Iz posodic na papir

Objavljeno: 29.11.2016 | Avtor: Jure Forstnerič | Kategorija: Fokus | Revija: December 2016

Tiskalnik je bržkone ena najbolj dolgočasnih naprav, kar jih krasi naše pisarne. Kljub temu se bralci redno obračajo na nas po nasvete v zvezi z njimi, zato smo po daljšem času spet zbrali nekaj več brizgalnih modelov, namenjenih domačim uporabnikom.

Pri tiskalnikih je razvoj praktično obstal že pred leti, najprej pri laserskih modelih, nekoliko kasneje pa še pri brizgalnih. Sicer se pojavljajo posamezni modeli, ki nekoliko dvigujejo hitrostne meje, a gre bolj za izjeme kot za nekaj, kar bi uporabnike dejansko prepričalo. Sama tehnologija izpisa je že kar nekaj let praktično nedotaknjena. Kljub temu so brizgalni tiskalniki v zadnjih letih le doživeli nekoliko večjo preobrazbo. O tem sicer pišemo zdaj že nekaj let – na kratko, prodajno logiko so postavili na glavo.

Poceni in drago

Brizgalne tiskalnike so praviloma prodajali zelo poceni, glavni del zaslužka pa je dalo črnilo oziroma barvilo. Bilo je, preračunano na izpisano stran, zelo drago, še posebej pri brizgalnikih. Zaradi padca cen profesionalno natisnjenih fotografij smo prišli do tega, da se tudi te bolj splača natisniti pri katerem izmed ponudnikov kot na domačem, lastnem brizgalnem tiskalniku. Izdelovalcem je to načeloma povsem odgovarjalo, saj so kupce prepričevale nizke cene naprav.

Vzniknila je prava industrija izdelovalcev neoriginalnih kartuš, tudi takih, ki so vnovič polnili že izpraznjene kartuše. Izdelovalci tiskalnikov so se sicer po najboljših močeh trudili, da bi otežili delo tem neoriginalnim konkurentom. Večinoma je šlo za vgradnjo čipov, prek katerih je kartuša tiskalniku sporočila, da je že izrabljena.

Še najdlje so šli v HPju, kjer so pred kratkim prek programske opreme tiskalnikov (»firmware«) onemogočili delovanje teh kartuš, tudi takih, ki so že delovale brez težav. Povzročili so kar veliko hude krvi, saj je bila ta »odpoved« nastavljena na točno določen datum – mala gora tiskalnikov (sicer poslovnih modelov) je obenem nehala delovati.

Tako se je pred nekaj leti začel premik k temu, da so postali sami tiskalniki dražji, a so se občutno pocenile kartuše. Prvi so to sprožili v Epsonu in Brotherju, s tem, da so prvi šli v zelo drastično smer. Na svoje tiskalnike so obesili majhne posodice, vanje pa vbrizgali barvilo iz priloženih posodic. Te so razmeroma poceni, a vsebujejo bistveno več barvila kot majhne, plastične kartuše, ki smo jih vstavili v tiskalnik.

Brother DCP-T500W

V podobno smer je šel tudi HP, ki je enostavno ponudil še večje kartuše po nižjih cenah, sorazmerno pa dvignil cene tiskalnikov. No, zdaj se je tej zgodbi pridružil tudi Canon. Od njih smo tokrat preizkusili le en tiskalnik s to možnostjo, a vse bolj jasno je, da gre za trend, ki bo ostal. Po pravici povedano, se nam zdi to bolje za vse, saj bo v prihodnje manj težav z iskanjem morebiti že opuščenih kartuš.

Canon je novo taktiko zastavil zelo resno, saj se je po ceni izpisa zavihtel povsem na vrh – no, bolje rečeno, na dno. Pri preizkušenem modelu G3400 velja majhna posodica črnila osem evrov, zadostuje pa (po njihovih podatkih) za 6000 natisnjenih strani besedila. To pomeni, da je stran črno-belega izpisa vredna le še dobrega 0,1 centa. To so številke, ki jih dosegajo najdražji in najzmogljivejši laserski tiskalniki, namenjeni pisarniški rabi. In to v tiskalniku, ki velja slabih dvesto evrov. To je seveda navdušujoče, a po drugi strani si lahko mislimo, da so bile (oziroma so še vedno) prodajne marže na tiste klasične brizgalne kartuše resnično oderuške.

Prednosti in slabosti

Novi brizgalni tiskalniki se tako po cenah izpisov zelo dobro merijo z laserskimi modeli. Kljub temu imajo slednji tudi prednosti, glavna je daljša življenjska doba (zaradi manj premikajočih se delov). To se še najlepše vidi po priporočenem mesečnem izpisu, ki ga določi izdelovalec. Ta je pri brizgalnih tiskalnikih nekaj sto izpisov na mesec, pri laserskih pa nekaj tisoč (tudi pri najcenejših vstopnih modelih). Laserski tiskalniki ponujajo tudi lepše besedilo in čistejše delovanje (sploh če pomislimo na polnjenje barvila pri nekaterih novih brizgalnih modelih).

Glavna prednost brizgalnih naprav pa seveda ostaja odlična kakovost, sploh pri tisku grafike in fotografij. Slednje se odlično izkažejo pri tisku na bolj kakovosten papir, bodisi svetleč ali matiran. S padcem cen barvil se tistim, ki želijo imeti nekaj več nadzora nad tiskom fotografij (pa seveda možnost tiska kar doma), tudi cenovno spet izplača tudi domači tisk. Razlik v kakovosti med modeli je zelo malo, pravzaprav je veliko odvisno od samih nastavitev pri programu, s katerim smo fotografije obdelali. Načeloma bo vsak tiskalnik fotografijo natisnil malenkost drugače, to se je pokazalo tudi pri našem zadnjem preizkusu razvijalnic. Pri uporabi domačega tiskalnika imamo prednost, da lahko vsaj preizkusimo konkretne nastavitve in se nekoliko bolj poigramo z njimi.

Canon Pixma G3400

Kako kaže?

V Monitorju se sicer že leta čudimo, da se še vedno tiska toliko, kot se. Monitor npr. nastane praktično brez tiskanja (no, vse do tiskarne ;), saj vse obdelujemo digitalno, v sosednjem uredništvu pa delajo povsem nasprotno. Tam si nekateri celo spletne članke najprej natisnejo in jih potem preberejo, natisnejo se cele številke revije, in to v formatu A3, da je korektorjem lažje brati. In, ne nazadnje, tudi domači uporabniki (očitno) tiskajo bolj ali manj toliko, kot so doslej.

Ta »bolj ali manj« smo vstavili z razlogom – bojda se je začela količina tiskanja le zmanjševati. To potrjujejo poslovni podatki HPja, saj so prihodki od tiskalnikov v zadnjem četrtletju usahnili za 10 %, prihodki od potrošnega materiala (torej barvil) pa za 18 %. Podobno ugotavljajo v Canonu. Tudi tam so (sodeč po poročilu, izdanem spomladi 2016) v zadnjem letu prodali manj tiskalnikov. Pred slabim mesecem je odjeknila tudi novica, da bo Dell opustil tiskalnike, ti so bili večinoma le preimenovani Xeroxovi in Samsungovi modeli, kar kaže na to, da se segment počasi ohlaja.

Proizvajalci tiskalnikov so ponudnikom posodic z neoriginalnimi barvili odgovorili z - posodicami z barvili.

Zanimivo, da pri tem ostaja področje poslovnega tiska razmeroma močno. V HPju so celo odkupili Samsungov oddelek za večje, pisarniške tiskalnike in zanj odšteli dobro milijardo dolarjev. Gre sicer za področje, kjer prevladujejo Xerox, Canon, Ricoh in Konica Minolta, tudi v HPju očitno menijo, da ima to področje boljše potenciale od domačih tiskalnikov.

Zakaj doma tiskamo vedno manj? Ker so to vlogo bolj ali manj prevzeli telefoni. Zakaj bi si natisnili urnik (recept, navodila …), ko pa ga imamo kar na telefonu, po možnosti v Dropboxu, da lahko do njega dostopamo s katerekoli naprave. Podobno seveda velja tudi za druge tiskovine, celo za fotografije verjamemo, da se jih tiska bistveno manj kot nekoč. Zdaj živijo na Facebooku in v pomnilnikih naših telefonov (tablic, računalnikov). Ali seveda v raznih oblikah »oblakov«, kot so Instagram, Google Photos itd.

Canon Pixma MG3050

Preizkus

Tokrat smo nabrali deset različnih tiskalnikov štirih izdelovalcev. Gre za pregled, kaj je novega na trgu oziroma v tem segmentu, držali smo se torej brizgalnih tiskalnikov za domače uporabnike. Te naprave se resda menjavajo nekoliko hitreje kot laserski modeli, a gre velikokrat za res lepotne popravke.

To se hitro pokaže, če primerjamo napravo pri določeni ceni nekega izdelovalca s starejšo napravo (ali napravami) istega izdelovalca in podobnega cenovnega okvirja. Pogosto bomo težko sploh našli omembe vredne novosti – sam tiskalni mehanizem je velikokrat povsem enak, tiskalnik je enako hiter kot predhodnik, uporablja enake (ali skoraj enake) kartuše, torej je tudi cena izpisa enaka. Največkrat je dodan (ali odstranjen) kak vmesnik ali kaka tipka, malenkost je spremenjena zunanjost.

Canon Pixma TS5050

Preizkusili smo šest novih modelov štirih znamk, na preizkus pa smo uvrstili še štiri modele, ki smo jih preizkusili med letom. Merili smo na tiskalnike, namenjene domačim uporabnikom, ki torej nimajo samodejnih podajalnikov in podobno; gre za nižje in dokaj kompaktne modele. Pri velikostih oziroma ohišjih je izstopal le HPjev model DeskJet 3775. Gre za najmanjši tiskalnik na preizkusu in najmanjši večopravilni brizgalni tiskalnik, kar smo jih preizkusili. Na vrhu tudi nima klasičnega optičnega bralnika velikosti A4 (torej z ravnim pladnjem), temveč potegne list papirja skozse. To na žalost pomeni, da ga ne moremo uporabiti za branje knjig, revij in podobnih reči.

Dražji modeli imajo večinoma tudi majhne zaslone stanja, brez takega zaslona so bili tokrat že omenjeni HP 3775, Canonov MG3052 (mimogrede, so tudi MG3050, MG3051 in MG3053, ki se od preizkušenega ločijo le po barvi ohišja), Canonov G3400 in Epsonov L386. Pri teh tiskalnikih je zaslon sicer manj nujen kot pri kakih večjih, poslovnih modelih, saj jih uporabljamo načeloma doma, priključene neposredno na USB. Tokrat so imeli z izjemo pred časom preizkušenega Epsonovega modela L850 vsi poleg USBja vgrajeno tudi brezžično povezavo WiFi, namenjeno predvsem tisku neposredno s telefonov in tablic. Koliko se to v praksi uporablja, ne vemo, sumimo pa, da manj, kot izdelovalci dejansko oglašujejo.

Epson L386

Preizkušene naprave imajo večinoma le pladnje za vnos praznih in pobiranje natisnjenih listov, »prave« predale imajo HPjev 4535, HPjev 5575 in Brotherjev DCP-T500W. Drugi uporabljajo za prazen papir pokončne pladnje, ki ne vlivajo veliko zaupanja glede dolgotrajnejše rabe. Problem je namreč v tem, da se s časom (in posledično obrabo materialov) začne v tiskalnik hkrati spuščati več kot le en prazen list papirja naenkrat. Tiskalnike smo resda preizkušali le nekaj dni, tako da teh težav nismo imeli, a pomislek kljub temu ostaja.

Epson L455

Pri ohišjih se tudi hitro vidi, kateri modeli uporabljajo prej opisane posodice za polnjenje barvil, saj so posodice nekoliko bolj izpostavljene. Tu gredo najdlje pri Epsonu, kjer so te posodice priključene na strani tiskalnikov in jih lahko delno odstranimo. Za polnjenje jih moramo namreč postaviti v vodoraven položaj (pri tem ostanejo priključene na tiskalnike prek cevčic). Brotherjev T500W ima posodice vgrajene v napravo, zakrivajo jih prozorna vratca, prek katerih lahko vidimo, kakšno je stanje, in prek katerih imamo do njih dostop. Enaka je zgodba pri Canonovem G3400, le da tam dvignemo pokrov tiskalnika. Bolj klasične kartuše pa uporabljajo preostali Canonovi modeli in vsi HPji, so pa cene izpisov pri praktično vseh nižje, kot smo jih bili do nedavna vajeni.

Epson L850

Cena izpisa

Pri ceni izpisa močno izstopa Canonov G3400, cena strani besedila je namreč le 0,1 centa. Pri tem velja poudariti, da smo pred leti to dejansko preizkusili, torej smo tiskali, dokler je še bilo kaj barvila, zdaj, pri tako zmogljivih kartušah, pa nam ne preostane drugega, kot da citiramo uradne podatke. So pa ti podatki primerljivi med seboj, saj uporabljajo izdelovalci enake standarde oziroma dokumente.

HP Deskjet 4535

Canonu je takoj za petami novi Brotherjev model, T500W. Tu lahko omenimo, da je še malenkost cenejši T300, ki ima enak tiskalni pogon, a mu manjka brezžična povezava. T500W se sicer hvali s ceno 0,2 centa na stran besedila. Enako velja za vse tri Epsonove modele, nekoliko dražja sta nato HPjeva 5575 in 4535, kjer velja stran besedila 3 cente. Sledijo Canonov TS5050 (4 cente na stran), Canonov MG3050 (5 centov na stran) in HPjev 3775 (8 centov na stran). Kot rečeno, teh zadnjih pet uporablja klasične kartuše. Dogaja se tudi že to, da so začeli izdelovalci novim tiskalnikom dodajati kaj več kot le en komplet kartuš oziroma posodic s črnilom. To velja načeloma le za črno, se pa lahko izdelovalec zato pohvali s še nižjo ceno izpisa.

Podobna zgodba je tudi pri barvnem izpisu – vsi, ki uporabljajo tekoče barvilo, ki ga dolivamo, so res poceni. Barvna stran tako velja 0,3 centa in več, je pa res, da bo tisk na A4 in na bolj kakovosten papir (denimo svetleč papir, namenjen fotografijam) še dosti dražji (a še vedno cenejši, kot če bi dali fotografijo razviti na format A4 pri kakem ponudniku teh storitev).

HP Deskjet 3775

Hitrosti so v zadnjih letih zelo konstantne, vsaj kar zadeva navadne dokumente in privzete nastavitve. Pri tisku grafik, tako bitnih kot vektorskih, prihaja do velikih nihanj v hitrosti, saj imajo tiskalniki različno število funkcij oziroma nastavitev. Pri nekaterih lahko izberemo navadno in višjo kakovost, spet drugi imajo poleg teh dveh še nastavitev za fotografije. Pri slednjih se včasih celo zgodi, da naj bi bila nastavitev za fotografije slabša od tiste za »najboljšo« kakovost – vsaj tako je videti v samem gonilniku oziroma pogovornem oknu. Po pravici povedano, so razlike pri tem, vsaj za naše oči, zelo majhne.

Kot najhitrejši se sicer izkaže HPjev 5575, takoj za petami mu je Canonov G3400 (vsaj če vzamemo povzetek vseh preizkusov, tako besedil kot grafike). A kot rečeno, se te hitrosti bistveno bolj razlikujejo med dokumenti in nastavitvami, kot smo vajeni pri laserskih tiskalnikih. Hkrati so, vsaj po našem mnenju, tudi manj pomembne kot pri laserskih modelih. Tam večkrat tiskamo daljše, več strani dolge dokumente, tu pa praviloma (sploh ker gre za tiskalnike, namenjene rabi doma) računamo le na stran ali dve. Dolgo bomo čakali predvsem pri najboljših nastavitvah in uporabi svetlečega papirja (ta se tudi počasneje suši), tam se lahko čaka tudi po tri ali celo štiri minute.

Podobna je zgodba tudi pri kakovosti. Malce je izstopalo besedilo pri HPjevem malčku 3775, bilo je nekoliko bolj nazobčano in manj natančno, kot smo v zadnjih letih vajeni. Nekaj variacij je tudi pri črni barvi, tu sta bila pri vektorski grafiki malenkost presvetla tako Brotherjev T500W kot Canonov G6400, a sta bila pri bitnih slikah (fotografijah) povsem enakovredna drugim. Tudi rastri so pri prehodih iz bele čez sivine v črno pri vseh tiskalnikih zelo podobni, če ne skoraj enaki. Tudi natančnost barv je kar dobra, še najbolj zaostaja Brotherjev model, a kot smo že večkrat pisali, je veliko odvisno tudi od vseh možnih nastavitev, tudi pri profesionalnih tiskalnikih in podjetjih, ki se s tem ukvarjajo, prihaja do razlik. Prav zares slab ni čisto noben od preizkušenih modelov. Zahtevnejši bodo morda pogrešali tisk povsem do roba, to manjka pri Canonovem MG3050, HPjevem 3775 in Epsonovem L455.

HP Deskjet 5575

O cenah izpisov smo že govorili – so obratno sorazmerne s ceno naprave. Najdražji je Epsonov L850, tega smo preizkusili v začetku leta in velja 345 evrov, sledita še druga dva Epsona, model L386 (dobrih 300 EUR) in L455 (219 EUR). Tudi Canon je svoj prvi poizkus v svetu poceni barvil postavil višje kot nekoč, model G3400 tako stane slabih 200 evrov. Enako velja za Brotherjev T500W, kot smo že omenili, si lahko omislimo nekoliko cenejši model T300 (ta velja 180 evrov).

Sledijo še vsi modeli, ki uporabljajo navadne kartuše. HPjev 5575 nas bo olajšal za 120 evrov, Canonov TS5050 za pet evrov manj, HPjev 4535 stane 80 evrov, Canon MG3050 75 evrov, še pet evrov cenejši pa je HPjev 3775. Te cene s časom nekoliko nihajo, sploh če pride pri kakem prodajalcu do konkretne akcije katerega izmed modelov. Na dolgi rok pa se te naprave večinoma ne pocenijo tako, kot smo vajeni pri pametnih telefonih.

Zlati Monitor

Seveda moramo na koncu podati tudi oceno o tem, kateri od preizkušenih tiskalnikov je v tem trenutku najboljši. Res smo preizkusili le del tega, kar je na trgu, a lahko kljub temu izpostavimo dva modela. Razlog je v tem, da je zelo nehvaležno podati oceno oziroma mnenje, katera od dveh prodajnih strategij je boljša – cenejša naprava, a dražji tisk, ali dražja naprava in cenejši tisk.

Če bi se morali odločiti le za en model, bi priporočili Canonov G3400. Ta tiskalnik ponuja resnično poceni tisk. Kakovost je dovolj dobra, pri vektorski grafiki bi lahko bila le črna malenkost temnejša, a kot smo omenili v članku, tega pri bitnih slikah (torej fotografijah) ni videti. Tiskalnik je tudi razmeroma hiter, njegova cena sicer ni ravno nizka, pa tudi ne previsoka.

Za tiste, ki se jim zdi cena naprave načeloma pomembnejša od cene izpisa, pa priporočamo nakup HP Desk­jet 5575. To je tiskalnik, ki smo ga preizkusili pred nekaj meseci, ponuja odlično kakovost, zelo dobro hitrost in (vsaj do nedavna) zelo dobro ceno izpisa. Seveda so ga pri slednji drugi že krepko presegli, a tudi 3 cente na stran besedila ni tako hudo – sploh ker je sama naprava razmeroma ugodna.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki