Pro et contra
Vedno več je naprav, ki ponujajo navidezno in obogateno resničnost, vedno več je kamer, ki snemajo ves, 360-stopinjski prostor. Menite, da je v tem prihodnost?
360-stopinjski video in VR sta tu!
Prihodnost uživanja digitalnih vsebin je v navidezni resničnosti. Do izkušnje, ki draži vse naše čute, nam danes pomaga vrsta naprav. Na veliki oder so končno prispeli ustrezni predvajalniki in naprave, s katerimi ustvarjamo vsebino. Prve zastopajo velikani industrije, med katerimi ne manjkajo Google (Daydream), Samsung (Gear VR), Sony (PlayStation VR), HTC (Vive) in Valve (Oculus Rift), druge mnoštvo izdelovalcev 360-stopinjskih kamer in drugih takih pripomočkov za snemanje vsega naokoli.
Glavna prednost navidezne resničnosti in snemanja okoli lastne osi je resničnost izkušnje. Nenadkriljiv je občutek, ko ti nepremičninski posrednik namesto statičnih fotografij pokaže 360-stopinjske posnetke stanovanja, ki nas zanima. Ali obisk znamenitega Louvra v Parizu iz domačega naslonjača. Navidezno resda še vedno prekaša prava izkušnja, a bolj se ji ne bi mogli približati. Tehnologija predstavlja nov mejnik novinarjem, fotografom, snemalcem, prodajalcem, zabavljačem in drugim. Posnetki in zlepljene fotografije, ki omogočajo 360-stopinjski pogled, so uporabni praktično na vseh področjih. Čas je, da se vkrcamo na vlak prihodnosti in prispemo na cilj med prvimi.
Tehnologija za izdelavo (vsaj) 360-stopinjskih fotografij je dostopna vsakomur, zmožen jo je skoraj vsak pametni telefon, za nameček pa so namenske naprave dokaj poceni (ali pa še bodo) in ne zahtevajo posebnega znanja. Resda izdelki z osnovnimi modeli ali improviziranimi 360-stopinjskimi kamerami ne bodo dosegali profesionalnih posnetkov, narejenih s kot žafran drago opremo, a imeli bodo tisti dodatni X faktor, ki bo prepričal marsikoga. Izkušnja bo v trenutku ogleda vedno prevladala nad tehnično kakovostjo.
Uporabnika, ki si realistične izdelke ogleduje, najbolj prepriča svoboda. Osvobojeni spon in ustvarjalčevih zamisli ter vodenja posnetke užijejo po svoje. Različni ljudje ob gledanju istega izdelka zlahka doživijo povsem drugačno izkušnjo. Ustvarjalci morajo zato v produkt vložiti veliko več truda in gledalcu usmeriti pozornost z osvetlitvijo, zvokom in drugimi prijemi. Skrivanja za posebnimi učinki in znanjem, s katerim so znalci hitro prelisičili neuko oko, ni več. Do izraza bo še bolj kot doslej prišel talent in posamezniki, ki si bodo upali prestopiti doslej začrtane meje. Koristi od uveljavitve nove tehnologije bomo imeli vsi, najbolj končni potrošniki.
360-stopinjski video in VR sta novi 3D
Matej Šmid
Še spomnite histerije 3D, ki je obnorela svet pred nekaj leti? 3D fotoaparati, 3D telefoni, 3D televizorji, 3D kinodvorane. Pomislite, kaj je danes ostalo od vsega tega – le še 3D kinodvorane, pa še te le takrat, ko je govor o risankah oziroma o računalniško generiranih vsebinah. Razlog? Ogled 3D zahteva očala in zelo dobro pripravljene 3D vsebine, drugače je gledalcem slabo.
Je z današnjo kratico, VR, kaj bolje? Ne, slabše je, zato bo še hitreje utonila v pozabo. Sistemi za navidezno resničnost zahtevajo še večja, še bolj zaprta in še težja očala, kot smo jih nosili v svetu 3D. Z njimi smo popolnoma izolirani od sveta, ogled vsebin VR je samotno dejanje, druženja v svetu VR, kot smo ga vajeni pred televizorjem, ni. Navidezna resničnost zahteva še natančnejše in še bolj pravilno pripravljene vsebine kot 3D. Preveč ukrivljena »realnost« okoli nas povzroča slabost, in to hudo. Posnetek 3D, ki sem ga naredil sam in si ga ogledal z očali Samsung Gear VR, me je posilil na bruhanje v borih desetih sekundah.
Da, vsebine VR je že mogoče izdelovati tudi samostojno, doma. Imamo kamere, ki s pritiskom na gumb postorijo vse, v trenutku imamo posnet navideznoresničnostni prostorski video. A če so na hitro narejeni foto posnetki pač samo grdi, neostri in morda nezanimivi, so tako narejeni posnetki VR za naše možgane neuporabni, moteči in škodljivi. Kamera 3D, ki nas s pritiskom na gumb prestavi v zelo ukrivljen prostor (dva objektiva, ki skupaj sestavljata 360-stopinjski pogled, sta pač nič drugega kot »ribje oko«, kot ga poznamo v fotografiji). Pa tudi če bi bil posnetek boljši – ali res mislite, da si bo vaše tako narejene posnetke počitnic kdorkoli ogledoval z očali VR? Na Youtubu ali Facebooku, kjer se z miško premikamo po prostoru, še morda, pa še tam bo to hitro postalo nadležno in zapleteno.
Sploh pa – saj se zavedamo, da vsi video posnetki, tudi tisti »navadni«, zahtevajo obilo video montaže, ali ne? Koliko »surovih« posnetkov z dopusta ste si kdaj kasneje sploh še ogledali? In montaža 360-stopinjskih posnetkov nikakor ni preprosta, tudi za surovo procesorsko moč računalnikov ne. Kajti, kot znajo povedati znani režiserji, ki so profesionalci v svojem poslu – filmi so uspešni le zato, ker znajo gledalca pritegniti na točno določeno in omejeno dogajanje. Če ima gledalec možnost »obračanja glave«, se pravi razgledovanja po celotnem dogajanju, film izgubi svoj čar. Naenkrat vse skupaj deluje le še povprečno.
Menim, da bodo preživeli le sistemi VR, ki kombinirajo dogajanje v realnem svetu z računalniško generiranimi vsebinami. Kot je npr. Microsoftov Hololens. Pa še to le v ozko specializiranih poslovnih modelih, nikakor pa ne v domačem okolju. Predstavljam si moderne muzeje, ki nas bodo prestavili v čas gradnje egipčanskih piramid. Predstavljam si pohištvene salone, kjer se bo mogoče navidezno sprehoditi po našem bodočem stanovanju ali hiši. Ali si v avto salonu podrobno ogledati avtomobil z vsemi izbranimi dodatki in barvami.
