Delo od doma: Delo ni samo – delo!
Novonastala situacija z virusom in s samoizolacijo pa je seveda posegla tudi v moje družabno življenje. S partnerico sicer nimava dece, imava pa dovolj prijateljev po vsej državi. Tako sem kmalu po začetku karantene vzpostavil virtualno krčmo, kjer se z njimi srečujem.
Družno po malem popivamo, čvekamo in celo igramo namizne igre. Kar je nemara zanimivo – kljub njihovi dostopnosti v spletnih inačicah smo se odločili za fizično igro prek kamere. Ker seveda ni poanta v sami igri, ampak v druženju in neumnostih, ki smo jih pripravljeni narediti za izvedbo partije Carcassona, Katancev ali česa podobnega.
Kakorkoli že, spletna krčma je sila enostaven koncept. Prek Googlovega koledarja sem pripravil dogodke, nanje pa povabil cel kup ljudi – kakopak vedoč, da se posameznega druženja ne bodo vsi udeležili. Dogodkom sem prilepil še video konferenco prek Hangouts, pač zaradi dostopnosti in relativne nepožrešnosti. Eleganca takšnih dogodkov je tudi v tem, da se mi jih ni treba udeležiti, če se mi ne ljubi. Kolegi so večkrat povedali, da so to virtualno krčmo uporabili za svoje dojutranje žure. Skratka, kdorkoli lahko pride naokrog in tam čveka z ljudmi, ki se istočasno pojavijo, četudi gostitelja ni naokrog. Do težav pride le, ko se ljudje malo napijejo in začno govoriti drug prek drugega.
To me je pripeljalo do zamisli, ki jo pravkar dajem v javno domeno. Namesto video konference, ki jo je treba moderirati, bi namreč potrebovali pravo spletno gostilno. V njej bi se lahko gostje pomenkovali v kotih in takrat bi jih za ostale udeležene utišalo, a ne povsem izključilo, gostitelj pa bi lahko vključil tudi ambientalno glasbo. Kar bi lahko pripeljalo do razmaha japonskega koncepta On-Nomi (dobesedno: pitje na spletu) tudi v naših krajih.
