Kvazi-izumi, psevdo-izdelki in posiljene storitve

Potrošništvo je gibalo družbe. Delamo zato, da lahko zapravljamo, zakaj zapravljamo, pa večinoma ni več jasno. Celotna državna gospodarstva se zamajejo, če potrošniki počivajo ali so "leni". V ZDA zapravljanje velja celo za patriotsko držo. Posameznik, ujet v vzorec stalnega zapravljanja, se praviloma ne sprašuje o svojem početju. Tako se pač dela!

Tudi najbolj tehnološki izdelki in storitve, za katere bi morda menili, da ne morejo podleči potrošniški mrzlici v enaki meri kakor na primer modni dodatki ali statusni simboli, so se znašli globoko v vrtincu potrošništva.

Najbolj izstopajo mobilni telefoni.

Prvo dejanje mobilne telefonije - danes že skoraj pozabljeno v daljni zgodovini telefonije - je bilo revolucionarno. Nenadoma (no, vsekakor zelo hitro) nismo bili več vezani na telefone, z žicami priključene na vtičnice v domovih in uradih ali v tistih redkih govorilnicah po mestu. Nenadoma smo lahko poklicali od koderkoli in kadarkoli.

Kot rečeno, je bila ta sprememba resnično revolucionarna. Tudi tehnološko, nedvomno, a še veliko bolj sociološko. Spremenil se je pomen dostopnosti, spremenil se je način komuniciranja, spremenilo se je poslovanje. Nenadoma smo dobili cel razred mobilnih poslovnežev, ki so za pisarno potrebovali le dober avtomobil in prenosni telefon (in doma mamo za tajnico in ženo za računovodkinjo). Telefoni so se manjšali, oblikovno so bili bolj sprejemljivi kot modni dodatki, in sprejele so jih širše množice, ne le tehnofriki.

Potem so prišla kratka sporočila - SMS. Tehnološko ni šlo za prav nikakršno revolucijo in konservativneži so napovedovali, da za tovrstno sporočanje ne bo velikega zanimanja.

Bolj se ne bi mogli motiti! SMS se je razplamtel, mladim je postal že skoraj osnovna oblika komunikacije, uporabljajo ga celo starejši (konservativni) in mu priznavajo določeno mero koristnosti. Predvsem pa so nad njim navdušeni ponudniki storitve, kajti zaslužek samo s kratkimi sporočili je gotovo presegel njihova pričakovanja.

Razvoj mobilne telefonije se seveda ni ustavil, čeprav bi (konservativnemu) bilo težko uganiti, kaj si je še mogoče izmisliti. Telefoni so dobili barvne zaslone, začeli so prepevati v simfonijah, rokerskih komadih in narodnih šlagerjih, nanje so se preselile igrice. Nazadnje so vgradili vanje mikroskopsko lečo in droben čip in to poimenovali fotoaparat.

Po daljšem tehnološkem zatišju (če ne štejemo GPRS, ki je bil slabo odmeven, saj se je premalo bleščal in ni nič piskalo ali skakalo) smo dobili UMTS. (Zanj je Mobitel plačal velikanski znesek, ki je lepo popravil državni proračunski primanjkljaj in država mu je bila zanj nedvomno hvaležna.) UMTS bo zagotovo uspešen, saj omogoča nekaj, kar smo resnično vsi pogrešali: videotelefonijo. Medtem ko se bomo pogovarjali, se bomo lahko tudi gledali. ("Da, draga, še vedno sem na sestanku. Slika zgleda ne dela tukaj, prekleti UMTS, saj veš, kako je s to tehnologijo. Ja, šumi tudi precej. Žvenketa? Slaba zveza. Prekleti UMTS!")

A pustimo (zguljene) šale. Ali res potrebujemo nove in nove izume, izdelke, storitve vsak drugi mesec? In ali je vse, kar si kdo izmisli in je mogoče narediti, treba tudi resnično narediti in potem prodati?

Zagotovo je odgovor "ne"! Tudi če verjamemo v razvoj človeške vrste, človeške družbe, je velika razlika med izumi, kot so na primer vžigalica, obleka, lopata, kolo (če hočete, tudi avto), telefon (in, v redu, tudi mobilni telefon), satelitska navigacija na eni strani in WC račka, električno odpiralo za konzerve, ogrevana straniščna školjka (in pancerji), pasji pomočnik v Officeu in petsto dvajset različnih melodij telefonskega zvonjenja na drugi. So izumi, izdelki in storitve, ki vsaj opravičujejo svoje ime, in so kvazi-izumi, psevdo-izdelki in posiljene storitve, ki so nastali le zato, ker je imel nekdo preveč časa in premalo denarja, pa si je moral izmisliti nekaj, kar bo lahko prodajal.

Seveda je taka razlaga poenostavljena do skrajnosti in skregana z ekonomsko logiko in še bolj z ekonomsko vedo. A treba je vedeti, da ekonomija ni veda, ki od daleč opazuje ter pojasnjuje proizvodnjo in trgovanje, temveč bolj veda, ki to dvoje utemeljuje in omogoča. Sodobni ekonomist ne vidi razlike med izdelki, ki so pomembni ali celo potrebni, in izdelki, ki so namenjeni le boljšanju bilance določenega izdelovalca in prodajalca (da ne govorimo o bilanci reklamne agencije, ki poskrbi za ustrezno prepričevanje potrošnikov). Gleda le na številke, prav nič pa ga ne zanima, ali se za njimi skriva nova zobna pasta, ki zanesljivo odpravlja tudi pege na obrazu in prhljaj, ali morda zdravilo za AIDS ali baterije, ki zdržijo desetkrat dlje in petkrat manj obremenjujejo okolje.

Pri tehnologiji, kakor rečeno že uvodoma, je "presežnih" izumov in izboljšav razmeroma veliko, čeprav bi pričakovali, da ni mogoča primerjava z blefom in nategom pri zobnih pastah, pralnih praških in damskih vložkih. Pri mobilni telefoniji se že skoraj približujemo temu, saj ne moremo govoriti o velikem napredku in izboljšavi, če resen uporabnik kot najbolj zanimivo novost novega modela telefona izpostavi zanimivo oglašanje ob prejetju klica.

A tudi druge tehnološke veje niso imune. Celo klasično računalništvo s svojo strojno in programsko opremo ne. Velik del potrošnikov niti pri enem niti pri drugem segmentu ne vidi več posebne razlike ali napredka. V to jih je treba šele prepričati. Marsikdo ne vidi pravega razloga za večno posodabljanje programov in ga mora šele resno in naporno delo propagandistov prepričati o tem.

Šele potem sprevidi, da mu je dejansko krvavo manjkala tista dodatna vrstica na zadnjem menuju.