Usoda mrtvih dreves
Časopisom se ne obeta nič dobrega. Najprej so jih zapustili mali oglasi, zdaj jim bežijo veliki oglaševalci, njihov poslovni model pa ne more preživeti niti, če bi prav vsi spletni deskarji brali le še e-novice. Seveda, če bodo ostale brezplačne.
V spletu se je za tradicionalno založništvo, predvsem za najrazličnejše časopisne hiše, v zadnjih letih uveljavil posmehljiv izraz "industrija mrtvih dreves". To je sicer podobno napačno, kot če bi številne industrijske panoge, povezane s fosilnimi gorivi, npr. transport, označevali za industrijo mrtvih organizmov, vendar se je izraz prijel, ker se papirnim založnikom očitno ne pišejo nič kaj rožnati časi.
Vse je seveda (spet) zakuhal internet. Njegova nepričakovano hitro dosežena priljubljenost v najrazličnejših porah sodobne družbe je povzročila, da so se številni vodilni časopisi nenadoma znašli pred svojevrstnim paradoksom. Vsebino, ki jo prodajajo, natisnjeno na "mrtvih drevesih", hkrati ponujajo tudi brezplačno, pogosto celo vizualno privlačneje in obogateno s številnimi večpredstavnimi elementi, ki jih v časopisu preprosto ni mogoče objaviti (npr. interaktivne sheme in video). Predvsem pa je splet po pravilu ažurnejši, saj je objava v elektronskem mediju bistveno preprostejša in hitrejša od zapletenega postopka priprave, tiska in distribucije papirja. Posmehljivo namigovanje na ekološke posledice tradicionalnega založništva, ki jih izraz "mrtva drevesa" seveda takoj prikliče v zavest, so le še sol na žgočo rano. Kaj je torej časopisom storiti in ali sploh lahko preživijo, če se še naprej tiskajo na papir?
Dolgoročno gledano najverjetneje ne, a dolgoročne gledano smo seveda tudi vsi mrtvi. V srži sta problema časopisnih založnikov dva: usihajoči prihodki od prodaje in trženja papirnatih različic na eni in nezmožnost pokrivanja tega izpada iz elektronske različice na drugi strani. Zelo zgovorna je zgodba enega najuglednejših svetovnih časopisnih založnikov, New York Timesa, ki je storil praktično vse, kar bi lahko, da bi naredil svojo spletno različico čim bolj zanimivo in izčrpno. Odpravili so obvezno (sicer brezplačno) prijavo pred ogledom člankov. V elektronsko obliko so spravili praktično celoten arhiv, tako da je mogoče v spletu brati izvirne zgodbe vse od davnega leta 1851, skupaj več kot 13 milijonov člankov! Imajo celo poseben spletni oddelek, ki se ukvarja s pripravo čim bolj zanimivih interaktivnih dodatkov, ki naj bi pritegnili še več obiskovalcev. "Siva dama" je ob tem ena redkih velikih založnikov, ki je ohranila svojo razpredeno dopisniško mrežo po vsem svetu. A na koncu vse to ni dovolj. Nedavno so objavili, da bi morali obisk na spletnih straneh povečati kar za sedemkrat, da bi lahko pokrili izpad prihodkov od tiskane izdaje. O kakšnih številkah točno govorimo? Trenutno ima spletni New York Times okrog 173 milijonov ogledov strani na mesec. Potrebovali pa bi jih 1,3 milijarde! Takšnim, več kot milijardnim številkam mesečnega obiska se trenutno že bližata Yahoo News in AOL News, vendar gre za povsem drugačno strukturo obiskovalcev, ki jo sestavljajo predvsem uporabniki pripadajočih spletnih poštnih sistemov. K obisku novičarskega portala jih pritegnejo izpostavljeni naslovi novic, ki jih lahko vidijo ob pregledovanju e-pošte. A kot vse kaže, tudi morebitni strmo naraščajoči obisk ne more rešiti trenutnega poslovnega modela časopisa. Vmes je udarila tudi vsenavzoča recesija, za ameriške časopise tudi posledica ohlajanja spletnih aktivnosti zaradi končane predsedniške kampanje v ZDA, in New York Times je decembra lani objavil tudi zastoj v rasti prihodkov iz spletnega oglaševanja, to pa ne obeta nič dobrega za leto 2009.
Vendar niso le časopisni založniki tisti, ki bi morali biti zaskrbljeni. Kakovostno, prodorno in raziskovalno novinarstvo je prav gotovo "četrta veja" oblasti sodobnih družb. Kaj lahko zganja sicer demokratično izvoljena oblast brez ustreznega nadzora medijev, postaja vse bolj očitno tudi tukaj in zdaj. In umiranje kakovostnih časopisov gotovo ni največja skrb vase zagledanim oblastnikom. Vse skupaj je še nevarnejše, ker nam splet prinaša veliko število na videz boljših nadomestkov, kot so spletni dnevniki in še krajša "ščebetanja", s čimer naj bi poročanje in komentiranje vsakodnevnih dogodkov postalo kar vsesplošno ljudsko gibanje. Seveda ima tak način obravnavanja novic tudi številne prednosti, vendar nikakor ne more nadomestiti poglobljenega prispevka in analize izkušenega novinarja. Preživetje časopisne industrije, pa čeprav se tiskanju na "mrtva drevesa" v celoti izogne, je tako v širokem interesu javnosti, saj je poneumljanja z vseh strani vsak dan več.
Trenutno dogajanje v ZDA je, kot sicer v rečeh, povezanih s spletom, znanilec časov, ki bodo gotovo v nekaj letih prišli tudi k nam. Morda jim bo celo uspelo vzpostaviti vzdržen model poslovanja, še preden se bodo posledice prehoda v splet v celoti prikazale tudi pri nas. Odrešitelja so sicer že poizkusili najti v Googlu. Nekateri založniki so ga kar naravnost pozvali, naj jih Google podobno kot ameriška vlada finančno industrijokar naravnost dokapitalizira ali preprosto kupi. Iz Silicijeve doline pa je prišel odgovor, da denar sicer imajo, vendar nakup ne bo rešil temeljnega problema, preživetega poslovnega modela, in da se tudi njim ne sanja, kako časopisnim hišam zagotoviti trajno preživetje. Google je seveda še naprej pripravljen pomagati s prevzemanjem arhiviranja, preiskovanja in oglaševanja, kjer z udobnimi provizijami in neprimerljivo nižjimi stroški lahko zelo lepo živi. Googla nezmožnost najti ustrezen poslovni model, sicer v preteklosti ni kaj preveč ovirala pri nakupih, saj so YouTube prevzeli za velikansko vsoto, ne glede na to, da ga še danes ne znajo postaviti na lastne finančne temelje in da jim z vseh strani grozijo lastniki izvirnih avtorski pravic. A YouTube je bil jasen znanilec novega medija, ki vse bolj postaja del vsakdanje medijske "potrošnje" in pravzaprav ogroža že bolj tradicionalne elektronske nosilce, kot je televizija, ki jo v bližnji prihodnosti čakajo natančno isti problemi, ki danes pestijo časopise.
Je torej papir mrtev? Zelo verjetno. Nikakor pa ne bi smele umreti časopisne hiše, pa čeprav bomo spletni deskarji ali kar spletni ponudniki začeli za kakovostne novice tudi nekaj plačevati.
New York Times bi za preživetje potreboval 1,3 milijarde ogledov spletnih strani na mesec!
