Sam svoj oblak

Domače hobi računalništvo ima dolgo in uspešno zgodovino. Pred dobrim desetletjem se je za tako okolje razširil izraz homelab, torej domače okolje, v katerem lahko eksperimentiramo, se učimo in postavimo lastne IT-storitve. Od gostitve lastnih spletnih storitev, pametne hiše ali medijske knjižnice do učenja virtualizacije in mrežnih tehnologij so možnosti praktično neomejene.

Preprost, a povsem dovolj zmogljiv homelab. Nekaj majhnih, rabljenih računalnikov in stikalo z osmimi vrati.

Zasnova domačega laboratorija ni nujno domena IT-strokovnjakov. S pravo opremo in z nekaj dela se je lahko loti vsak – sploh pa vsak bralec teh vrstic. Začetnikom zadostuje že rabljen računalnik ali star prenosnik, naprednejši uporabniki lahko posežejo po namensko sestavljenih računalnikih, rabljenih strežnikih in poslovni mrežni opremi.

Strojna oprema

Za začetek potrebujemo strojno opremo, na kateri bo delovalo naše okolje. Zadostuje že vsakdanji računalnik, na katerem lahko poganjamo storitve. Priporočljivo je, da okolje ločimo od vsakdanjega dela, kar na domačem računalniku najlažje dosežemo z virtualizacijo. Uporabimo lahko klasične virtualne stroje (na primer z VirtualBox) ali kontejnerje (denimo Docker). Podobno lahko izkoristimo obstoječi datotečni strežnik NAS. Vsi novejši in dovolj zmogljivi modeli omogočajo uporabo Dockerja, s čimer lahko postavimo prve storitve, nekateri modeli pa omogočajo tudi postavitev klasičnih virtualnih naprav (VM).

Hitro ugotovimo, da je našo IT-postavitev udobneje poganjati na namenski strojni opremi. To je lahko že majhen integriran računalnik, na primer Raspberry Pi ali Odroid, o teh napravah smo v Monitorju že veliko pisali. Seveda so po zmogljivostih precej zadaj, njihovi prednosti pa sta ugodna cena in zelo majhna poraba energije. Veliko storitev, ki jih v takih okoljih poganjamo, ne zahteva večje strojne moči.

Dodatno izobraževanje

www.github.com/awesome-selfhosted: Odličen in zelo obsežen seznam storitev, ki jih lahko gostimo v lastnem okolju.

www.reddit.com/r/selfhosted: Ena največjih spletnih skupnosti za pogovore o storitvah, ki jih lahko gostujemo na lastni opremi.

www.reddit.com/r/homelab: Še ena spletna skupnost, ki je bolj usmerjena v strojno opremo.

www.servethehome.com: Spletna stran s preizkusi in članki na temo domačega strežniškega okolja.

Pri Monitorju je več piscev, ki najraje posežemo po rabljenih računalnikih. V tej sferi so zelo priljubljeni majhni računalniki, ki temeljijo na zasnovi prenosnikov. Gre za računalnike SFF (Small Form Factor), ki zavzamejo malo prostora in ponujajo dobro razmerje med zmogljivostjo in porabo energije. Cenovno so rabljeni primerki (priporočamo nemški eBay) boljša izbira kot prej omenjeni Raspberry Pi, saj za zelo razumno ceno dobimo občutno več zmogljivosti in fleksibilnosti.

Tipični primeri so HP EliteDesk Mini, Dell Optiplex Micro, Intelov (že opuščeni) NUC, tudi Applov Mac Mini (na katerega lahko namestimo distribucijo Linuxa). Seveda lahko izberemo tudi povsem običajen namizni PC (rabljen ali nov), prednost omenjenih malčkov pa je poleg uporabe varčnejše strojne opreme tudi manjša zasedenost prostora oziroma volumna, slabost pa omejene možnosti razširitev (dodatni pogoni, pomnilnik, razširitvene kartice).

HomeAssistant je izredno zmogljiva zasnova za upravljanje pametnega doma. Zanj je na voljo res ogromno integracij vseh vrst.

V tujini opažamo, da je priljubljena tudi uporaba starejših, rabljenih strežnikov, ki jih podjetja ob menjavi opreme zavržejo ali prodajo. Tudi to je povsem legitimna izbira, vendar so ti računalniki običajno precej glasnejši in energetsko manj učinkoviti od prej opisanih možnosti. Tako pot priporočamo le tistim, ki imajo prostor za takšno opremo in jih večja poraba elektrike ne moti. Po strojni plati bomo podobno procesorsko zmogljivost dosegli že z novejšim namiznim računalnikom, imajo pa taki strežniki pogosto res veliko količino pomnilnika (poleg drugih poslovnih prednosti, kot so zmogljivi krmilniki RAID, BIOS, dostopen na daljavo, in podobno).

Omrežje

Pri strojni opremi velja omeniti omrežno okolje. Na začetku lahko ta del izpustimo in strežnik priklopimo na obstoječi usmerjevalnik, a hitro ugotovimo, da se želimo resneje posvetiti tudi tej plati.

Pred nadaljevanjem manjši nasvet – pogosto se izkaže za boljšo odločitev, da homelab povsem ločimo od preostalega omrežja, ki ga uporabljamo za vsakodnevne potrebe. Povedano po domače, da naše čaranje na strežnikih ne vpliva na celotno omrežje in da družinski člani ne bodo takoj prišli s pritožbami, da ne morejo več na Fortnite, Instagram ali karkoli že.

Mreža torej. Po prvih korakih se lahko hitro zgodi, da na usmerjevalniku zmanjka omrežnih vmesnikov. Stanje lahko rešimo z nakupom preprostega mrežnega stikala, vendar je bolje premisliti, kaj vse želimo še početi in kako se tega celovito lotiti.

Najprej je tu sam usmerjevalnik. Klasični domači usmerjevalniki, ki so hkrati Wi-Fi dostopne točke in stikala, bodo hitro postali ozko grlo za zahtevnejše domače IT-okolje. Koristen je usmerjevalnik, ki podpira ustvarjanje ločenih virtualnih omrežij – VLAN. Tako bomo lahko ločili homelab od preostalega omrežja, na katerem so vse domače naprave. Priporočljivo je ločiti tudi pametne naprave Internet of Things (IoT), tako z vidika varnosti kot zasebnosti.

Govorimo o napravah, kot so pametni sesalniki, hladilniki, pralni stroji itd. Te so pogosto slabo zaščitene in že so bili primeri, ko so bile okužene za zle namene, na primer izvajanje napadov DDoS. S postavitvijo teh naprav v samostojno omrežje IoT lahko dele omrežja zaščitimo med seboj, torej da okužena naprava ne napada ali izkorišča drugih naprav v omrežju, hkrati lahko definiramo požarna pravila za tako virtualno omrežje. Denimo, tem napravam dovolimo dostop do spleta le prek vrat (porta) 443.

Skratka, želimo usmerjevalnik, ki ponuja več kot navaden model za domače uporabnike. V duhu odprtokodnih rešitev lahko uporabimo rabljen računalnik in nanj namestimo odprtokodni OPNSense. Na spletu najdemo računalnike, ki že imajo več mrežnih kartic ravno za takšno uporabo, seveda lahko sestavimo tudi svojega. OPNSense deluje kot klasičen usmerjevalnik, vgrajen ima tudi zmogljiv požarni zid, marsikdo ga pravzaprav uporablja le za slednje.

Preprosta spletna stran za hrambo in organizacijo povezav.

Alternativ je kar nekaj, lahko posežemo po rabljeni profesionalni opremi, a je področje mrežne opreme za zahtevne domače uporabnike precej pestro. Zelo hvaljene so naprave latvijskega podjetja MikroTik, med bolj priljubljenimi so še usmerjevalniki Ubiquiti in TP-Linkova serija Omada. MikroTik je med temi najzahtevnejši za uporabo, a je zato cenovno dostopnejši, Ubiquiti in Omada pa segata že bolj v poslovno rabo ter ponujata dobro razmerje med funkcionalnostjo in enostavnostjo uporabe.

Če smo se odločili za usmerjevalnik s podporo za VLAN, bomo morali namesto navadnega stikala izbrati takšnega, ki omogoča upravljanje vrat (managed switch). Le takšna stikala podpirajo prej omenjeno tehnologijo virtualnih omrežij. Načelno lahko proizvajalce mešamo med seboj (torej uporabljamo usmerjevalnik z OPNSense in stikalo MikroTik), vendar bi izpostavili opremi Ubiquiti in Omada, saj obe omogočata enovit pogled na celotno omrežje, če uporabljamo njihovo omrežno opremo.

Doma ali ne?

Ideja homelaba je pogosto izhod iz priljubljenih oblačnih storitev. Včasih pa je koristno uporabiti tudi računalništvo v oblaku, denimo kot dopolnitev našega domačega okolja. Pogosto je praktično imeti kakšno virtualno napravo, ki je ločena od domačih strežnikov.

Med pogostejšimi uporabami je namestitev strežnika VPN na cenovno ugodno virtualno napravo pri ponudniku javnih oblačnih storitev (AWS, Azure, Google Cloud Services, Hetzner, Linode itd.). Ta omogoča dostop do našega domačega okolja, pri čemer ni treba nikjer objavljati svojega IP-naslova. Če želimo dostopati do svojih storitev na daljavo, lahko to storimo preko omenjenega VPN na zelo varen način.

Zelo pogosta uporaba oblačnih storitev je tudi za varnostne kopije. Priporočena strategija je 3-2-1, kjer imamo tri kopije vseh podatkov na dveh medijih, ena od teh pa naj bi bila na oddaljeni lokaciji. Tema zahtevama najlažje zadostimo prav z oblakom. Vsi večji ponudniki omogočajo hrambo podatkov, dostopno prek API S3 (ki so ga razvili pri Amazonu), kamor lahko shranjujemo varnostne kopije. Ta API podpirajo skoraj vsi programi za varnostno kopiranje. Stroški so razumni, približno 10 evrov za 1 TB podatkov.

Odlična spletna galerija omogoča iskanje fotografij tudi po zemljevidu (seveda če imajo te vnesene lokacijske podatke).

Enako velja tudi za brezžično dostopno točko – eno ali več. Tak način delovanja poznajo že domači usmerjevalniki, torej lahko v nastavitvah obstoječega usmerjevalnika preklopimo na način za dostopno točko ali pa kupimo namenske dostopne točke. Kot rečeno – če ostanemo znotraj ekosistema enega proizvajalca, bomo imeli spet rahlo prednost pri konfiguraciji in upravljanju, vendar je treba preveriti možnost podpre za VLAN.

V tem trenutku se pojavlja vse več domačih naprav, ki presegajo ožičeno hitrost klasičnega gigabita. Najpogosteje gre za hitrost 2.5 GbE, kar najdemo v zmogljivejših računalnikih (predvsem namiznih), strežnikih NAS, brezžičnih dostopnih točkah itd. Na našem preizkusu Wi-Fi 7 smo omenili, da lahko tudi brezžične naprave že presegajo hitrost 1 Gb/s. Pojavljajo se tudi naprave s 5 GbE in celo z 10 GbE, res pa je, da lahko hitrosti 2.5 GbE dosežemo kar po obstoječih »žicah« Cat5e in Cat6. To omenjamo, ker je smiselno vnaprej premisliti, ali želimo preiti v te okvire, saj bomo morali pri vseh mrežnih napravah to upoštevati. V praksi bo to povzročilo tudi malenkost večjo porabo energije pri mrežni opremi, s tem pa tudi več segrevanja (pri nekaterih napravah tudi z aktivnim hlajenjem).

Hramba

Preden preidemo k programski opremi, se dotaknimo še področja podatkovne hrambe. Osnovni prostor bo že del strežnika, vendar je koristno, da imamo na mreži tudi podatkovni strežnik. Pri Monitorju že dolgo časa preizkušamo strežnike NAS, za domačo uporabo pa je tak strežnik idealna izbira.

Lahko si sestavimo svojega ali uporabimo rabljen računalnik, pri čemer moramo izbrati model, ki ima dovolj prostora za več pogonov, matična plošča pa dovolj vmesnikov zanje. Med operacijskimi sistemi velja omeniti priljubljen TrueNAS (obstajata različici Scale in Core), solidne možnosti so tudi Unraid, XigmaNAS in Rockstor. Teoretično lahko sestavimo računalnik, ki bo opravljal vse, torej hkrati stregel vse aplikacije in datoteke, a po našem mnenju je smiselno ločiti aplikacijski del od primarne hrambe.

Seveda pa lahko izberemo katerega izmed priljubljenih proizvajalcev strežnikov NAS. Synology je tu med najbolj znanimi (tudi mi smo že večkrat priporočili njihove naprave), povsem solidna konkurenca pa so tudi Qnap, Asustor in Ugreen. Tak strežnik predstavlja centralno hrambo vseh domačih datotek, do katerih imajo lahko dostop tudi naše storitve. Hkrati bo to tudi prostor, kamor bomo shranjevali varnostne kopije našega okolja.

Najbolj razširjeni hipervizor med domačimi uporabniki je Proxmox, odprtokodna platforma, ki temelji na Debian Linuxu.

Operacijski sistem

Pri izbiri operacijskega sistema je daleč v prednosti Linux. V preteklosti je kdo na svoji domači opremi še poganjal Windows Home Server, a ga je Microsoft že pred leti ukinil (zadnja različica je iz leta 2011). Seveda lahko uporabljamo klasični Windows Server, v Evaluation različici ga lahko brezplačno uporabljamo do 180 dni, nato zahteva vnos licence. Ta pa je, vsaj za potrebe domačega okolja, enostavno predraga (v razredu tisoč evrov), sploh ob dejstvu, da obstaja brezplačna alternativa.

Na strojno opremo lahko namestimo katerokoli izmed številnih distribucij Linuxa, posebej priljubljena pa je distribucija Proxmox VE. Ta temelji na Debian Linuxu in je posebej prilagojena za vlogo hipervizorja, torej strežnika, na katerem poganjamo virtualne naprave in (ali) kontejnerje. Proxmox je sicer plačljiv, a ponujajo tudi povsem enakovredno Community Edition, ki ima vse funkcionalnosti plačljive različice, le brez uradne podpore in z nekoliko manj preizkušenimi programskimi paketi.

Dostop na daljavo

Ureditev varnega dostopa do storitev od zunaj, torej tudi ko nismo na domači mreži, je za večino uporabnikov zelo pomembna. Obstaja več strategij, kako to doseči. Najlažji primer je, če nam ponudnik telekomunikacij omogoča statični IP. V tem primeru zakupimo domeno in jo usmerimo na ta IP. Pri tem lahko uporabimo reverse proxy (na primer v članku omenjeni Caddy), da usmerimo poddomene na različne storitve (foto.primer.si, zapiski.primer.si itd.). Če imamo dinamični IP, si lahko pomagamo s storitvijo, ki mu sledi.

Gre za t. i. Dynamic DNS, torej DNS, ki popravi zapis vsakič, ko se spremeni IP (kar se ne dogaja zelo pogosto). To ponujajo nekateri registratorji in namenske spletne strani; običajno na eno izmed naših naprav (virtualk) namestimo programsko opremo, ki javlja spremembo IP navzven.

Razmeroma enostavna in varna rešitev je strežnik VPN, denimo odprtokodni WireGuard. Razlika je v tem, da so pri uporabi IP strani odprte za praktično vsakogar, kar je lahko varnostno tveganje, pri VPN pa je dostop omejen. Alternativa klasičnim VPN-rešitvam so tudi t. i. software defined VPN. Med bolj razširjenimi sta Tailscale in ZeroTier. Oba v osnovi uporabljata povezavo navzven (prek vrat 443) za vzpostavitev povezave, kar pomeni, da zaobideta večino požarnih zidov. Namesto arhitekture strežnika in odjemalca gre tu za arhitekturo vsak-z-vsakim (peer-to-peer), s čimer odpade tudi urejanje vrat na požarnih zidovih.

Virtualizacijo lahko sicer tudi preskočimo, na strežnik namestimo katerokoli distribucijo Linuxa in vse storitve enostavno nameščamo tam. Tak bare metal strežnik bo morda sprva hitrejši in lažji za postavitev, a bo kasnejše upravljanje manj elegantno in bolj zamudno. Virtualizacija je v zadnjih dveh desetletjih upravičeno postala de facto izbira v poslovnih IT-okoljih.

Pri klasični virtualizaciji znotraj osnovnega strežnika, imenovanega hipervizor, postavimo ločene VM (Virtual Machines), vsakega s svojim operacijskim sistemom. V hipervizorju vsakemu VM dodelimo posamezna sistemska sredstva (CPU jedra, pomnilnik, prostor, tudi virtualno mrežno kartico), s čimer dosežemo neodvisnost oziroma občutno manjšo soodvisnost med sistemi.

Podobno delujejo tudi kontejnerji, med katerimi je najbolj znan Docker, na voljo so tudi druge, primerljive tehnologije (Podman, LXD). Razlika je v tem, da pri VM postavimo virtualno strojno opremo, na katero nato namestimo samostojni operacijski sistem, medtem ko pri Dockerju virtualiziramo operacijski sistem in nanj namestimo aplikacijo z njenimi odvisnimi programskimi paketi.

Denimo, spletno aplikacijo, ki uporablja MySQL za hrambo podatkov, bi lahko postavili tako, da MySQL namestimo v svoj Docker kontejner, zraven pa postavimo kontejner za aplikacijsko kodo (PHP, Python ipd.) in spletni strežnik (Apache, Flask ipd.). Zadnji je odvisen od prvega, vse skupaj definiramo v enostavni besedilni datoteki, med seboj pa komunicirajo prek Dockerjevega lastnega omrežja. Poenostavljeno gre za drugačno raven virtualizacije kot pri virtualnih strojih, v praksi pa bo en Docker gostitelj z več kontejnerji porabil nekoliko manj strojnih sredstev kot klasični hipervizor z več VM.

Ubiquity velja za odlično izbiro, kar se tiče razmerja med ceno, zmogljivostjo in enostavnostjo uporabe. Uporaba njihovega ekosistema omogoča tudi enostaven pregled omrežja.

V praksi se nam ni treba že vnaprej odločiti za eno ali drugo pot. Lahko namestimo prej omenjeni Proxmox, znotraj njega pa še Linux VM za potrebe Dockerja. Tako lahko na Proxmoxu prosto dodajamo VM ali pa znotraj omenjenega Docker gostitelja posamezne kontejnerje. Tak način dela je tudi bolj fleksibilen, saj bomo naleteli na aplikacije, kjer je najlažji način namestitve in uporabe Docker, ter na druge, ki zahtevajo lastno virtualko.

Storitve

Osrednje vprašanje našega okolja je, kaj bomo na njem sploh poganjali. Uporabniki imajo različne cilje, kar se najbolj pozna ravno pri storitvah, ki jih gostimo. Nekateri pridejo do tega področja, ker želijo alternativo storitvam IT-velikanov – denimo si želijo lastno zamenjavo za Google Photos, Dropbox, Netflix, Spotify itd. ali pa želijo lastno alternativo za nekatere aplikacije na telefonih – aplikacije za vodenje opravil, zapiskov, hrambo bližnjic, vodenje osebnih financ itd.

Drugi imajo zelo konkretno potrebo po posamezni storitvi – pisec teh vrstic se je, denimo, za svoj homelab odločil pred približno sedmimi leti zaradi odličnega HomeAssistanta. Spet tretji pa v tem vidijo predvsem možnost za igranje in učenje ter ne gledajo na praktično rabo, temveč se bolj ukvarjajo s postavitvijo. Najdejo se tudi programerji in razvijalci, ki želijo lastno razvojno okolje, vključno z lastnim Git strežnikom, lokalnim sistemom CI/CD in lokalnimi umetnointeligenčnimi orodji.

Za nekaj seznamov s konkretnimi odprtokodnimi storitvami in programi priporočamo ogled okvirčka. Teh storitev je res ogromno, razvoj pa je nenehen. Pri odprti kodi se pogosto zgodi, da kakšen program počasi zamre (oziroma zamre razvoj zanj), a se vedno najdejo nove alternative. V zadnjem letu ali dveh prihaja tudi vse več programov, razvitih z umetno inteligenco.

Nekaj predlogov

Morda velja, vsaj kot primer, narediti krajši pregled, kaj trenutno uporablja avtor tega članka. Kot rečeno, vse skupaj se je začelo zaradi HomeAssistanta. Ta je brezplačna, odprtokodna alternativa platformam za vodenje pametnega stanovanja, kot so Google Home, Apple Home, Samsung SmartThings itd. V praksi lahko z njim povežemo različne zunanje naprave in nastavimo medsebojno povezane avtomatizacije.

Avtor ima, denimo, v stanovanju tipala za zaznavanje izlitja vode, ki ob sprožitvi obarvajo posamezne Philips Hue žarnice v rdečo barvo (torej kot alarm). Druga avtomatizacija povezuje tipalo za vlažnost zemlje in ob določeni ravni vlažnosti sproži sporočilo po elektronski pošti, da bi bilo treba zaliti rože. Število podprtih naprav raste vsako leto, med drugim so zdaj podprti tudi avtomobili, sesalniki, termostati, sončne elektrarne in seveda tipala vseh vrst.

Prva različica tega je delovala znotraj Dockerja na Synology NAS, vendar se je hitro preselila na namenski strežnik (rabljen računalnik z nameščenim Proxmoxom). Sledilo je več različnih storitev, a se niso vse obdržale. Med boljšimi je Photoprism, spletna galerija za fotografije. Ta bere iz povezanega NAS, kar pomeni, da ni treba ročno uvažati fotografij, temveč jih le povežemo z obstoječim albumom. Ustvarjamo lahko albume, iščemo fotografije po zemljevidu sveta, koledarju itd. Vključuje tudi umetnointeligenčno podprto prepoznavo obrazov, kar omogoča iskanje tudi po posameznih osebah. Zelo hvaljena alternativa je Immich, ki je bolj usmerjena na uporabnike Google Photos in je dobra izbira za samodejno izdelavo varnostnih kopij fotografij s telefonov.

Hitro se je pokazala tudi potreba po nekaterih podpornih storitvah. Najprej požarni zid z OPNSense, ki med drugim blokira vse države zunaj EU, vhodni promet pa je omejen le na vrata 80 in 443, nastavljen pa je tudi dodatek CrowdSec, ki redno osvežuje seznam nevarnih naslovov IP, s katerih je blokiran ves promet. Od tam se promet usmeri na reverse proxy strežnik Caddy, ki usmerja zunanji promet glede na zahtevani URL. Ker imamo običajno le en zunanji IP, bi želeli na njem imeti različne storitve (domene in poddomene). To dosežemo z omenjenim reverse proxy strežnikom, ki zahtevek usmeri na pravi notranji IP glede na želeni URL. Hkrati opravlja tudi terminacijo SSL – ko v Caddy dodamo novo storitev, bo zanjo samodejno pridobil certifikat SSL od Let's Encrypta.

Za osnovni nadzor delovanja storitev skrbi Uptime-Kuma, s katero lahko izvajamo tudi monitoring zunanjih storitev (na primer javnih spletnih strani). Med drugim omogoča opozarjanje na potek certifikatov SSL. Za lažje upravljanje Docker kontejnerjev uporabljam Portainer, čeprav nameravam preveriti še kakšno alternativo (na primer Cockpit, Yacht ali Docker UI). V načrtu je še uvedba Greyloga za agregacijo dnevniških datotek, potem morda še kakšna zmogljivejša rešitev za monitoring okolja, kot je Zabbix ali kombinacija Prometheusa in Grafana.

Med domačimi storitvami omenimo še PiHole, interni strežnik DNS, ki blokira oglase za vse naprave v omrežju (na ravni klicev DNS). Postavljen je redundančno, torej gre za dva kontejnerja LXC na dveh različnih fizičnih gostiteljih, in ga prek DHCP uporabljajo vse naprave v omrežju. Za hiter dostop do vsega skrbi domači dashboard Heimdall.

Redno uporabljam Neonlink, agregator pogosto uporabljenih bližnjic. Vikunja je preprost sistem za urejanje opravil po principu Kanban, Paperless-ngx skrbi za hrambo dokumentov, predvsem fizičnih, optično prebranih. DokuWiki je knjižnica zapiskov in dokumentacije.

Ko smo že pri tem – nedvomno priporočam temeljito dokumentiranje vsega, kar počnemo v našem okolju. Kako se dokumentacija ureja, je stvar posameznika, a nič ni huje, kot naleteti na problem, za katerega vemo, da smo ga pred leti rešili, pa ne vemo več, kako. Hkrati naj bo dokumentacija na voljo tudi v primeru, da pride do hujše težave z okoljem. Lahko je varnostna kopija, recimo na lokalnem računalniku ali v oblačni hrambi. Podobno velja za gesla – priporočam uporabo katerega izmed hranilnikov gesel, recimo odprtokodnega Vaultwarden, ki je kompatibilen z Bitwarden API in podpira vse mobilne aplikacije, napisane za Bitwarden.

V skupnosti najdemo še veliko različnih aplikacij in storitev. Med popularnejšimi omenimo Nextcloud, storitev za sinhronizacijo in deljenje datotek, alternativo Dropboxu in podobnim, ki vključuje tudi klasično pisarniško zbirko (torej je hkrati alternativa za Microsoft Office ali Google Docs). Jellyfin je izredno priljubljen strežnik večpredstavnostnih vsebin, torej filmov, serij, glasbe itd. Podobno deluje Navidrom, a za glasbo, torej kot nekakšen Spotify. Odprtokodni Open WebUI je eden izmed bolj priljubljenih za lokalno poganjanje umetnointeligenčnih storitev, zelo razširjena je tudi Ollama. Področje umetne inteligence v povezavi z domačim IT-okoljem pa je precej obširna tema zase.

Zaposleni v IT se tega svojega »službenega« področja pogosto naveličamo. Kombinacija tečnih končnih uporabnikov, omejenih finančnih virov in zahtevnosti vseh oblik nam lahko pride do živega. Zakaj bi si torej vse to privlekli še domov?

Vzgibe za postavitev homelaba smo omenili že v članku. V primerjavi s poslovnim IT-svetom smo tu, vsaj v osnovi, tudi sami svoj uporabnik. Postavimo, kar nam srce poželi, če ne deluje ali ne znamo, se nam ni treba zagovarjati pred naročniki ali nadrejenimi. Marsikdo je prek homelaba našel tisto navdušenje, ki ga je pred leti pripeljalo v svet IT.