Prosta izbira programske opreme
Izjav za javnost, kjer beremo o tem, da je Microsoft neki izobraževalni instituciji podaril programsko opremo, je v zadnjem času vedno več. Se zdi še komu taka dobrodelnost vsaj malce (moralno) sporna?
V izjavi za javnost na spletnih straneh Microsoft Slovenija med novicami preberemo: "Microsoft in Srednja elektro-računalniška šola Maribor (SERŠ) sta podpisala dogovor, v okviru katerega bo Microsoft dijakom in zaposlenim na SERŠ zagotovil brezplačen dostop do programske opreme preko programa MSDN AA ter sodeloval pri vzpostavitvi sodobne infrastrukture informacijskih tehnologij. V okviru sodelovanja je vključen tudi projekt uvedbe sistema Live@Edu, s katerim bo šola svojim dijakom in zaposlenim zagotovila sodoben način učinkovitega učenja, komunikacije in sodelovanja."
Microsoft trdi, da s takšnimi projekti skrbi za to, da se mladi in njihovi učitelji in učiteljice čim prej in čim bolje računalniško opismenijo. V Microsoftu si tako prizadevajo dati prispevek k izgradnji informacijske družbe, k temu pa sodi tudi izboljševanje kakovosti izobraževanja, da bi v Sloveniji imeli čim več za delo z informacijskimi tehnologijami dobro usposobljenih posameznikov. Pri tem poudarjajo, da so tisti, ki se uporabe IT naučijo na Microsoftovih orodjih, kasneje sposobni dobro delati tudi na vsaki drugi programski opremi. Najboljši dokaz za to je zgodovina uporabe programske opreme: začelo se je z Microsoftovo, danes pa marsikdo, ki se je učil na njej, dela z drugimi orodji, oziroma različna orodja uspešno prepleta. Microsoft torej tovrstno pomoč šolam razume kot naložbo v informacijsko družbo znanja, ki bo koristila vsem, seveda tudi Microsoftu. V Microsoftu tudi menijo, da je to pogosto edini način, da pridejo šole do dobre in sodobne programske opreme.
Po drugi strani so zadovoljne tudi izobraževalne ustanove (v tem primeru zgoraj omenjeni SERŠ). Dijaki in profesorji so dobili na razpolago Microsoftovo programsko opremo (okoli 1200 vrst različne programske opreme), kot so: strežniki (Windows Server 2003, Windows Server 2008 itd.), zbirke podatkov (SQL), programska orodja (Visual studio 2008 in starejše različice) in drugo. To opremo lahko nameščajo v računalnike v računalniških učilnicah in doma ter jo uporabljajo v nekomercialne namene. Seveda s skromnimi finančnimi sredstvi, ki so na voljo SERŠ, te opreme nikakor ne bi mogli nabaviti in je tako tudi dijaki ne bi mogli spoznati.
Poglejmo pa še z druge perspektive. Microsoft je seveda nad takim načinom sodelovanja zadovoljen, saj ponuja svojo programsko opremo za učenje bodočih IT specialistov. Ti bodo nato, ko bodo soočeni z realnimi problemi, najverjetneje iskali rešitve s pomočjo Microsoftove tehnologije, tako bodo nevede postali "pospeševalci" prodaje Microsoftove programske opreme in tehnologije. Tudi izobraževalni instituciji tak sistem ustreza. Zagotovijo si brezplačen dostop do ene vodilnih programskih oprem. Tako postanejo na trgu "konkurenčne", še posebej v času, ko beležimo deficit števila dijakov, ki se vpisujejo v srednje šole.
Sam pozdravljam, da se bodo dijaki izobraževali s pomočjo Microsoftovih najnovejših tehnologij. Ob tem se mi poraja kup vprašanj. Ali je prav, da se učnim ustanovam pomaga na tak način? Poleg Microsoftovih tehnologij in orodij je silno veliko druge programske opreme, tudi takšne, ki je brezplačna in je nobeden ne reklamira na tak način. Ali ni brezplačna programska oprema v podrejenem položaju? Prepuščena je na milost in nemilost šolskim institucijam, ki jo lahko predstavijo ali pa tudi ne. Le kot zgled - država je pred leti porabila kar nekaj finančnih sredstev za slovenjenje odprtokodnega paketa OpenOffice. Slovensko različico OpenOffice so nato dobile tudi osnovne šole po vsej Sloveniji. Upam si trditi, da je večina CDjev pristala v predalu, ker niso vedeli, kaj početi z njo. Nisem namreč še slišal, da bi kateri izmed otrok dobil navodila, da lahko pripravi dokument tudi v formatu odt. Da, menim, da bi se morali učenci v osnovnih šolah, pri predmetu, kjer se učijo računalniške pismenosti, obvezno morali seznaniti z OpenOfiicom in Linuxom.
Sam vidim v informacijski tehnologiji, pri procesu izobraževanja tri skupine sodelujočih. Prva so izdelovalci programske opreme, katerim je cilj prepričati uporabnike, da je njihova programska oprema najboljša. Druga skupina so izobraževalne ustanove in zaposleni v njih, ki jim mora biti cilj naučiti bodoče IT specialiste uporabljati najboljšo programsko opremo, oz. da bodo znali poiskati najboljšo tehnologijo v določenem primeru. Tretja skupina so seveda dijaki oz. študentje, katerim je treba prikazati čim več alternativnih možnosti, da se bodo nekoč lahko sami odločili, kaj uporabiti. Zato menim, da tak način sodelovanja pomeni postavljanje določene programske opreme v ospredje in privilegiran položaj. Mičo Mrkaić (ekonomist in kolumnist Financ) se je podobno spraševal za socialno podporo, ki jo namenja država socialno šibkim državljanom. Ena takih pomoči je npr. pri plačevanju vrtcev oz. postavljanju staršev v plačilne razrede. Mrkaić se je zavzemal za to, da naj bo cena vrtca za vse starše enaka in naj se staršem dodeli celotna socialna pomoč le v denarju. Nato naj se prejemniki socialne pomoči sami odločijo, kako in za kaj bodo porabili subvencionirani denar. Če prenesem to idejo na izobraževalne ustanove in njihove sponzorje: neprimerno bolj smiselno se mi zdi, da bi šole prejele denar in se nato same odločile, katero programsko opremo bi kupile in ponudile svojim dijakom oz. študentom. Verjetno bi šole tako in tako kupile večino Microsoftove programske opreme. Tako bi denar, ki ga je Microsoft vložil kot sponzorska sredstva, spet dobil nazaj. Vendar bi bil tu proces bolj transparenten in čist. Po drugi strani pa: ali ni najlaže donirati nekaj, kar je za izdelovalce programske opreme praktično zastonj?
Res je, da se takšni programi odvijajo tudi v drugih državah po Evropi in svetu. A vendar se sprašujem, zakaj je Evropska skupnost tožila Microsoft, da poleg operacijskega sistema prodaja tudi že naloženi Internet Explorer. Argument je bil ta, da so drugi brskalniki za splet v podrejenem položaju. Microsoft je tožbo izgubil in mora zaradi tega v Evropski uniji ponujati operacijski sistem Windows brez že naloženega spletnega brskalnika, govori se celo, da se bo tožba nadaljevala in da bi moral Microsoft ponujati operacijski sistem, na katerem bo že naložen spletni brskalnik po želji uporabnika (Firefox, Opera, Chrome ali celo kak drug spletni brskalnik). Sprašujem se, ali ni morda država tista, ki bi morala zakonsko poskrbeti za ureditev zgoraj omenjenih sporazumov v državnih šolah?
Da pa ne bom bolj papeški od papeža: tale članek je nastal v Google Docs, katerega sem nato na željo uredništva pretvoril v format Microsoft Word. Tako kot je bil nekoč v vse pore informacijske tehnologije vpet IBM, je danes vpet Microsoft. Brez njega očitno ne gre, za njim pa v prvi vrsti že čaka Google.
Vedno, ko se pojavi projekt prehoda na Linux in brezplačno programsko opremo, se najde kdo, ki izračuna, da se ne izplača, ker gre za prevelik strošek izobraževanja.
