(Ne)uporabno veliki

Objavljeno: 29.3.2011 | Avtor: Žiga Veber | Kategorija: Fokus | Revija: Marec 2011

Človeška narava je takšna, da želimo vedno več, vendar včasih nismo povsem prepričani, ali to res potrebujemo in zakaj. Podobno je tudi pri računalniških monitorjih, ki so že nekaj časa tega prerasli v mere, ki so zajetnejše kot mere naših televizijskih sprejemnikov pred desetletjem.

Danes so 24-palčniki nekako standard na domači delovni mizi in v pisarnah. Ponujajo dovolj veliko delovno površino, da uporabnik več kot zaposli svoj vid, pa tudi vidni kot, ki ga s tem pokrijemo na povprečni pisalni mizi, je že nekoliko na meji. Tisti, ki potrebujejo še več, si delo lajšajo z uporabo dodatnih monitorjev, na katere postavljajo orodjarne, komunikacijske programe ali morda preglednice, ki morajo biti vedno na vpogled. Gledano s strani barvne pravilnosti so ti dodatni monitorji seveda lahko kakršnikoli, morda kar ostanki prejšnje generacije opreme. Razporeditev dela na več monitorjev bo še posebej pogodu tistim, ki imajo reči radi sistematsko urejene. Bistvo je v izbiri načina dela in prilagoditve/razporeditve delovne površine, in ne v velikosti monitorja.

Spet drug način, ki si ga je mogoče izbrati, je razporeditev dela po enem samem velikem namizju, prek dveh, npr. 24-palčnih monitorjev. Tako lahko stvari med seboj niso ločene in jih lahko med seboj neposredno primerjamo, poleg tega pa so bolj "na dosegu roke", ko jih uporabnik potrebuje. Taka povezanost je uporabna, ko imamo veliko opraviti z obširnimi načrti v programih CAD ali ko se gremo delo z zelo širokimi (npr. Excelovimi) preglednicami.

Pa vendar - ali ne bi bilo morda bolje, ko bi si namesto dveh monitorjev omislili enega samega, pa zato tistega zelo velikega in zmogljivega? Morda bi bil celo dovolj velik, da bi ga lahko uporabili tudi kot (danes) manjši televizor?

Če bo le imel video vhode, po možnosti HDMI, na katerega bomo brez težav priklopili kak poceni digitalni sprejemnik DVB-T.

Pravzaprav je to odvisno od tega, kakšne vrste uporabnik smo. Če živimo v manjšem stanovanju, bo taka rešitev zagotovo zanimiva, sicer pa fleksibilnost dveh monitorjev ponavadi precej več odtehta. Še posebej, če smo profesionalni uporabnik in se ukvarjamo z obdelavo fotografij, z DTP ali s CADom. Tam bo velik (velikanski?) monitor prišel še kako prav (pa še vedno si lahko omislimo majhnega 15-palčnika za množico orodjarn), še posebej, če se bo ponašal z zelo visoko ločljivostjo. Kdor je enkrat videl monitor ločljivosti 4 milijone pik (2560 × 1440), mu bo jasno, da je to v primerjavi z 1920 x 1080 pikami popolnoma nov kakovostni razred.

Za kateri način se bomo odločili, je stvar vsakega posameznika in splošno pravilo bi bilo težko zapisati, vendar pa se v praksi vedno več profesionalcev odloča za prvi način in tako so veliki monitorji postali predvsem domena peščice. Tudi to je razlog, da je izbira tako velikih monitorjev na trgu manjša, pa tudi tistih najbolj zvenečih imen in najzmogljivejših modelov v tem segmentu ni veliko. Kadar pa so, so vsaj v Sloveniji na voljo le po predhodnem naročilu.

Večji porabijo več

Po drugi strani imajo veliki monitorji tudi pomanjkljivosti. Tisti cenejši se "ponašajo" z neenakomerno sliko, tudi z nestabilnimi stojali, nekateri pa za delovanje potrebujejo že kar nenavadno visoke količine električne energije.

Z velikim monitorjem je pač podobno kot z velikim in zmogljivim avtomobilom, treba mu je zagotoviti tudi potrebno količino energije. Tokrat preizkušeni Dell U3011 ob največji svetlosti sam porabi več kot 170 W energije. Hm, mar ni bila majhna poraba tudi eden izmed razlogov, da smo preklopili na "varčne" LCD monitorje? Za primerjavo naj omenimo, da je to več, kot porabijo za delovanje trije povprečni prenosniki skupaj z vsem procesorskim vezjem pri polni obremenitvi. Spomnimo se še tega, da si večina kupcev gospodinjskih aparatov prizadeva za nakup varčnih naprav, kljub temu da porabnik, kot je hladilnik, porabi v povprečju le 25 W. Res je, da takšna naprava deluje vse leto, vendar je veliko tudi tistih, ki svojih računalnikov ne ugašajo nikoli, z monitorji vred.

Temu sicer ne bi posvečali takšne pozornosti, če ne bi živeli v času, ko je vse, kar je "ECO" ali "zeleno", tako zelo "in". Tako zelo, da je pred časom nastala celo črna preobleka Googla (www.blackle.com), ki naj bi po svetu prihranila na tisoče kilovatnih ur in na tone izpusta CO2. Naj bi. Pa so znalci kaj kmalu odkrili, da poceni monitorji, kakršne ima velika večina uporabnikov, porabijo manj energije za prikaz bele barve kot pa za prikaz črne. Vendar tudi to ob uporabi naprednejših vrst matrik (kakršna je IPS) ne velja, in tudi nekateri LCD monitorji porabijo več energije za prikaz bele barve, tako kot je veljalo za stare monitorje CRT. Za primerjavo lahko zopet vzamemo Dellov U3011, ki smo mu ob prikazovanju črne podlage pri največji svetlosti izmerili kar 10 W manj kot ob prikazu bele. S takšnim monitorjem bi ob 24-urni uporabi "Eko-Googla" v enem letu zares prihranili 88 kWh. To pa da - približno 10 evrov ...

Vrednosti so lahko precej višje, če primerjamo uporabo monitorjev z različno porabo. Vzemimo za primer najvarčnejši monitor na tokratnem preizkusu, ki porabi 28,2 W energije, in našega potratnega Della. Razlike v porabi pri največji svetlosti je približno 135 W, to pa na letni ravni ob nepretrgani rabi nanese nekaj manj kot 1200 kilovatnih ur. 130 evrov. Če vzamemo za primer podjetje s 30 zaposlenimi (in 30 monitorji), je to približno 36.000 kilovatnih ur (4000 evrov). Prav, pa upoštevajmo, da je povprečen zaposleni na delovnem mestu le 8 ur in 5 dni na teden; še vedno to nanese približno 8400 kWh. Pa smo pri 1000 evrih na leto ...

Stanje, ko ima v nekem podjetju 30 ljudi na mizi tako potratne monitorje, nastavljene na največjo svetlost, je sicer fiktivna, vendar kakovost in razkošje nikoli nista bila poceni, tudi pri pogledu v digitalne širjave.

Monitor ali televizor?

Ko smo že prilezli do 30 palcev - kaj je torej bolje, kupiti tako velik monitor in ga uporabiti tudi kot televizor, ali se raje odločiti za polnokrvni TV?

Dejstvo je, da za ceno kakovostnega 30-palčnega modela, kakršen je tokrat preizkušeni Dell U3011, brez težav kupimo odličen televizor, velik 52 palcev. In s tem dobimo tudi zares velik računalniški monitor. Vendar pa bo tak televizor zmogel "računalniško" prikazati več kot pol manj, saj bo njegova ločljivost le 1920 × 1080 pik. Poleg tega od visoko ločljivega televizorja ne moremo pričakovati uporabnih barvnih nastavitev, ki bi nam koristile pri barvni kalibraciji. Res pa je, da so tv sprejemniki večinoma opremljeni s kakovostnimi matrikami z dobro kotno vidljivostjo, saj morajo zadovoljiti potrebe posedanja uporabnikov po različnih delih dnevnih prostorov.

Podrobno: Vse o matrikah

O matrikah, ki določajo, kako in na kakšen način zasloni LCD prikazujejo barve, smo pisali v članku, ki si ga lahko preberete v spletu: www.monitor.si/clanek/kakovost-ali-cena

Visoko ločljivega LCD televizorja večjih mer prav tako ne bo moč gledati iz razmeroma majhne bližine, saj bodo v tem primeru pike enostavno prevelike, pravi LCD monitor pa bo mogoče gledati tudi od blizu. Monitorji kot namenske naprave velikosti namreč ne pridobivajo s pomočjo večanja pik, temveč s povečevanjem števila teh pik. Tako se ob enaki oddaljenosti opazovalcu le povečuje vidni kot v vse smeri, ne da bi se zmanjšala kakovost, zato tudi pride do izraza tudi dobra kotna vidljivost.

Kakovosten LCD monitor bo veliko laže služil tudi kot prikazovalnik tv vsebin, čeprav je res, da je oboje med seboj bolje ločiti, če je le mogoče. Zabava bo najbolj prijetna z velike razdalje v velikih merah, delo pa naj bo na razpolago z manjše razdalje in bolj finega formata.

Ne smemo pozabiti na poseben segment, ki ga predstavljajo nekateri vzhodni izdelovalci poceni LCD televizorjev ali, bolje rečeno, hibridov med monitorji in televizorji. Ti so svojim modelom odvzeli televizijski del in jih prodajajo kot čistokrvne monitorje, ki se glede na svojo velikost "ponašajo" z nizko ločljivostjo slike, poleg tega pa so opremljeni s poceni matrikami. Kotna vidljivost takšnih modelov je slaba in njihova hiba se pozna tako pri namenu uporabe v dnevni sobi kot tudi bližnjem ogledovanju na pisalni mizi. So pač nekakšen kompromis med obema skrajnostma.

Kar zadeva LCD matrike, ki dejansko določajo, kako zaslon LCD prikazuje barve, je dejstvo, da v večino monitorjev vgrajujejo najcenejše, tipa TN. So poceni za izdelavo, največja težava pa je, da jim vse drugo ne gre tako dobro od rok. Na prvi pogled je najbolj opazna slaba porazdelitev svetlobe, kar se pozna v slabi vidljivosti pod kotom. Mimogrede, ob vgradnji so te matrike vedno postavljene tako, da so najslabše vidne od spodaj. Preostali dve osnovni vrsti matrik sta IPS in VA. Obe se pri prikazu slike odrežeta bolje, vendar jima gre to navadno nekoliko počasneje od rok. Pri barvni reprodukciji se še vedno najbolje odrežejo matrike vrste IPS, čeprav jim VA matrike vztrajno sledijo, poleg tega pa so praviloma bolj odzivne.

Odločitev?

Odločitev o nakupu res velikega in visoko ločljivega monitorja bo verjetno sprejeta po preudarku, "ali potrebujem" in "ali si lahko privoščim". Ker v resnici ni nobenega dvoma, da bi si verjetno vsak (z dovolj veliko delovno mizo) hitro omislil 30-palčnika ločljivosti 2500 × 1500 pik. Če bi bil zastonj. Ali pa kar dva.

Pogled v laboratorij

Za preizkušanje monitorjev imamo že dalj časa določen zelo natančen postopek, s katerim monitorje preizkusimo tako na način, kot ga uporabljajo domači uporabniki, kot tudi način, na katerega ga uporabljajo profesionalni, z barvami "obsedeni" profesionalni uporabniki. Ocenimo torej ergonomske značilnosti monitorja (stojalo, možnosti prilagajanja monitorja, možnost nastavitev), kakovost prikazane slike (kotna vidljivost, enakomernost slike), hkrati pa si kar veliko časa vzamemo za kalibracijo monitorja in meritve, ki jih lahko izvedemo s kalibratorjem. Odstopanje prikazanih barv, izmerjena najvišja in najnižja svetlost, izmerjena kontrastnost (ki celo do nekaj stokrat odstopajo od deklariranih, tovarniških). Podatki, ki so pomembni za profesionalce.

Preizkuse smo izvajali v našem laboratoriju, v prostoru brez neposrednih izvorov svetlobe, ki bi lahko vplivali na odčitane rezultate našega kalibratorja. Vsak monitor smo pred preizkusom vključili za vsaj eno uro, da se je zaslon primerno ogrel. Medtem smo pregledali naše standardne video posnetke in preizkusne fotografije ter opazovali morebitne težave med uporabo. Po predgretju smo monitor barvno skalibrirali z našim kalibratorjem ter poizkusili parametre kar najbolje prilagoditi, odvisno od možnosti nastavitev posameznega monitorja. Po končani kalibraciji smo izdelali barvni profil in ga kasneje tudi odčitali in izmerili odstopanja. Postopke smo večkrat ponovili in uporabili najboljše dobljene rezultate, zanemarili pa nismo niti tistih vmesnih. Različne preizkusne slike smo tudi fotografirali s konstantnimi nastavitvami, da smo lahko končne rezultate kasneje med seboj tudi primerjali.

Monitorjem smo z merilcem porabe električne energije tudi izmerili porabo pri različnih nastavitvah in tudi v stanju pripravljenosti, v katerem je monitor večino svoje življenjske dobe.

AOC V27M

Izdelovalec AOC se ob preizkušenem monitorju pohvali, da je klavirsko črno ohišje V27M z debelino 2,8 centimetra med tanjšimi svoje vrste, vendar zamolči, da je tako tenko le v zgornji polovici. Svetleča površina, ki je vidna s sprednje strani, je magnet za prah, zato se sijaj kmalu izgubi, poleg tega bi ob nekoliko manj pazljivi rabi lahko staknila tudi kakšno vidnejšo prasko. Poleg tega je AOC ob svoji velikosti zelo majav, saj stojalu ne uspe krotiti velike mase, zato ga zaniha tudi že namestitev kalibratorja, med skromno nastavitvijo naklona pa plastika nadležno poka. Kljub dovolj preglednim menujem smo ob tipkah, ki se skrivajo za desnim robom, izgubili kar nekaj živcev in neštetokrat nehote zapustili menu, ki sicer skopari z nastavitvami.

Z vhodom HDMI je mogoče monitorju enostavno dovesti tako zvok kot tudi sliko, kar kaže na to, da izdelovalec z monitorjem meri na to, da bo občasno tudi televizor (tu mu bo sicer nizka ločljivost 1920 x 1080 pik končno le koristila). Monitor je opremljen še s komponentnim, kompozitnim in pripadajočimi avdio vhodi.

Kakovost slike je za vsakdanjo rabo povsem zadovoljiva, za resnejše delo pa mu z velikim barvnim odstopanjem nekoliko primanjkuje preciznosti, na črni podlagi je opazna nekoliko slabša enakomernost osvetlitve in svetle lise po celotni površini. Težave mu povzroča tudi prepoznavnost skrajnih sivin, predvsem tistih najsvetlejših, temnejše pa so v nekaterih primerih nekoliko zrnate in prepletene z utripajočimi črtami. Slaba je ob uporabi poceni TN matrike tudi kotna vidljivost, se pa lahko monitor pohvali z dobro svetlostjo, ki je celo nekoliko višja od deklarirane.

Tudi energije ne porabi veliko, saj je z 42,4 W porabe na tem področju med boljšimi.

AOC V27M

Velikost: 27 palcev.

Povprečno odstopanje prikazanih barv: 2,57.

Cena: 258 EUR.

Za: Svetlost, uporaben kot približek televizorja, vgrajeni zvočniki in HDMI, enostaven priklop, majhna poraba energije, cena.

Proti: Nekoliko slabša barvna pravilnost, majavo stojalo, manjša ločljivost od konkurence, nadležne menujske tipke.

Dell U2711

Dellov monitor se lahko pohvali z ohišjem, ki je opremljeno s kakovostnim aluminijastim stojalom in trdnim podstavkom. Stojalo omogoča nastavljanje po višini, ki je nekoliko skromnejše, kot ga ponujata tudi tokrat preizkušena NEC in Fujitsu, ne omogoča pa zasuka (t. i. "pivot"). Menuji so pregledni in jih upravljamo s prijetnimi, za dotik občutljivimi tipkami, samih nastavitev pa je za večino uporabnikov dovolj. Najzahtevnejši bodo verjetno pogrešali tiste najbolj fine nastavitve, drugače pa najdemo na levi strani ohišja tudi bralnik pomnilniških kartic in dva USB priključka, dva pa sta na voljo še na zadnji strani. Tam se skriva tudi polna mera preostalih priključkov, tudi napajalni priključek za Dellovo zvočniško postajo.

Kakovosti slike je težko oporekati, saj je po natančni kalibraciji in prilagoditvi barvne temperature naš kalibrator odčital povprečno barvno odstopanje 0,77, tisto največje, ki meri 1,33, pa smo odčitali pri odtenku oranžne barve. Tudi sicer ponuja U2711 veliko delovno površino in zelo visoko ločljivost 2520 × 1440 pik, tako tiste najtemnejše kot tudi najsvetlejše sivine pa so jasno razpoznavne. Tudi enakomernosti osvetlitve ne gre oporekati, odlična je kotna vidljivost, je pa slika na svetlih odtenkih na levi strani nekoliko hladnejša, na temnejših odtenkih pa smo opazili rahlo vijoličast zgornji desni kot.

Zasluge za kakovostno sliko gredo predvsem kakovostni LCD matriki tipa IPS, ki pa žal ne bo zadovoljila najzahtevnejših in hitrosti željnih igričarjev, saj ni dovolj hitra. To bodo sicer opazili le najzahtevnejši. Svojo ceno 849 evrov, kolikor zahtevajo zanj, Dell U2711 vsekakor upraviči.

Dell U2711

Velikost: 27 palcev.

Povprečno odstopanje prikazanih barv: 0,77.

Cena: 849 EUR.

Za: Barvna pravilnost, trdno stojalo, nastavljanje, prikaz robnih sivin, ločljivost, opremljenost s priključki.

Proti: Nima zasuka zaslona, nekoliko skromnejše nastavljanje višine.

Dell U3011

30-palčni Dellov model, lahko bi rekli kar velikan, navduši v kar nekaj pogledih. Njegovo ohišje, na pogled podobno kot pri manjšem modelu, deluje zelo prestižno, tako po kakovosti izdelave kot z izbrano barvno kombinacijo. Aluminijasto stojalo skupaj s podstavkom uspešno kljubuje veliki masi monitorja, mogoče mu je nastavljati višino in naklon, ne omogoča pa zasuka. Prestižnost dopolnjujejo prijetni menuji, ki omogočajo nekaj barvnih prilagoditev več kot pri manjšem modelu, uporabnik pa z njimi upravlja prek za dotik občutljivega okvirja.

Kakovost slike, ki jo prikazuje LCD matrika tipa IPS, je zelo podobna kot pri manjšem modelu, vendar so skrajni robovi pri enaki oddaljenost vidni pod večjim kotom, zato je ta malenkost bolj na udaru kot pri U2711. Ločljivost je kljub ne pretirano drobnim pikam odlična in je 2560 × 1600, to pa da več kot štiri milijone pik! Barve so prikazane zelo dobro, to dokazuje tudi izpis našega kalibratorja, najsvetlejše sivine pa so malenkost slabše razvidne kot pri manjšem modelu. Veliko površino je težko enakomerno osvetliti in čeprav je glede na velikost U3011 zgledno osvetljen, je na črni podlagi nekoliko vidnejša svetla lisa v zgornjem desnem kotu. Svetla slika je na vrhu in na levi strani nekoliko hladnejša, na sivi pa tu in tam opazimo kakšno blažjo liso.

Dell je s priključki opremljen podobno kot manjši brat, le da pri njem kompozitni izhod zamenjuje dodaten HDMI. Podobno kot model U2711 omogoča prikaz slike v sliki, kar je ob izdatni meri priključkov in velikosti monitorja dejansko uporabno.

Gledano s stališča kakovosti, se odreže odlično, najbolj pa mu poleg cene, ki je kar 1678 evrov, zamerimo tudi veliko porabo elektrike, saj ob priklopu dodatne zvočniške postaje po podatkih izdelovalca porabi do kar 250 W energije.

Dell U3011

Velikost: 30 palcev.

Povprečno odstopanje prikazanih barv: 0,78.

Cena: 1678 EUR.

Za: Delovna površina z več kot 4 milijoni pik navduši, barvna pravilnost, svetlost.

Proti: Poraba energije, cena.

Fujitsu P27T-6IPS

Fujitsu P27T-6IPS je predstavnik najzmogljivejše serije monitorjev te hiše in je zaprt v vpadljivo belo ohišje. Ob prvem srečanju z monitorjem poleg belega ohišja opazimo predvsem tipko ECO in zelen indikator vklopa, ki ob pritisku na tipko barvo zamenja z modro. Ima način ECO, ki po naših meritvah porabi približno 30 % energije manj, vendar gre prihranek sorazmerno na račun svetlosti. Profilov svetlosti ima kar nekaj, na monotonem, a preglednem menuju pa lahko izberemo tudi samodejno možnost, ki za prilagajanje izkorišča na vrh ohišja postavljeno tipalo okoliške svetlobe. Podobno kot to zmorejo novodobni pametni telefoni.

Kot pove že samo ime, se lahko Fujitsu pohvali s kakovostno matriko IPS, ki mu zagotavlja natančen prikaz barv in majhno barvno odstopanje 0,85, tisto največje odstopanje, ki se pojavi pri določenem odtenku modre barve, pa je prav tako znotraj meja zelo dobre barvne pravilnosti. Nekoliko manjša je le razpoznavnost zares najsvetlejših sivin, a so kljub temu razvidne. Ločljivost je enaka kot pri preizkušenem 27-palčnem Dellu, kar pomeni, da bi bilo ob manjših pikah naprezanje oči lahko že preveliko. Nekoliko manj enakomerna kot pri neposredni konkurenci je osvetlitev ozadja. Prikaz slike je prav tako na nekaterih predelih sive ali pa bele podlage rahlo progast, vendar je s prostim očesom to tudi na povsem sivi sliki težko opaziti. Bolj sta opazni dve svetli lisi na zgornjem delu črne podlage. Razpoznavnost različnih odtenkov je odlična, Fujitsu pa se lahko pohvali še z zelo dobro nastavljivim stojalom, ki omogoča znatno prilagajanje naklona in višine. Temu kazi podobo le nekoliko premehek podstavek. 670 evrov, kolikor velja, pa glede na ponujeno vendarle ni veliko denarja.

Fujitsu P27T-6IPS

Velikost: 27 palcev.

Povprečno odstopanje prikazanih barv: 0,85.

Cena: 670 EUR.

Za: Zasuk, nastavljivost po višini in nagibu. barvna pravilnost, ločljivost, cena.

Proti: Čvrstost podstavka, nekateri deli slike neenakomerno osvetljeni.

LG E2750

LGjev model nekoliko navduši že, ko ga vzamemo iz škatle, saj je njegovo ohišje lahko in zelo tenko, poleg tega je njegov svetleče črn okvir na nekaterih delih nekoliko prosojen. Na teh mestih so vidne lučke, ki označujejo za dotik občutljiva mesta, namenjena upravljanju menuja. Tam blizu se skriva tudi tipalo, ki omogoča samodejno prilagajanje svetlosti. Te je sicer nekoliko manj kot nekaterih drugih modelih, a kakovost slike zaradi tega ne trpi, saj je kontrasta dovolj in je izmerjena črna točka nekoliko temnejša kot pri drugih. Osvetljen je E2750 zelo enakomerno, slaba pa je le kotna vidljivost, ki ob velikosti 27 palcev in velikih vstopnih kotih robov slike botruje zelo neenakomerni sliki. Tudi povprečno barvno odstopanje je glede na uporabljeno matriko zelo dobro, nekoliko višje je le največje barvno odstopanje. Sivine so dobro razpoznavne, še posebej tiste temnejše, vendar je veliko odvisno zopet od tega, kje so glede na položaj uporabnikovih oči.

Odzivnost je po zaslugi matrike vrste TN odlična tudi v praksi, na temnih sivinah pa nismo opazili nikakršnih nepravilnosti in migetanja slike. LG porabi po zaslugi z LED diodami osvetljenega ozadja silno malo energije, poleg tega ob popolnoma črni podlagi osvetlitev tudi izključi. Seveda le takrat, ko na ozadju ni mišjega kazalca.

Po namestitvi programske opreme se nam na menuju monitorja odprejo še dodatne funkcije. Edina, ki bi morda bila komu zares uporabna tudi v praksi, se imenuje Cinema mode in omogoča s pomočjo miške določiti, kateri del slike naj ostane svetel, preostali del pa LG zatemni na izbrano stopnjo.

LG porabi malo energije, je nekoliko manj svetel od konkurence, je pa tudi lažji. To omogoča razmeroma šibkemu stojalu povsem zadovoljivo trdnost. Kljub temu je, glede na ponujeno, cena 325 evrov odlična.

LG E2750

Velikost: 27 palcev.

Povprečno odstopanje prikazanih barv: 1,65.

Cena: 325 EUR.

Za: Poraba energije, masa, enakomernost osvetlitve, debelina ohišja.

Proti: Kotna vidljivost, svetlost.

NEC 2690WUXi2

NEC ohišje je, kot smo pri monitorjih te znamke vajeni, nekoliko pustega škatlastega videza, vendar je skupaj s stojalom dovolj kakovostno, da vselej ostane dovolj trdno. Po višini mu je lego mogoče prilagajati za kar 15 cm, poleg tega je izdatna tudi prilagoditev naklona, ki se kot edini na tokratnem preizkusu lahko nekoliko bolj nagne tudi v smeri proti uporabniku. Monitor je mogoče tudi zasukati za 90 stopinj. Čeprav povsem špartanski na pogled, je hitro delujoč in pregleden tudi nastavitveni menu monitorja, z razporeditvijo tipk vred.

Tudi kakovosti slike ne gre veliko očitati. Monitor velikosti 25,5 palca se ponaša z ločljivostjo 1920 × 1200, ki je glede na velikost povsem ustrezna in predstavlja dobro razmerje med velikostjo pike in delovno površino. Barvna pravilnost je s povprečnim odstopanjem barv 0,83 zelo dobra, pa tudi največje odstopanje 1,66 je v mejah zelo dobre barvne pravilnosti. Dobra lastnost NECa je še, da se praktično po celotnem razponu giblje v zelo dobrih vrednostnih odstopanja, ne glede na izbrano svetlost in kontrast. Odlično kakovost slike in dober kontrast je kalibrator pokazal že pri najnižjih svetlostih, ko so zaradi zelo temne črne pike sence lepo razpoznavne tudi pri normalni osvetlitvi prostora. NEC je opremljen tudi s tipalom okoliške svetlobe, zato zna svetlost tudi sam zelo počasi in neopazno prilagajati od 0 pa do 100 odstotkov. Nekoliko zmoti le za las slabša razpoznavnost svetlih sivin v primerjavi z Dellovim U2711, nad enakomernostjo osvetlitve ozadja pa pravzaprav ni nobenih pripomb. Njegova najšibkejša plat je tako cena, ki je s 1162 evri glede na konkurenco postavljena precej visoko.

NEC 2690WUXi2

Velikost: 25,5 palca.

Povprečno odstopanje prikazanih barv: 0,83.

Cena: 1162 EUR.

Za: Prilagodljivost stojala, enakomerno osvetljeno ozadje, uporabno samodejno prilagajanje svetlosti.

Proti: Cena.

Zlati Monitor

Daleč najboljši monitor na tokratnem preizkusu je vsekakor 30-palčni Dell U3011, vendar je pravzaprav edini svoje vrste (velikosti in ločljivosti) na preizkusu, zato je bolj ali manj brez konkurence.

Odličen je tudi 27-palčni Dellov model, navsezadnje ima najboljšo barvno pravilnost na preizkusu. Grajen je iz zelo kakovostnih materialov in zelo trdno stoji na pisalni mizi.

Slednjega konkurenčnemu monitorju Fujitsu P27T-6 IPS v tej meri ne gre pripisati, se pa lahko pohvali z bolje nastavljivim podstavkom, zasukom slike, tipalom okoliške svetlobe in ne dosti slabšo barvno pravilnostjo. Ker je hkrati veliko cenejši od Della, si zasluži nagrado zlati Monitor..

Tabela z rezultati

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki