Pro et contra
Zdi se, da ima že vsak prvošolček svoj pametni telefon. Ali smo starši, ki svojemu otroku tega ne omogočimo, res čudaki?
Pametni telefon je kaplja čez rob
Pametni telefoni in tablice so zasvojili svet, življenja brez njih si ne predstavljamo več. Mobilne naprave so naše zveste spremljevalke, z njimi se ukvarjamo več ur na dan. Žal se je obsedenost s tem prenesla na otroke. Svoj pametni telefon ima petina predšolskih otrok, polovica osnovnošolcev in skorajda vsi srednješolci. Ker je mladež dovzetnejša na zunanje vplive, je njihova navezanost na tehnologijo precej hujša. Mobilne naprave so sodobne varuške, sistem nagrajevanja, kazni in še kaj. Otroci so zadovoljni, starši srečni, a malokdo se resnično zaveda škodljivosti ljubljenih naprav.
V prvih letih se mora otrok ukvarjati z okolico, naučiti komunikacije s starši, brati, sestrami in drugimi otroki. Uporaba mobilnih naprav tako škodi njegovemu razvoju in ga omejuje. Navezanost na tehnologijo kasneje zatira željo po telesnem udejstvovanju. Namesto da bi otrok aktivno raziskoval okolico, ga bolj privlači navidezni svet na zaslonu. Pretirana raba pripelje do kasnejših zdravstvenih težav, otroci so vse pogosteje slabovidni, neodporni in vsesplošno šibki, kar je posledica dolgotrajnega sedenja.
Otroci pametne telefone uporabljajo v šoli. Med poukom pošiljajo sporočila in igrajo igre, zato niso pozorni na podajanje snovi in obenem motijo druge. S pametnimi napravami je goljufanje pri kontrolnih nalogah postalo stalnica. Največjo grožnjo predstavlja telefonu priloženi fotoaparat, ki poskrbi za nemalo neprimernih vsebin v družabnih omrežjih in je podlaga za norčevanje iz sošolk in sošolcev. Nadzor uporabe mobilnih naprav je težji od omejevanja uporabe računalnika, zato so pametni telefoni in tablice otroku okno v svobodni dostop do spleta, neprimernih vsebin, pasti polnih družabnih omrežij, komunikacije z neznanci, groženj in drugih nevarnosti.
Navsezadnje predstavljajo mobilne naprave tudi določen strošek. Otrok hitro pokuri zakupljeni podatkovni prenos in kvoto sporočil SMS. Ponudniki mobilnih storitev se tega zavedajo, zato čezmejne storitve mastno zaračunajo, družinski proračun pa hitro utrpi težko popravljivo škodo. Dandanes so otroci izpostavljeni tehnologiji kot še nikoli. Ne rečem, da je njihovo spoznavanje z njo že v temelju slabo, a dejavnosti so vse prepogosto nenadzorovane. Mladi že tako preveč gledajo televizijo, čepijo pred računalnikom ali igralno konzolo, mar res potrebujejo še svoj telefon in/ali tablico?
Pametni telefoni so novi televizor
Predvidevam, da se vsi spomnimo časov svoje mladosti, ko so se naši starši ukvarjali z dilemo, ali nas, otroke, pustiti ždeti pred televizorjem ali nas nagnati ven? In to kljub temu da smo bili zunaj, v naravi, na ulici, med prijatelji veliko več kot današnja mladina. Ni jim uspelo, televizija nas je zasvojila in nam pobrala kar nekaj ur vsak dan. Pa smo se kljub temu razvili v čisto običajne prebivalce tega planeta, asocialnih odklonov ni videti prav nič več, kot jih je bilo nekoč.
Vsak nov preskok v družbi pač povzroči spremembe, temu se reče razvoj. Nekoč so ljudje svoje družabne veščine pilili ob ličkanju koruze, njihovi otroci so to zamenjali za bolj mestne zabave, kot so morda večerni obiski lokalov. Ne, pridige o lepotah ličkanja koruze niso pomagale. Ravno tako niso pomagale pridige o škodljivosti televizije, kasnejše pridige o škodljivosti računalnikov (pomislite, koliko časa nam je pred leti šele šlo za te tehnološke igrače!) in tako tudi ne bodo pomagale pridige o škodljivosti pametnih telefonov.
Da, dandanes otroci pametni telefon uporabljajo kot ključen pripomoček v življenju, nekateri ga imajo skorajda za najboljšega prijatelja. Prepričan sem, da jim zaradi tega v življenju ne bo nič hudega. Nasprotno.
S pametnim telefonom se današnji otroci vendarle ne samo igrajo. Z njim so povezani v »kolektivno znanje« interneta, pa tudi Snapchata in (morda zaenkrat še) Facebooka. Z njim so povezani tudi s prijatelji, ki trenutno niso v živo prisotni, z njimi tkejo prijateljske vezi, tudi ko so v šoli, doma, hej, tudi ko so na wcju ;). Otrok (ali pa odrasli), ki sedi za mizo in brska po telefonu, v resnici ni asocialen, saj »socialo« tisti trenutek projicira na množico prijateljev na drugi strani »oblaka«.
Pomisliti bi morali prav nasprotno – kakšne težave v življenju bodo (morda?) imeli tisti otroci, ki jih starši danes zadržujejo zunaj tega tehnološkega oblaka. Pred kratkim se mi je kolega pohvalil, da je njegova petnajstletna hčerka edina v razredu, ki nima pametnega telefona. Je to res prav ali pa otroka s takimi odločitvami zaviramo? In, če nadaljujem, je res prav, da otroku, ki mu (pri petnajstih!) končno kupimo pametni telefon, tega na vse možne načine omejimo? Kolega se je namreč še pred nakupom telefona pozanimal, kako bo ta ostal pod popolnim nadzorom. Kako bo dostop do spleta deloval le ob določenih urah, kako bodo otroku na voljo le določene aplikacije, kako bodo kot starši imeli vedno vpogled v delovanje in uporabo telefona.
Menim, da bi moral biti trud bolj usmerjen v izobraževanje otrok o tem, da je pametni telefon lahko marsikaj. Ne le igralna konzola in naprava za tipkanje v Snapchatu, temveč tudi okno do zanimivih in novih načinov branja (Episode), glasbeni predvajalnik (da, tudi pred temi so nas svojčas svarili), odlična zamenjava za (navadno) linearno televizijo, učni pripomoček (prevajalniki, wikipedia), ustvarjalni kotiček (urejanje videa, risanje/slikanje), nenazadnje tudi geografski pripomoček, če se spomnimo, da premore sprejemnik GPS. In še kaj.
