Reciklaža
Pri Nvidii je marketinški oddelek očitno bistveno uspešnejši od razvijalskega, saj so zadnjo v vrsti grafičnih kartic, GeForce GTS 250, ki tokrat zapolnjuje spodnji srednji razred teh izdelkov, privlekli iz naftalina. Gre namreč le za v lepšo embalažo in z novim imenom opremljeno kartico GeForce 9800GTX+, pa še ta ima doooolge korenine. Reciklaža, torej. V časih, ko je razvoj presneto draga reč, imajo takšne poteze vse večji smisel.
Za uvod pa najprej malce zgodovine. Grafični čip G92b je svoje delo s pridom opravljal že v modelu 9800GTX+, ki zdaj "prepakiran" v novo podobo išče nove žrtve. Starejša različica G92, ki domuje na grafičnih karticah GTX9800, 8800GT, 8800GTS, 9800GX2 (ta premore celo dva taka procesorja na svoji tiskanini), se po zmogljivostih le malce razlikuje, saj ima tipično le nižje delovne takte in zahvaljujoč starejšemu proizvodnemu procesu (65 nm) se malce bolj greje. Če smo malce zlobni, lahko zapišemo, da je jedro G92 le rahlo osveženi čip G80, ki je vdano služboval tudi v nekaterih že omenjenih starejših modelih. Skratka, novi GeForce GTS 250 temelji na leto in pol stari tehnologiji (ali pa dve in pol, če štejemo še bolj nazaj), to pa je v svetu grafičnih kartic dobre tri generacije nazaj. Podobno, kot če bi od pradedka zahtevali živahnost mladoletnika. Ne gre, kajne?
Na test smo neposredno od proizvajalca prejeli Gigabytov primerek GV-N250OC-1GI, ki se odlikuje le po malo višjem delovnem taktu pomnilnika (1,1 GHz v primerjavi z 1,0 GHz), frekvenco jedra pa so inženirji nastavili na 738 MHz, kar je povsem v skladu s priporočili Nvidie in se tako enači z delovnimi takti sorodnih grafičnih rešitev drugih proizvajalcev. Gigabyte je želel ustvariti nadpovprečen izdelek v tem razredu in to mu je na koncu tudi uspelo. Inženirji so uporabili kakovostnejše japonske kondenzatorje z daljšo življenjsko dobo in boljšo temperaturno odpornostjo, izdelavi povezav v tiskovini so namenili dvojno količino bakra ter kartico opremili z večjim vročecevnim hladilnikom, na katerem se bohoti napis Zalman. Ta korejski proizvajalec hladilnih rešitev že leta slovi kot mojster tišine, na Gigabytovo grafično kartico nameščeni hladilnik oziroma, bolje rečeno, ventilator pa mu nikakor ne more biti v ponos, saj svoje delo že ob novi grafični kartici pritajeno oznanja. Slednje seveda ni dober obet, saj bo, ko se bo na grafični kartici nabrala večja količina prahu in bodo ležaji ventilatorja že malo oslabeli, nedvomno postal nesramno glasen. Sicer pa tudi prvi dve omenjeni dodelavi ne pripomoreta bistveno k boljšim dosežkom grafične kartice, saj je ta za doseganje visokih hitrosti delovanja še vedno omejena predvsem s standardnim napajalnim delom, občutno povišane delovne napetosti pa so ponavadi prve na seznamu resnih navijalcev.
Gigabyte GeForce GTS 250, 1GB DDR3
Proces izdelave: 55 nm.
Takt jedra: 738 MHz.
Takt senčilnikov: 1836 MHz.
Grafičnih procesorjev: 128.
Pomnilniški vmesnik: 256-bitni.
Pomnilnik: 1 GB (GDDR3).
Takt pomnilnika: 1,100 MHz (2,2 GHz efektivno)
Vmesnik: PCI Express 2.0 x16.
Prodaja: Avtera, www.avtera.si.
Cena: Še ni naprodaj, predvidoma 150-160 EUR.
Za: Občutek bolj dodelane grafične kartice.
Proti: Glasnejši ventilator, stara zasnova grafike.
Nič ne de, tudi v takšni sestavi lahko grafična kartica GeForce GTS 250 postreže s solidnimi zmogljivostmi, gigabajt pomnilnika (večina predhodnih modelov je zaradi varčevalnih ukrepov premogla le 512 MB) pa ji pride še kako prav v zahtevnejših igrah ter pri izbiri za stopnjo višjih ločljivosti. Rezultati so skorajda identični tistim, ki jih je na februarskem velikem preizkusu grafičnih kartic dosegala kartica 9800GTX+. Če bo omenjeni GTS 250 dosegal obljubljeno ceno okoli 150 evrov (zaradi Gigabytovih dodatkov bi upali napovedati, da bo vsaj evrskega desetaka dražji), bo primerna izbira za srednje zahtevne igričarje, čeprav ne bo odnesel nobenega skalpa. V tem cenovnem razredu namreč AMD/ATIjeve rešitve še naprej ostajajo trdno na prestolu, saj omogočajo boljše zmogljivosti po enaki ali nižji ceni. To pa je v cenovno zelo občutljivem segmentu ponavadi odločilno. Reciklaža torej le ni v celoti uspela.
