Stari, kje so moji roboti?
Ko je podjetje Lego pred kratkim napovedalo, da bo upokojilo svojo robotsko linijo igrač, poimenovano Mindstorms, ki je luč sveta ugledala daljnega leta 1998, sem močno zastrigel z ušesi.
Namreč prav ta tema me je pred skoraj četrt stoletja v poznih študentskih letih vrnila v svet sklapljajočih se plastičnih delcev. V mojih (pred)mladostniških letih so bili roboti stvar znanstvene fantastike in šele nekje proti koncu osnovne šole sem na nekem sejmu v živo občudoval prvo in za moje oči čudovito robotizirano demonstracijo industrijske linije, narejene iz konstrukcijskih elementov nemškega podjetja Fischertechnik. Čeprav je bila reč silno vabljiva, si nisem predstavljal, da bom kaj podobnega sploh kdaj lahko ustvaril tudi na domači mizi. Mindstorms je bil plod večletnega sodelovanja podjetja Lego z Media Labom iz MIT, da bi naredili igračo, ki bi otroke spodbujala k razumevanju in h gradnji robotov. Resda je Lego že pred tem poskušal z nekaj avtomatiziranimi modeli, ki pa so bili, podobno kot Fischertechnik, mišljeni bolj kot izobraževalni kompleti in ne toliko igrače. Sodelovanje je robotskemu kompletu uspelo znižati ceno, a ob tem zadržati privlačnost: mikrokrmilnik, par motorjev, nekaj tipal ter prgišče kock … Vse to za 200 dolarjev je omogočalo izdelavo več različnih modelov.
Mindstorms je bil za podjetje Lego mešan uspeh. Verjetno tema nikoli ni bila deležna velikega finančnega uspeha (Lego sicer ne razkriva finančnega uspeha posameznih linij izdelkov, a hkrati roboti niso prišli na seznam najbolj priljubljenih tem), saj so bile elektronske komponente za izdelavo precej dražje od preprostih plastičnih kock. Toda nehote je Legu uspelo zgraditi skupnost uporabnikov. Na mikrokrmilniku so pozabili zakleniti programsko opremo (firmware) in hitro so napredni uporabniki nanj začeli nalagati svoje programje. Ker je to sovpadalo z rastočo popularnostjo interneta, so se navodila o predelavah in nadgradnjah širila kot požar. V nekaj letih so navdušenci za programiranje dodali na desetine svojih operacijskih sistemov in jezikov. Za uspeh pa je bila zaslužna tudi odlična integracija programskega in strojnega dela. Čeprav je marsikateri takratni mikrokrmilnik v osnovi omogočal precej več, pa ni bilo preprostega univerzalnega načina spajanja teh dveh svetov, kar je učinkovito omogočal komplet Mindstorms.
Robotov ni nič manj kot včasih, a večina jih je končala v industriji, kjer serijsko proizvajajo dolgočasne izdelke.
Nič čudnega torej, da sem nekega poletnega dne konec prejšnjega stoletja kupljeno škatlo novih Lego Mindstroms položil na zadnje sedeže mojega hrošča (sem omenil, da sem bil študent?). Takrat se je zdelo, da je robotika smer prihodnjega tehnološkega razvoja, in ves svet je ustanavljal posebne programe za bodoče mehatronike. To se je kazalo tudi v širši skupnosti, ki je robote sprejela odprtih rok, zato sem si eksperimentiranje s programiranjem dovoljeval še z naslednjimi različicami kompletov, ki so jih posodabljali na približno pravljičnih sedem let. Entuziasti so razvijali modele, ki so lahko zasenčili tudi tiste, ki so jih pripravili Legovo inženirji – spomnim se robota, ki je kot kasnejši Segway lovili ravnotežje na enem kolesnem paru, hodečih robotov, ki so spominjali na samohodke iz Vojne zvezd, in nenazadnje celo povsem avtonomnih robotov, ki so znali sestaviti Rubikovo kocko. Mindstorms je bil tako učinkovit, da je bil prehod na večje in robustnejše robote drag in zahteven – resnejše kovinske konstrukcije so po osnovni funkcionalnosti komaj parirale cenovno precej ugodnejšim plastičnim modelom.
Vsi te roboti niso služili le meni, temveč sem poslanstvo predajal mlajšim generacijam. Eden prvih takšnih robotov je le gugal malega pokovca v zibki, a staršem omogočal nekaj dragocenih sproščujočih minut. Kasneje sem napredoval z udeležbo pri različnih aktivnostih, na primer First Lego League, kjer se mladina uči ne le izgradnje robota in njegovega programiranja, temveč predvsem sodelovanja in uživanja v kreativnosti. Pričakoval bi, da bodo vsi ti roboti našli pot do naših domovanj in nam pomagali. Pred dvema desetletjema je podjetje iRobot gospodinjstvom resda ponudilo sesalne robote, hkrati so številna podjetja z igračami kazala svoje robotske konstrukcijske sisteme, Sony pa je predstavljal robotskega psa Aiba. Nekaj let kasneje smo precej večji model opazovali pri podjetju Boston Dynamics, resda kot vojaško opremo, toda z upanjem, da znamo sestaviti kaj več. A dlje od tod pravzaprav ni šlo – danes Aibov ni več, Boston Dynamics je le še podružnica Hyundaia, še sistemi avtonomnih vozil so obstali na neki vmesni stopnji razvoja.
Pred leti smo se šalili, da nam bodo v ne tako daljni bodočnosti roboti iz hladilnika prinašali hladne osvežilne napitke, danes, ko višek tehnologije predstavlja ploščat telefon, uparjen z brezžičnimi slušalkami, pa smo sami postali roboti telefonskih aplikacij, ki nam ukazujejo, naj popijemo vodo. Zaton tovrstnega razvoja je mogoče opaziti tudi na Google Trends, kjer sta pojma, kot sta robotika in mehatronika, danes veliko manj priljubljena kot pred slabima dvema desetletjema. Verjetno robotov ni nič manj, a večina jih je končala v industriji, kjer serijsko proizvajajo dolgočasne izdelke. Razumljivo je zato, da podjetja režejo pri izdelkih, ki za uporabo zahtevajo še nekaj več tako fizičnega kot psihičnega napora. Verjetno je tudi znak današnjih časov, da vsak tehnološki napredek raje kot z navdušenjem pospremimo s (spletnim) nerganjem. In ker boljšega nočemo, nas podjetja raje zasipajo z dolgočasnimi izdelki, samo zato, da nas ne razburijo po nepotrebnem. Kar verjetno pomeni, da robotov pravzaprav niti ne zaslužimo!
