Objavljeno: 27.8.2011 | Avtor: Boris Šavc | Monitor Julij-avgust 2011

Postarani cesar (PC)

Danes je računalništvo na razpotju. Bo PC res kmalu postal kot tovornjak? Saj veste, še vedno je tu in opravlja posebno nalogo, a vsi raje vozimo avtomobile. Slovita izjava enega glavnih krivcev za nastale razmere, Applovega šefa, gospoda Jobsa, daje misliti. Ob stoletnici podjetja IBM, tridesetletnici prodora računalnikov PC na trg, dostopen denarnicam navadnega človeka, in ob prelomnici, ki jo slutimo vsi, si velja pobliže ogledati zgodovino "izuma", ki je pred tremi desetletji zatresel svet.

Uspeh ni odvisen le od sposobnosti ali prelomnosti določenega izdelka. Važna je umestitev v času in način plasiranja. Vse našteto je podjetju IBM uspelo bolj po naključju, saj prvotni načrti še zdaleč niso bili tako optimistični, da bi napovedali vsaj desetino uspeha, ki ga je požel prvi PC. Splet srečnih okoliščin je poskrbel, da je bil model 5150 v pravem trenutku na pravem mestu. Težko bi rekli, da leta 1981, ko je prvi IBM PC ugledal luč sveta, ni bilo izbire, kajti kupci so imeli na voljo modele z operacijskim sistemom CP/M in računalnika Commodore PET in Apple II. Našteti računalniki so imeli ozko ciljno skupino. Kupovali so jih večinoma ljudje, ki so se v prostem času ukvarjali s programskim jezikom BASIC. Slednji je bil plod razvoja majhnega podjetja iz Washingtona, imenovanega Microsoft. Uspeh tako računalnikov za prosti čas kot programskega jezika BASIC ni ušel budnemu očesu korporacije IBM, ki je bila takrat prvo ime velikih poslovnih računalniških sistemov. Bojazen, da bi hitro rastoči trg ogrozil prodajo pregrešno dragih poslovnih modelov, je botrovala odločitvi, da vanj posežejo z lastnim, domačim računalnikom.

Razvoj

Hitre odločitve Philipa Dona Estridgea so začrtale razvoj računalništva za precej let naprej in z njimi je za sabo pustil neizbrisen pečat. Oče PCja tega nikoli ni izvedel. Leta 1985 je preminil v letalski nesreči nad Teksasom.

Razvoj so zaupali Donu Estridgeu, izkušenemu inženirju s Floride, ki je za nalogo dobil na voljo silno malo časa, saj je moral biti končni izdelek nared v manj kot letu dni. Zaradi kratkega razvojnega cikla so snovalci novega računalnika morali pristati na kar nekaj kompromisov in kazati svojo iznajdljivost na dnevnem redu. Ena takšnih prigod je vsekakor izum znamenite kombinacije tipk Ctrl + Alt + Del, ki ugasne računalnik še danes. V sistem so jo vgradili zaradi izredne nestabilnosti prvih modelov. Nenehne težave je bilo treba sprotno zapisovati, zato je nastala izčrpna dokumentacija, za katero se je kasneje izkazalo, da je imela nemalo zaslug za tako velik obseg prodaje prvega PCja. Kratek rok je za razvojno ekipo pomenil uporabo tehnologije, ki je bila takrat na trgu. Časa za razvoj česa novega ni bilo. Skoraj vsaka komponenta v končnem izdelku je bila od drugega izdelovalca. Tak način dela je bil za tedanje čase malodane revolucionaren. Za osrednjo procesorsko enoto so vzeli Intelov čip z oznako 8088. Močna, hitra, 16-bitna centralno procesna enota je bila po specifikacijah pravi Superman, a so ji zaradi varčnosti pri snovanju naprave porezali noge. Ker je bilo vgrajeno šibkejše vodilo, se je procesor z drugimi komponentami razumeval le osembitno.

Ko je računalnik začel dobivati končno obliko, so razvijalci usmerili misli k iskanju operacijskega sistema zanj. Logična izbira je bil tisti čas najbolj razširjeni sistem CP/M, ki sicer še ni imel različice za Intelov 16-bitni procesor, a so ga pri Digital Research obljubljali že dolgo. Ustanovitelja podjetja s 600.000 prodanih primerkov operacijskega sistema CP/M, Kildalla, bojda na dogovorjeni sestanek z IBMom sploh ni bilo. Namesto njega je prišla žena, in ni hotela podpisati  pogodbe o zaupnosti poslovnih podatkov, zato posla niso sklenili. Za pomoč so prosili podjetje Microsoft. Bill Gates z operacijskimi sistemi ni imel izkušenj, vendar je vedel, kje lahko dobi enega. Majhno podjetje Seattle Computers je za svoj računalnik s šestnajstbitnim procesorjem spisalo operacijski sistem z osnovo v CP/Mu. Tim Paterson, praktično edini oče omenjenega sistema, ga je poimenoval Quick and Dirty Operating System (QDOS). To po naše pomeni hiter in umazan operacijski sistem. S tem je želel označiti naglico pri razvoju sistema, ki je bil ravno toliko drugačen od svojega vzornika, da je štel za plod lastne pameti in ne za ponaredek CP/Ma. Ko je v Seattle Computers prišel Bill Gates, ki mu je podjetniška žilica že na veliko utripala, in ponudil za 86-DOS, kot se je imenovala komercialna različica QDOSa, 50.000 dolarjev in obenem zamolčal posel z IBMom, je bil operacijski sistem prodan v trenutku. Gates kupljenega sistema ni le prodal naprej, temveč si je od prodanih izvodov izgovoril še licenčnino ter možnost prodaje drugim interesentom. Poteza se je kasneje izkazala za, milo rečeno, vizionarsko.

Uspeh

Nalepke IBM so praktično edini sestavni del, ki ga je naredilo podjetje samo. IBM je temu rekel odprta arhitektura.

12. avgusta leta 1981 se je rodil osebni računalnik IBM 5150, na kratko imenovan IBM PC, in za vekomaj zakoličil uporabo termina PC. Kot so adidaske v naših glavah vsi športni copati, je od takrat naprej PC vsak domači računalnik. Ob vstopu na trg je IBMov novorojenček doživel mlačen sprejem. Zanj niso marali ne mediji ne strokovnjaki in konkurenca je nanj gledala skrajno podcenjevalno. Svetle prihodnosti mu ni napovedal niti sam IBM, saj so predvideli skromno prodajo in jim je bilo dovolj že to, da so sploh navzoči na tem segmentu trga. A ljudje so se odločili drugače. Za 1265 dolarjev so sicer dobili le osnovni model, brez monitorja, video kartice, operacijskega sistema ali diskete. Prepričala jih je odprtost platforme, prodaja po neodvisnih prodajnih kanalih in ime IBM. Ni škodila izdatna oglasna kampanja z reklamami, kjer so računalnik promovirali kot moderno zadevščino, primerno za slehernika. Za kupce, vajene postranskega obravnavanja, je bilo to nekaj čisto novega. Računalništvo je bilo iznenada priljubljeno. Poleg tega je IBM ljudem dal na izbiro. Sami so se odločili za operacijski sistem, saj je PC podpiral kar tri, in lahko so izbirali med širokim naborom dodatne strojne opreme. Prva odločitev ni bila težka, saj je izmed treh možnosti daleč največ privržencev dobil Microsoft s svojim PC-DOSom (kratica za Disk Operating System), kot so za IBM imenovali drugače krščeni MS-DOS. Nič čudnega, saj je med druščino z nizko ceno dobesedno bodel v oči. Medtem ko sta CP/M (450 USD) in USCD p-System (550 USD) svojo vrednost merila v stotinah dolarjev, je IBM za PC-DOS zahteval le 40 zelencev. Da je bilo treba strojne dodatke posebej dokupiti, ni bilo takrat nič čudnega. Položaj pri konkurenčnih računalnikih je bil podoben. Apple je na primer za vsako najmanjšo spremembo delovanja zahteval kar posebno razširitveno kartico. V tem oziru je bil IBMov računalnik skoraj popoln.

Našteto verjetno ne bi pomenilo prodajnega uspeha tako velikega formata, če ne bi bilo v PC računalniku dovolj vsebine. Na srečo je bil PC-DOS, izbira številka ena večine kupcev, zaradi zgledovanja po CP/Mu silno prijazen do prilagajanja vseh že napisanih programov. Pretvorbe so bile hitre in učinkovite, poleg njih so začeli prihajati tudi programi, pisani zgolj za DOS. Prva nepogrešljiva aplikacija, napisana posebej zanj, je bila preglednica Lotus 1-2-3. Zaradi tega programa so v začetku leta 1983 računalnik začeli kupovati tudi v poslovne namene. 1-2-3 je tako postala prva ubijalska (ang. killer) aplikacija, program, zaradi katerega kupiš strojno opremo. Razvijalci na čelu z Mitchem Kaporjem so dodobra izkoristili strojno moč naprave in v aplikacijo vključili grafični izbirnik, prikaz grafov in osnovno funkcionalnost zbirke podatkov. Do uporabnika prijazna aplikacija, ki je prvič vezala pomoč na tipko F1, je šla za med.

Pradedek Excela je preglednice shranjeval v pomnilnik, to pa je zaradi omejitev takratnega časa privedlo do prave dirke med uporabniki, kdo bo bolje izkoristil dani prostor, oziroma komu bo uspelo prelisičiti skopost operacijskega sistema DOS. V ta namen je imel Lotus 1-2-3 prikaz prostega pomnilnika kar na glavnem zaslonu.

IBM, na čelu s snovalcem prvega PCja Estridgeom, je želel k izdelovanju dodatkov za vedno bolj priljubljeni računalnik pritegniti čim več različnih podjetij. To jim je tudi uspelo. Zaradi odprte arhitekture je bilo moč na PC priključiti praktično karkoli. Odziv drugih izdelovalcev je bil izjemen, nekateri so šli celo tako daleč, da so izdelali kar kopijo celotne naprave. Kot gobe po dežju so nastajala nova podjetja z lastnimi rešitvami. Posnemovalci so izkoriščali izčrpno dokumentacijo in veliko izbiro dodatne opreme, zato so praviloma zlahka prišli do svojega kosa pogače. Nekateri izmed njih so celo inovirali. Leta 1982 nastalo podjetje Compaq si je izmislilo PC, ki ga je lahko uporabnik prenašal naokoli. Prenosnik s premajhnim zaslonom in preveliko težo je uporabljal vse priboljške, ki so bili namenjeni predvsem IBMovim napravam. Ko so Compaq in nekateri posnemovalci doživeli topel sprejem, jim je IBM odgovoril po najboljših močeh, z novimi računalniki. Včasih mu je uspelo, drugič ne. Tako na primer IBM PCjr zaradi nezmožnosti nadgrajevanja in višine cene ni uspelo, na drugi strani pa so skoraj ob istem času lansirali PC/XT in izkazal se je za zadetek v polno. To je veljalo predvsem za navdušence z debelejšimi denarnicami, kajti zverino z diskom, velikim deset megabajtov, so ponudili za nesramežljivih 4995 dolarjev. Leta 1984 je IBM utrdil vodilni položaj pri računalniških navdušencih s prvo dvaosemšestko. Računalnik PC AT je na rovaš procesne enote Intel 80286 brzel s hitrostjo 6 MHz. Nekako ob istem času je Apple splovil prvi, pregrešno dragi Macintosh in pojavila se je enota, ki bo nekoč v prihodnosti nadomestila diskete, CD-ROM. Vseskozi je bilo čutiti IBMovo razpetost med računalniki za dom in dragimi poslovnimi stroji.

Modrina izgubi sijaj  

Tretja generacija IBM PCja, Personal System/2, pomeni prvo veliko polomijo podjetja. Spust z vrha hriba sicer ni bil hiter, je bil pa enakomeren. IBM ni bil nikoli več na vrhu. Analitiki so si edini, da je računalnik PS/2 bolj kot zaradi operacijskega sistema OS/2 pogorel zaradi zaprte arhitekture, ki je izdelovalcem strojnih dodatkov narekovala plačilo licenčnine.

Leta 1986 je Intel predstavil prvi 32-bitni čip, 80386. Na presenečenje vseh se prvi računalnik z njim ni uvrstil v tabor velikih modrih (ang. Big Blue, vzdevek za podjetje IBM). IBM je izgubil dirko s podjetjem Compaq. Na prvi pogled se Compaq Deskpro 386 ni dosti razlikoval od IBMovih PCjev, a ker se je nekaj časa edini ponašal z najnovejšo tehnologijo, je bil to hud udarec za velikana, vajenega vodilnega mesta. Leto kasneje je IBM, verjetno iz obupa, izvedel usodno potezo. Na trg je poslal računalnik PS/2, ki ga je oglaševal kot naslednjo najboljšo stvar. Vse je stavil na operacijski sistem OS/2. Tega je razvil v sodelovanju z Microsoftom, ki je ob prvih znakih neuspeha stisnil rep med noge. Podjetji sta se zaradi nesoglasij razšli. Bill Gates je vse stavil na Okna v razvoju, IBM pa je položil svoj denar na OS/2. Navzoči so napovedali konec za Microsoft, vendar se je zgodilo ravno nasprotno. Ko so leta 1990 Gatesovi možje uleteli z Windows 3.0, je bilo več kot očitno, da je dobe DOSa konec. Začela se je doba novega uporabniškega vmesnika.

Šele Windows 3.0 pomeni začetnika prave večopravilnosti, saj je programe za DOS umestil v njim namenjena okna. Za domače uporabnike to ni imelo večjega učinka, ker so programi in igre večinoma delovali še pod DOSom.

Windows 3.0 je bil velik napredek v primerjavi z okornimi prejšnjimi različicami. Miška je v sodelovanju z grafičnim vmesnikom končno delovala dovolj intuitivno, da je osvojil zaslone po vsem svetu. Ker je bil Microsoft ob uspehu PCja tesno povezan z njim, se je dobro zavedal, kaj je bilo tisto, kar je IBMov računalnik poneslo v višave. Po njihovem mnenju so bili to programi, zato se je ob pohodu Windows 3.0 zanje najbolj potrudil sam. Rezultat njihovih prizadevanj je bila Pisarna in hitro je izrinila večino tekmecev. To sicer ni ravno ugodno vplivalo na razvoj računalništva, saj ni bilo več tako hitrega napredka kot v preteklosti, a si pri Microsoftu s tem niso belili las, ker so imeli preveč dela s štetjem denarja, ki je brzel v njihovo blagajno z nadzvočno hitrostjo. Nadaljevali so razvoj in leta 1993 predstavili prva Okna, ki niso imela povezave z DOSom. Windows NT je imel visoke strojne zahteve in je bil namenjen predvsem za poslovna okolja.

IBM je lahko ob vsem tem le nemočno gledal, kako je napis "združljiv z IBM" nadomestil "narejen za Okna". Nikoli mu ni več uspelo priti do največjega kosa pogače. Še več, tiste pogače, ki jo je spekel sam, je bilo zanj iz leta v leto manj, dokler se ni popolnoma umaknil tja, od koder je prišel - v poslovni svet. Oddelek za domače računalnike je leta 2004 prevzel kitajski Lenovo in z nakupom postal tretji največji izdelovalec PC računalnikov na svetu. Veliki modri se je prelevil v Velikega rdečega.

PC živi naprej

PC svet v času, ko je IBM bledel, ni zamrl. Od vsega začetka je bil tesno vpet v zgodbo z Microsoftovimi Okni, zato ne čudi, če je prav Microsoft peljal njegovo zgodovino naprej. Leta 1995 je na glavna vrata z velikim pomopom prispel Windows 95. Za osnovo je še vedno uporabljal stari, dobri DOS, kar pomeni odlično združljivost za nazaj, a je imel hkrati dvojno dozo najrazličnejših hroščev, zato so uporabniki prvič naleteli na znameniti modri zaslon smrti. Kljub temu jih je prepričal zloščen vmesnik in samodejno prepoznavanje strojne opreme (ang. plug and play), ki sta presenetljivo dobro delovala. Windows 95 je 32-bitni sistem s podporo najnovejši tehnologiji tistega časa in za Microsoft prava zlata jama. V enem samem mesecu prodaje je lastnika zamenjalo kar 7 milijonov izvodov.

Velika priljubljenost operacijskega sistema Windows 95 in računalništva na splošno je pripomogla k vzponu še ene zvezde stalnice - interneta. Svetovno omrežje, ki izhaja iz vojaškega ARPANETa, je dobilo zagon z nastankom spletnega brskalnika Mosaic Netscape, kasneje imenovanega Netscape Navigator. Brskalnik so stvaritelji oglaševali kot splet za slehernika in bil je prav to. Ljudje so se z njimi strinjali, zato je podjetje Netscape na borzi šlo v višave. Dogajanja v Microsoftu niso spregledali. Razumeli so ga kot neposredno grožnjo operacijskemu sistemu Windows, zato so v dodatku Windows 95 Plus Pack izdali lasten spletni brskalnik in ga, za razliko od Netscapa, ponudili zastonj. Internet Explorer 1.0 je začel vojno brskalnikov, iz katere je zopet z dvignjeno glavo odšel velikan iz Redmonda. Zaradi spornih poslovnih potez si je nakopal na glavo monopolistične obtožbe in se jih ni iznebil vsa leta, preživeta na vrhu.

Novi obrazi

Skozi IBMovo zgodbo so nastala nova velika imena računalniškega posla. Nekateri, kot Microsoft in Intel, so bili zraven že na začetku, drugi so se pridružili spotoma. Odprta arhitektura je marsikomu kravžljala živce. Tako je Intel leta 1993 ob sodni odločitvi, da način imenovanja procesorjev (286, 386) ni le njihov, popolnoma spremenil pravila igre in ustvaril blagovno znamko Pentium. Sploh je v sodobnem informacijskem svetu na veliko opaziti gonjo za ščitenjem izdelkov lastne pameti, četudi so nekateri patenti več kot očitno popolnoma nesmiselni. Kot da so podjetja pozabila, kako je vse skupaj nastalo. Brez odprtosti prvega računalnika PC bi pripoved ubrala drugačno smer.

Sliši se smešno, a večina sodobnih računalnikov je v bistvu zelo zvesta začetni arhitekturi in obliki PC-ja. Skozi zgodovino so se res spreminjali najrazličnejši vmesniki, tako so med drugim nastali priključek USB, vodilo PCIe in priklop SATA, a osnova, ki so jo ljudje vzljubili, je vseskozi ostajala enaka. V zadnjih letih so na trgu prodajali predvsem prenosnike, a tudi ti so bili v bistvu le prenosljivi PCji. Trideset let po tem, ko so Estridge in druščina na hitro zasnovali svoj računalnik, ga torej uporabljamo še danes. Zgodil se je prehod na 64-bitno tehnologijo, doživeli smo pohod netbookov, začudeno gledali, kako je v naš tabor prestopil veliki Apple, ko je posvojil Intelove procesorje. In prav Apple je bil tisti, ki je leta 2007 napovedal novo računalniško obdobje. Besede so hitro prelili v dejanja in na trg poslali pametni telefon iPhone. Bojda je Jobs že takrat imel v mislih tablico, ki bi zrušila s prestola dolgoletnega cesarja, računalnik PC. Ker tehnologija česa takega takrat še ni omogočala, so se v Applu odločili, da preverijo trg z majhnim prototipom v obliki telefona. Velik uspeh slednjega je obsodil leta 2010 izdano tablico iPad na posmeh, češ da je le povečan telefon. Konkurenca se ni dolgo smejala, saj je vsem navzočim hitro postalo jasno, da so tablice nov PC. Zaradi zakasnitve ob štartu preostala podjetja še danes gledajo Applu le v hrbet.

Tablice so bile na začetku tega tisočletja težke, neuporabne zverine, ki jih ni hotel prav nihče. Zaradi tega so se vsi smejali Applu, ko je leta 2010 napovedal svojo.

Tablice niso nova pogruntavščina, saj so bile kot prototip na voljo že pred PCjem. Zamisel se je znova porodila leta 1992, ko so se hoteli veliki igralci v računalništvu znebiti tipkovnice in posvojiti pisalo. Vnos s pisali je navdušil tudi snovalce Oken in leta 1996 ustvaril Windows CE. V obdobju ročnih računalnikov so se izdelovalci strojne opreme spopadali z zamislijo, kako prenesti koncept majhnih naprav na velike računalnike. V novem tisočletju so se zato rodile prve tablice, ki niso bile drugega kot prilagojeni prenosni PCji. Ker se prenosniki z možnostjo obračanja zaslona in uporabo pisala niso prijeli, je v svetu računalništva tablica obveljala za nepotrebno. Zdi se, da se zamisel o tablicah oziroma vnosu z dotikom porodi vsakih deset let. Ampak tokrat je drugače. Verjetno je bil trenutek pravi. Računalništvo v oblaku, spletne storitve prihodnosti in omreženost vsega, kar vsebuje vsaj malo silicija, so prispevali k spremembam v načinu obnašanja uporabnikov računalnika. Več kot očitno smo tablice in nove oblike konzumiranja digitalnih vsebin dokončno posvojili. Se bo koncept računalnika, kot ga v takšni ali drugačni obliki poznamo že trideset let, dokončno poslovil? Na to vprašanje je težko odgovoriti, vendar vsi, ki ta trenutek živimo, slutimo, da se dogaja nekaj velikega. Zelo verjetna je izjava iz uvoda članka, da PC ne bo izginil. Uporabljal se bo za specifična opravila in živel naprej. Množična poroizvodnja in potrošnja pa se bosta usmerili drugam, k novim oblikam računalništva. Kljub temu tistega, kar so pred tridesetimi leti spočeli Estridgevi fantje, svet ne bo nikoli pozabil.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki

Monitor na Facebooku

Monitor TV na YouTube

0dAqUiHKe3c

  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji