Minimalizem
Po nekaj letih vse bolj poudarjenega kiča so se tudi nekatera večja podjetja odločila, da je minimalizem, vsaj do neke mere, "in". Tako je Apple v svojih zadnjih nekaj različicah operacijskega sistema Mac OS prešel na vedno bolj kovinski videz, Microsoft pa je v Windows 8 opustil razmeroma šminkerski grafični vmesnik Aero. Nova generacija sistema je na videz bolj enostavna in manj barvita kot doslej.
A to so le uporabniški vmesniki, v ozadju je programske kode vedno več. Nekateri se (ali smo se) trudili, da bi tudi pri tem dosegli minimalizem, s tem ko smo ročno prevajali (kompajlali) kernel svojega operacijskega sistema (Linuxa). Pri tem smo zmetali ven čim več nepotrebnih delov, torej podporo različnim kosom strojne opreme, in obdržali le tisto, kar smo zares potrebovali. Dejansko smo dosegli opazne razlike (denimo pri zagonskem času), a zadnja leta se nam (vsaj nekaterim) to ne ljubi več početi, saj smo dobili tako zmogljive računalnike, da nimamo več takih potreb. Se pa je tako početje preselilo na področje pametnih telefonov, kjer se počasi dogaja to, kar se je pri računalnikih. Telefoni postajajo vedno močnejši, s tem pa podpirajo lenobo razvijalcev, ki pretiravajo s hitrostjo izdajanja novih, vedno bolj orjaških različic programov. Želja po izdaji najnovejše in najboljše različice programske opreme žal vodi v to, da programerji niti nimajo časa popravljati napak za nazaj, kaj šele vse tiste napake, ki se jim sproti prikradejo v kodo.
Kako bi lahko bilo, smo v teh dneh zasledili pri dogajanju okoli Nasinega robota, ki je bil uspešno dostavljen na Mars, tam pa bo izvajal najrazličnejše znanstvene preizkuse. Gre za zelo napreden kos tehnike, vsaj s stališča robotike. Če gledamo s stališča računalništva, pa lahko rečemo, da gre za tehnologijo, ki je po zmogljivosti in naprednosti nekje na ravni petnajst let starih računalnikov.
Curiosity, kot je ime najnovejšemu robotu, ki se vozi po Marsu, ima procesor, ki je bližnji sorodnik Macovega PowerPCja G3 iz devetdesetih let, s taktom 200 MHz in 256 MB pomnilnika. Še bolj zanimiva pa je programska oprema, ki ga poganja; gre namreč za operacijski sistem VxWorks, katerega začetki segajo v leto 1987 in je namenjen za uporabo v vgrajenih sistemih. Deluje na različnih platformah, tudi na procesorjih x86 in ARM. Med resnejšimi aplikacijami so helikopter Apache Longbow, Hondin robot ASIMO in Airbusovo prihajajoče letalo A400M.
Seveda pa se ta sistem uporablja tudi v manj zanimivih, bolj vsakdanjih napravah. Recimo v Applovem brezžičnem usmerjevalniku Airport Extreme, v nekaterih Linksysovih starejših usmerjevalnikih WRT54G, v omrežnih diskih Drobo in celo v nekaterih Xeroxovih tiskalnikih.
Prednost tega sistema je seveda stabilnost. Če je VxWorks hiša, postavljena iz armiranega betona, so nam bolj znani operacijski sistemi Windows in MacOS približno podobni hišam, ki bi bile sestavljene iz slamic. Programerske napake v VxWorks lahko pomenijo razliko med življenjem in smrtjo in lahko povzročijo milijardne katastrofe. Da o sesutju usmerjevalnikov niti ne govorimo.
Proti takim sistemom so vsakdanji programi zares katastrofalno sprogramirani. Po eni strani je res škoda, da podjetja lovijo vse daljše sezname zmogljivosti. Vsi se zavedamo, da bi lahko brez težav shajali z zmogljivostmi veliko starejše programske opreme, seveda če bi bila ta solidno popravljena. Sam lahko kot fotograf trdim, da bi mi povsem ustrezal kakih desetih različic starejši Photoshop. Enako velja za Word, Excel in še kaj. Podjetja dodajajo vse več funkcij, obenem nas prepričujejo, da je zdaj to res "to". Da gre res za zadnjo stvar, ki jo potrebujemo, zdaj bomo lahko srečni. No, vsaj do prvega programskega popravka, do prvega Service Packa. Me prav zanima, koliko Service Packov in Bux Fixov bo deležen Curiosity. Bržkone približno toliko kot moj sesalnik doma. Tega sem sicer že vprašal, a noče na Mars ?
