Troubleshooting *

Zadnje leto je bilo vsekakor izredno turbulentno – zame po vsej verjetnosti še malo bolj kot za večino, saj se nama je spomladi rodila hčerka. A imeti dojenčka je pravzaprav zelo podobno delu, ki ga imamo računalniki, ko skrbimo za končne uporabnike in jim pomagamo. Gre za reševanje težav, en tak troubleshooting, kjer uporabniki večinoma ne znajo povedati kaj dosti koristnega.

Večino teh, ki jim pogosto pomagam, sem z leti že naučil, da mi ne tarnajo več, kako »ne dela«. Zdaj vsaj začnejo s pravim samostalnikom, pa naj bo to računalnik, internet, Outlook ali Excel, v naprednejših primerih pa celo VPN ali Remote Desktop (»ne morem se povezati na službeno 'mašino'«). A od zunanjih je še vedno najpogostejša pritožba da je računalnik »počasen«. Kaj točno to pomeni, je prepuščeno domišljiji.

Reševanje take nedodelane in splošne težave je zelo podobno trenutku, kot začne dojenček jokati. Tudi ta ne zna povedati, kaj je narobe, oznaniti zmore le to, da enostavno nekaj ni tako, kot bi moralo biti. V obeh primerih začnem z analizo stanja. Pri dojenčku je to sicer lažje kot pri računalniku – z ženo namreč s pridom uporabljava aplikacijo, v kateri beleživa, kdaj se je kaj dogajalo. Programska oprema za monitoring, torej kot kak Nagios, Zabbix in podobni, kjer preverim, kdaj je hčerka nazadnje jedla, koliko je spala, itd.

Tako pri računalniku kot pri otroku moramo vedno preveriti tudi uptime.

Pri hitrosti (počasnosti) domačih računalnikov stvari večinoma niso tako preproste. Včasih, v časih Windows XP in starejših pa do neke mere tudi še v Windows 7, so bili vsaj prvi koraki dokaj preprosti. Najprej je šlo za preverjanje »polnosti diska«, takoj zatem pa pregled nameščene nesnage. Začel sem z oglasnimi orodnimi vrsticami v Internet Explorerju in drugimi brskalniki (če se ne motim je rekord, ki sem ga srečal, okoli osem takih vrstic, skupaj so prekrile več kot polovico zaslona), nadaljeval z različnimi »pospeševalci« sistema. Pomagalo je tudi čiščenje začasne nesnage (tudi iz registra), veliko se je dalo rešiti z defragmentacijo sistema.

Danes, v času Windows 10 in pogonov SSD, pa večina tega odpade. Odvečne programske nesnage skorajda ni, sploh tistih groznih orodnih vrstic v brskalnikih res ni več. Namesto tega se sicer pojavljajo notifikacije spletnih strani (tisti nadležni kvadratki v desnem spodnjem vogalu), a to niti ne vpliva na hitrost računalnika. Pogoni SSD tudi ne potrebujejo defragmentacije, saj se privzeto in samodejno izvaja proces TRIM, ki rešuje zadevo.

Pri uporabnikih, ki danes potarnajo nad počasnostjo računalnika, imam tako bistveno manj potencialnih rešitev, kot sem jih imel nekoč. Lahko, da je računalnik enostavno strojno omejen, bodisi zaradi starosti bodisi zaradi varčnosti uporabnika (torej ima prepočasen procesor in premalo pomnilnika). Veliko pomaga tudi odstranitev protivirusnega programa. Proizvajalci namreč pogosto nameščajo kak gigantski Symantec/Norton ali McAfee, kjer imam občutek, da je njegov edini razlog za obstoj teženje k nakupu licence. Po mojih izkušnjah je že desetletje povsem dovolj protivirusni program, vgrajen v Windows 10 (in pred tem v Windows 7), od ostalih pa je več škode kot koristi.

Tako pri računalniku kot pri otroku moramo vedno preveriti tudi uptime. Če je ta predolg, bomo hitro naleteli na težave, hkrati tudi ne smemo verjeti uporabnikom, da so računalnik »ugasnili« ali »že ponovno zagnali«. Tako kot otrokom ne verjamemo, ko trdijo, da niso zaspani.

* Odpravljanje napak