Objavljeno: 17.12.2013 | Avtor: Boris Šavc | Monitor Januar 2014

Spletno bančništvo po slovensko

Spletno bančništvo po slovensko

Pisanja o bankah je za povprečen bralski okus v zadnjem času preveč. Ni dvoma, da so s svojim ravnanjem hvaležna tema, gneva polnih piscev, a ostrih puščic, uperjenih vanje, smo se zaradi neposrednih posledic z njimi povezanih dogodkov preprosto prenajedli. Moj lok je zato dolgo časa miroval v kotu, čeprav se je jeza tudi v meni iz dneva v dan nabirala. Napočil je trenutek, ko ne zdržim več. Nasičenost gor ali dol, tole vam moram povedati.

Elektronsko bančništvo smo računalniško ozaveščeni uporabniki sprejeli z navdušenjem. Vnema nam ni splahnela niti ob dejstvu, da smo opravljali delo bančnih uslužbencev in jim za to celo plačevali. Zakaj je vsaka transakcija plačljiva, četudi jo opravim sam, mi še danes ni jasno. Začetno veselje skazi podrobnejši ogled stanja na slovenskem virtualnem bančnem trgu. Stanje je šarasto, skoraj vsaka banka ima svoj sistem, nekatere celo po dva ali več. Moja je mene prisilila, da imam tako za osebni kot poslovni račun popolnoma različno programsko opremo. Ko sem ob prejemu ključka USB s certifikatom nejeverno zmajeval z glavo, me je prijazna uslužbenka potolažila z informacijo, da sicer edinstveno elektronsko bančništvo za pravne osebe deluje povsod. Bahavo je naštela pet ali šest najbolj priljubljenih brskalnikov, med njimi tudi Applov Safari. Žarek upanja se je prižgal v mojih očeh, zato sem jo takoj pohvalil, ves vesel, da bom pri delu z banko lahko uporabljal ljubi Mac. Z odkimavanjem glave me je sogovornica takoj postavila na trdna tla. Da nekaj ve o računalništvu, je pokazala s predlogom, da na svoj Mac namestim Okna. Zasmejal sem se, čeprav mi ni bilo do smeha, vzel ključek in odšel domov poiskat staro bež škatlo, da nanjo namestim sodobno bančništvo po naše.

Življenje je z elektronskim bančništvom lepše, plačujemo lahko kadarkoli od koderkoli, za nameček pa nam ostane še nekaj več denarja na računu kot ob obisku fizičnega okenca za plačevanje položnic. Slednje so ugotovili tudi računalniško nepismeni sosedi, ki mi vsak mesec nanosijo toliko dela, da se počutim kot bančni uslužbenec. Šele zdaj zares vidim, koliko dela je z elektronskim bančništvom prihranjenega banki. S predpostavko, da uporabljajo isto vrhunsko programsko opremo, seveda.

Kljub zbadanju priznavam naprednost elektronskega bančništva in ga zelo rad uporabljam. Zaščita je zadovoljiva, nedavno so jo še ojačali s samodejnim vklopom dodatnega, tretjega gesla (imam vse tri enake – otroci ne počnite tega sami doma), priročnost pa nenadkriljiva. Zato me je naslednja prigoda toliko bolj zbodla v oči. Kot vsak pravi Slovenec sem si plačo povečal z uporabo precejšnjega limita. Za odobritev slednjega je bilo treba toliko papirja, da bi bančnike še podeljevalci gradbenih dovoljenj zavistno gledali. Po letu dni pa me je čakalo novo mučenje. Na srečo sem med brskanjem po zmožnostih prej kritiziranega bančnega programa naletel na podaljšanje limita. Z velikim vprašajem nad glavo in dvomom v srcu sem kliknil obarvano povezavo. Program je zahteval osebni certifikat. To se mi je glede na prijavo v program sicer zdelo nesmiselno, a vendar, podarjenemu konju se ne gleda v zobe, zato sem mu rade volje ustregel. Postopek je bil začuda enostaven in razumljiv. Kot bi mignil, sem imel limit podaljšan, program mi je ob dosežku celo čestital. Predstavljajte si moje začudenje, ko je bilo stanje na računu še vedno enako. Bil sem brez denarja. Stežka sem dopustil možnost, da se pravkar izvedena akcija v sistemu pozna šele čez kak dan, a ko v naslednjih dveh dneh ni bilo želenih sprememb, sem zavrtel telefon. Sladek glas na drugi strani zveze mi je polagoma razložil, da je vse tako, kot mora biti. Limit je podaljšan, za uveljavitev pa je potreben moj podpis, ki ga moram dostaviti v živo. Saj menda nisem mislil, da bodo pustili sleherniku, da šari po mojem stanju? Moje ugovarjanje, da sem se prijavil z osebnim certifikatom, ki zagotavlja verodostojnost, ni obrodilo sadov. Navsezadnje jim je varnost uporabnikov glavna.

Nedavno sem iz Anglije dobil na račun nakazilo v višini 200 funtov. Seveda so bili na računu zavedeni v prvotni valuti. Do denarja na bližnji banki nisem mogel. V spletnem programu sem našel funkcijo pretvarjanja valut. Obvezna provizija, ki je bila skupaj z zneskom za nakazilo več kot 30 evrov, me ni ustavila. Postopek je navidezno šel skozi, a na spremembo sem zopet zaman čakal. Ni mi preostalo drugega kot obisk okenca, kjer sem pred petimi leti odprl poslovni račun. Uslužbenka mi je razložila, da takih specifičnih operacij v spletu ne dopuščajo, zato je bila moja pot nujna. Ker tudi sama ni bila seznanjena s postopkom, se je posvetovala s sodelavkami. Po pol ure, štirih poslanih faksih, mi je vsa vznesena obrazložila, da sva tik pred izplačilom, le žig ji še pritisnem na finalni papir. Ker v vsem stažu zasebnika nisem niti enkrat potreboval žiga, ga seveda nisem imel s sabo. Čeprav je bil zakon na moji strani, žig za poslovanje samostojnemu podjetniku že dalj časa ni več potreben, mi na banki zaradi internih predpisov niso mogli ugoditi. Kaplja je šla čez rob. Naslednjič sem tako raje stopil do delavke za vogalom in zaprl račun. Brez žiga seveda ni šlo.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki

Monitor na Facebooku

Monitor TV na YouTube

fc4dkL5HR9w

  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji