Objavljeno: 29.10.2019 | Avtor: Jure Forstnerič | Monitor November 2019

Test črno-belih laserskih tiskalnikov: Črno-bela klasika

Laserski tiskalniki so tako samoumeven del klasičnih pisarn, da jih ima marsikdo že skorajda za pohištvo. Gre za dolgočasne naprave, za katere pogosto pozabimo, koliko časa jih sploh že imamo.

Po daljšem času smo se lotili pregleda trga klasičnih, črno-belih laserskih tiskalnikov. Cenovno smo se tokrat omejili na 600 evrov (maloprodajne cene z vključenim davkom). Gre torej za tiskalnike, namenjene domačim uporabnikom, samostojnim podjetnikom in manjšim pisarnam oziroma delovnim skupinam.

Ta segment je vsaj pri nas trenutno manj zanimiv kot v preteklosti, predvsem na račun barvnih in večopravilnih naprav – barvni laserski tiskalniki (in večopravilni) so cenovno še bolj dosegljivi, kot so bili pred desetimi leti. To se je izkazalo tudi že pri dogovarjanju s podjetji za testne modele. Od Xeroxa, denimo, nismo dobili nobenih novih modelov (vključili smo dva starejša, ki sta še vedno v prodaji), tudi od proizvajalca OKI smo dobili model B412dn, ki smo ga prvič preizkusili že pred nekaj leti. Nekateri, denimo Konica Minolta, pa merijo na poslovne uporabnike, kjer gre za nakup večjega števila zmogljivejših tiskalnikov.

Kakorkoli se trudimo, kakorkoli gre svet v digitalne, oblačne vode, kjer dokumenti frčijo med računalniki s svetlobno hitrostjo, potreba po tisku ostaja – vsaj v podjetjih. In bo ostala. Mogoče se bodo, ko bo prišlo do menjave generacij in se bodo izpopolnili različni sistemi za spletno pripravo ter oddajo dokumentov, stvari kaj spremenile, a pot do tja je še dolga in počasna. Tudi pri Monitorju do tega nismo imuni. Revija sicer nastaja povsem v digitalni obliki, brez potrebe po tisku, a resnici na ljubo v našem marketingu še vedno tiskajo, v tajništvu prav tako, da o računovodstvu sploh ne govorimo.

Tiskalnike pogosto opazimo le, ko gre kaj narobe – ko ne delujejo ali utripa kakšna lučka. Če imamo srečo, moramo le vstaviti papir ali pa zamenjati toner, za bezanje zataknjenega papirja iz različnih kotičkov pa najraje pokličemo dežurnega računalničarja.

Tudi napovedi različnih analitikov kažejo, da se potreba po tisku ne zmanjšuje. Svetovno gledano se celo povečuje – predvsem na račun razvijajočih se trgov, a vseeno. Občutno se zmanjšujejo le potrebe domačih uporabnikov. Ti vse več naredijo neposredno na telefonih, tudi šole in druge ustanove so (končno) prešle na druge, naprednejše tehnologije (za nekatere to sicer pomeni prenašanje ključkov USB, a je tudi elektronska komunikacija vse bolj uveljavljena). V poslovnih vodah pa se, vsaj v Evropi, počasi zmanjšuje potreba po klasičnih pisarniških napravah, vrzel pa polnijo namenske naprave, denimo za tisk nalepk, etiket in podobnih materialov.

Majhni zasloni so koristni predvsem za hitro podajanje napak, za upravljanje nastavitev pa bo koristnejši spletni vmesnik.

Tiskalniki tako ostajajo, so pa že dolgo časa »dovolj dobri«. Tudi pri »novih« modelih se nam je že zgodilo, da smo bili ob vnosu specifikacij v našo tabelo zmedeni, saj so bile te identične kot pri nekaj let starejšem predhodniku. Izboljša se kakšna malenkost, a zasnova ostaja ista. Kot pravijo Američani: Ne popravljaj tistega, kar ni pokvarjeno.

Hitrost tiskanja

Hitrosti se pri laserskih tiskalnikih v zadnjih letih niso bistveno spremenile, bolj gre za to, da so današnji modeli za enak denar pač hitrejši. Tiskalnik s specifikacijami, ki bi pred desetimi leti veljal tristo evrov, bo danes z enakimi malce čez sto evrov. Današnji vstopni laserski tiskalniki tako zmorejo že okoli dvajset strani na minuto (denimo HP LaserJet Pro M102w, Brotherjev HL-1222we ali Xeroxov Phaser 3052ni), primerljivi modeli izpred desetih let pa so beležili približno polovico te hitrosti.

Vmesniki so že dolgo ustaljeni na izhodu USB in ožičenem omrežnem vmesniku. Zmogljivejši modeli dodajo še gostiteljski USB za priklop dodatnih naprav, ponekod zmore omrežni vmesnik tudi gigabitne hitrosti, občasno lahko izberemo tudi Wi-Fi.

Hitrosti so zanimiv znak, da je kljub počasnemu tempu tudi pri tiskalnikih še vedno nekaj razvoja. Tiskalniki imajo v primerjavi z večino računalniških naprav še vedno razmeroma veliko premikajočih se delov – laserski modeli sicer še vedno manj od brizgalnih, a vseeno. Glede na hitrosti (sploh zmogljivejših modelov) je tako pravzaprav presenetljivo, kako malo je z njimi težav in kako redka so zatikanja papirja.

Hitrost je sicer najbolj otipljiva in objektivna lastnost, ki jo pri preizkusu izmerimo. Gre za zelo standarden preizkus s kopico različnih datotek, pri katerih izmerimo čas izpisa. Preverimo tako izpis klasičnih besedilnih datotek kot tudi grafik (tako bitnih kot vektorskih) ter grafičnih datotek v obliki PDF.

Kaj pa neoriginalni tonerji?

Tako kot pri brizgalnih tiskalnikih, kjer smo pred več kot desetimi leti celo naredili preizkus neoriginalnih barvil, se tudi za laserske modele najdejo tonerji tretjih proizvajalcev , t. i. »kompatibilni« tonerji. V splošnem so ti vsaj nekaj deset odstotkov cenejši od originalnih, v nekaterih primerih pa za njih odštejemo tudi le polovico toliko denarja kot za originalne.

Sicer težko podamo neka objektivna priporočila, saj gre za nekaj, kar je težko na dolgi rok preveriti in izmeriti. Kako dobro (ali slabo) se neka določena znamka tonerja (ali kateregakoli drugega potrošnega materiala) obnese, lahko pokažeta le čas in redna uporaba, a še tam je ogromno različnih dejavnikov, ki lahko vplivajo na kakovost izpisa in morebitne težave. Med drugim na delovanje tiskalnika vplivajo tudi tip uporabljenega papirja, vlažnost in temperatura prostora, prah itd.

Po naših (sicer subjektivnih) izkušnjah se neoriginalni tonerji nekoliko slabše odrežejo od originalnih. Večkrat pride do kake težave, tiskalniki so s temi tonerji pogosto bolj prašni, več je zatikanja papirja (vsem ljubi paper jam). Tudi tonerji se včasih izkažejo za malenkost manj zmogljive (po številu strani), kot bi po specifikacijah pričakovali. Res pa je, da je cena nižja – v nekaterih primerih kar drastično.

Končna odločitev je sicer na strani kupca, a načelno priporočamo uporabo originalnih tonerjev. Tam bo tudi manj težav pri uveljavljanju garancije in morebitnih servisnih posegih, enostavno bomo imeli eno skrb manj.

Podobno bi lahko zapisali za nakup rabljenega tiskalnika. Laserski tiskalniki imajo načelno solidne življenjske dobe, a je po našem mnenju nakup rabljenega modela vseeno nekoliko preveč tvegan, da bi ga lahko zares priporočili. V teh napravah je kar nekaj premikajočih se delov, ki se sčasoma obrabijo. Nekatere se sicer da zamenjati, vseh pa tudi ne, sčasoma pa se degradirajo tudi sami materiali (predvsem plastika, denimo pri vodilih predalov).

Za izračun gole hitrosti uporabimo 50 strani dolgo datoteko v obliki Word. Ta ima sicer večjo pokritost kot datoteke, ki se jih uporablja pri standardnem preizkusu (ISO) za zmogljivost tonerjev (naša datoteka ima namreč 14-odstotno pokritost, standard pa veleva 5-odstono), a pri hitrosti izpisov pri laserskih tiskalnikih pokritost ne igra vloge. Zanimiv je tudi preizkus hitrosti pri dvostranskem tisku. Rezultate si lahko ogledate v tabeli. Po našem mnenju je ta preizkus danes pomembnejši od preizkusa pri enostranskem izpisu. Dvostranski tisk je sicer tudi privzeta nastavitev pri večini današnjih tiskalnikov, če imajo to možnost vgrajeno.

Pred leti smo včasih še naleteli na kak tiskalnik, pri katerem je bila opazna upočasnitev pri zahtevnejših grafičnih datotekah, danes pa tega ni več. Tako se tudi vektorske in bitne datoteke natisnejo praktično enako hitro kot ena stran besedila. Pri manj zmogljivih tiskalnikih se sicer pri tisku dolgih datotek opazi, da potrebuje tiskalnik vmes nekaj časa za obdelavo, kar je všteto v izmerjeno hitrost izpisa.

Nekoč so bila tudi večja odstopanja pri izpisu prve strani, a so tudi tu danes razlike zelo majhne. Cenejši modeli bodo prvo strani natisnili v desetih sekundah, tisti dražji, zmogljivejši pa za to potrebujejo šest ali sedem sekund. Pred desetimi leti in več smo še srečevali modele, pri katerih je bilo za izpis prve strani potrebnih po dvajset sekund ali celo več, a je bilo to že takrat prej izjema kot pravilo.

Opremljenost

Industrija tiskalnikov pri opremljenosti na hitro spominja na avtomobilsko industrijo. Tako imamo nek konkretni model, ki je na voljo v dveh ali treh paketih oziroma kombinacijah, pri zmogljivejših modelih pa si lahko omislimo še nekaj dodatne opreme.

Prodajne palete so se nekoliko zmanjšale, v uporabi je nekaj različnih pogonov (to še najlažje prepoznamo po nazivni hitrosti), kombiniranih z različnimi vmesniki in funkcijami. Enaki pogoni se sicer včasih uporabijo tudi v različnih serijah tiskalnikov z manjšimi ali večjimi tonerji.

Že po imenu je pogosto očitno, če ima tiskalnik dodan omrežni vmesnik. Ti imajo v oznaki praviloma dodano črko »N« (Network) za klasični, ožičeni omrežni vmesnik ter črko »W« (Wireless) za brezžičnega. Dražji modeli to včasih tudi opustijo, saj je tam vsaj ožičeni omrežni vmesnik samoumeven. Pri vseh tiskalnikih je samoumeven tudi vmesnik USB, dražji modeli imajo dodan tudi gostiteljski (Host) USB, prek katerega lahko na njih priklopimo kak podatkovni nosilec (denimo ključek USB) za neposredni tisk. To je sicer bolj običajno pri dražjih večopravilnih napravah, kjer se na naprave USB lahko shrani optično prebrane dokumente.

Omrežni vmesnik je res ključen za pisarniška okolja, po našem mnenju pa je izredno dobrodošel tudi v domačem okolju. Resda ima večina domačih usmerjevalnikov vgrajen tudi vmesnik USB in možnost delitve tiskalnika USB v omrežju, a je že vgrajeni omrežni vmesnik enostavnejša rešitev. Omogoča predvsem večjo fleksibilnost pri postavitvi in delitvi tiskalnika, sploh v zadnjih letih, ko domači računalnik ni več fiksno postavljen namizni model, temveč prenosnik, ki pogosto nima stalnega mesta.

V tej maniri so tudi tiskalniki začeli dobivati brezžične vmesnike. Slišali smo tudi že mnenja, če je že računalništvo brezžično, naj bo tudi tiskalnik. V primeru takega vmesnika lahko tiskalnik priključimo na obstoječe omrežje, lahko pa deluje kot samostojno omrežje oziroma dostopna točka le za priklop na tiskalnik.

Že pred leti sta glavna ponudnika mobilnih naprav, Apple in Google (zadnji vsaj v primeru operacijskega sistema), razvila svoje standarde za tisk neposredno iz teh naprav. Več o obeh tehnologijah oziroma uporabi lahko preberete v okvirju, v splošnem pa lahko rečemo, da gre za dobri rešitvi, za kateri pa smo nekoliko v dvomih, koliko uporabnikov ju sploh uporablja.

Za povezavo v Googlovo oblačno storitev moramo registracijo potrditi tudi na tiskalniku. Dodamo lahko tudi naprave, ki nimajo vgrajene podpore za Cloud Print, a bo pri tem posrednik računalnik, ki bo moral biti dostopen.

Merita namreč na presek uporabnikov, ki so hkrati dovolj vešči, da to uporabijo (in se sploh zavedajo, da je to mogoče), in ki imajo potrebe po tisku. Mladi, ti, za katere se zdi, da živijo prek telefona, so sicer idealna ciljna skupina, a ti imajo res majhne potrebe po tisku. Zahtevnejši uporabniki tiskalnikov pa imajo večinoma resnejše dokumente, ki počivajo na »resnejšem« računalniku.

Ob vmesnikih se v imenu tiskalnika pogosto pojavlja tudi črka »D«, ki označuje enoto za samodejni dvostranski tisk, v angleščini znano kot Duplex. Tako kot omrežni vmesnik je ta pri poslovnih napravah samoumevna in spet lahko rečemo, da je vsaj po našem mnenju izredno koristna tudi v domačem okolju. Tiskalniki sicer omogočajo tudi ročni dvostranski tisk, kjer moramo papir, potisnjen z ene strani, pravilno obrniti in vrniti na pladenj ali v predal. To je zamudno, pogosto pa pride do napak, ko papir narobe obrnemo ali zavrtimo, zato moramo dokument še enkrat natisniti. Najcenejši tiskalnik na tokratnem preizkusu z dodano enoto za dvostranski tisk je HP LaserJet Pro M203dn, brez te enote pa so vstopni Xeroxov Phaser 3052ni, Brotherjev HL-1222ew in HP M102w.

Nekoliko zmogljivejši modeli ponujajo tudi več možnosti razširitve. Začne se pri dodatnih predalih, s katerimi zmanjšamo potrebo po pogostem vstavljanju papirja. Najcenejša tiskalnika, ki omogočata tak dodatek, sta Okijev B412dn in Ricohov SP3710DN, pri obeh lahko dodamo še en predal. Dražji modeli seveda ponujajo več tovrstnih možnosti, zmogljive tiskalnike iz višjega razreda, konkretno Kyocerino P3145DN, Brotherjev HL-L6300DW in Ricohov P501, pa lahko spremenimo v samostojne enote z zmogljivostjo čez dva tisoč listov.

Tisk iz telefona

Večina uporabnikov je vajenih tiskati iz računalnika, a tudi telefoni že dolga leta ponujajo možnost pošiljanja datotek tiskalnikom. To so dejansko poznali tudi že nekateri telefoni iz časov Symbian OS, torej pred prihodom današnjih pametnih telefonov. Tisk neposredno iz telefonov je dovolj enostaven, imajo pa telefoni s sistemom Android nekaj prednosti.

isk iz telefonov je enostaven, a tudi program opozori, da bodo dokumenti pri tem »leteli« čez tuje strežnike.

V najboljšem primeru imamo tiskalnik, ki neposredno podpira Goolov Cloud Print ali Applov AirPrint, pač odvisno od tega, s katerim telefonom ali tablico želimo tiskati. To je danes podprto na večini tiskalnikov, ki ponujajo povezavo z brezžičnimi omrežji Wi-Fi, praviloma je vgrajena podpora za oba standarda. Zanimivo, da je Googlov Cloud Print pogosto podprt tudi pri tiskalnikih z ožičenim omrežnim vmesnikom.

Applove naprave morajo biti na istem omrežju kot tiskalnik – v tem primeru se med opcijami deljenja datoteke (fotografije, elektronske pošte, dokumenta itd.) pojavi tudi možnost tiska. Če tiskalnik ne premore omenjenega standarda, je najboljša alternativa aplikacija proizvajalca tiskalnika.

Googlov standard deluje podobno, a ker gre za povezavo prek Googlovega oblaka, ni nujno, da je telefon na istem omrežju kot tiskalnik. Pravzaprav lahko tiskamo na daljavo, prek spleta, hkrati pa imamo občutno več fleksibilnosti tudi s starejšimi tiskalniki oziroma tistimi, ki nimajo vgrajene podpore za Cloud Print.

Prijaviti tiskalnik za delo z Googlovim oblakom zna biti sicer zahtevnejše, kot bi si želeli. Najprej moramo odpreti brskalnik Chrome, tam vtipkati naslov chrome://devices. Tu so najprej nanizane omrežne tiskalnike, ki podpirajo oblačno povezavo, pod tem pa imamo možnost dodati tudi tiskalnike, ki ne podpirajo take povezave. V tem primeru je računalnik posrednik med tiskalnikom in oblakom, torej mora biti računalnik vključen in povezan s spletom.

Ko izberemo tiskalnik z vgrajeno podporo Cloud Print, moramo prej preveriti, ali je v aktivnem stanju – torej, da ni v mirovanju. Povezavo sprožimo prek brskalnika, potrditi jo moramo tudi na tiskalniku – pri večini primerih se moramo z brskalnikom prijaviti v spletni vmesnik tiskalnika (enostavno vpišemo njegov IP-naslov), tam pa poiskati nastavitev za aktivacijo Google Cloud. Pri tem se nam je tudi zgodilo, da se je tiskalnik povezal šele ob drugem ali tretjem poizkusu. Tiskalnike in opravila upravljamo prek spletišča www.google.com/cloudprint.

Na napravi preverimo, ali je že nameščena podpora za Cloud Print. To najdemo pod nastavitvami, ki se nekoliko razlikujejo med napravami. V našem primeru smo morali pod Device Connectivity, nato Printing, tam izberemo Add a service in v izbiri aplikacij namestimo Cloud Print. Tiskanje je tako omogočeno za vse aplikacije, pri večini prek tipke Share, če smo dodali več tiskalnikov, pa lahko izbiramo med njimi. Koristna je tudi možnost shranjevanja dokumenta v obliki PDF na Google Drive.

Dražjim modelom lahko vgradimo tudi disk, kamor se lahko shranijo natisnjeni dokumenti, dodamo lahko tudi sortirnike in spenjalce papirja. A to so že možnosti, ki presegajo okvire našega preizkusa in so namenjene uporabnikom s specifičnimi potrebami in željami.

Poudarili bi, da se pri večini preizkušenih tiskalnikov dobi tudi sorodne modele, ki imajo brezžični vmesnik namesto žičnega ali pa enak pogon, vendar brez samodejnega dvostranskega tiska. Tako lahko vseeno privarčujemo, sploh če imamo tiskalnik priključen le na en računalnik prek vmesnika USB. Primer je preizkušena Kyocerina naprava P2040DW, kjer je na voljo tudi cenejši model P2040DN. Ta ponuja popolnoma vse kot preizkušeni model, le da nima brezžičnega omrežnega vmesnika (obdrži pa seveda navadni omrežni vmesnik). Seveda se moramo zavedati, da so laserski tiskalniki hkrati tudi osnova za večopravilne naprave – tam je številčna oznaka pogosto enaka, le da sta spredaj dodani črki MP (Multi Purpose) ali MF (Multi Function).

Pri opremljenosti velja omeniti tudi to, da omogočajo zmogljivejši tiskalniki tudi priklop in upravljanje prek obstoječih IT-sistemov – priklopimo jih lahko v Microsoftov Active Directory za upravljanje uporabniških pravic, povežemo z vrsto različnih programov za računovodstvo, vodenje poslovanja in upravljanja zalog. Prek vgrajenih spletnih vmesnikov ponujajo ogromno različnih nastavitev, podjetja pa ponujajo tudi celovite sisteme za upravljanje dokumentov, kjer so tiskalniki pravzaprav le en člen poslovne verige.

Stroški

Pri nakupu tiskalnika je strošek izpisa za marsikoga najpomembnejši podatek. Od naših bralcev redno dobivamo vprašanja v zvezi s tiskalniki, skoraj vsi pa omenijo, da si želijo tiskalnik s cenovno ugodnimi tonerji oziroma da iz tega naslova ne želijo neljubih presenečenj.

Domači uporabniki imajo pogosto v mislih še brizgalne tiskalnike izpred nekaj let, ki so jih takrat dobili po smešno nizkih cenah, a so bile kartuše tako majhne, da jih je bilo treba izredno pogosto menjevati. Na drugi strani pa so cenejši laserski tiskalniki, kjer je bil tiskalnik res ugoden, a je veljal toner skorajda več kot sam tiskalnik.

Te prodajne taktike so se v zadnjih letih občutno umirile. Pri brizgalnih tiskalnikih so proizvajalci le doumeli, da tak način prodaje morda ni najbolj smotrn. Najresnejši obrat sta tako naredila Brother in Epson, ki sta začela ponujati kar posodice z barvilom, kasneje so jim z nižanjem cen potrošnega materiala sledili še ostali proizvajalci. Omenjene posodice omogočajo tisk več tisoč strani, in sicer po ceni, primerljivi s ceno kartuš, ki so nekoč omogočale izpis kakih sto strani.

Pred uvedbo teh cenejših posodic smo tudi pri Monitorju strošek izpisa izračunali tako, da smo izpraznili set kartuš, po teh spremembah pa tak preizkus ni bil več smotrn. Tako z ekološkega vidika kot zaradi dejstva, da so proizvajalci prišli na enotni standard za ocenjevanje zmogljivosti kartuš. Sicer še vedno najdemo kak model, ki uporablja res majhne kartuše, a gre za najcenejše, vstopne brizgalne modele, ki jih ne priporočamo.

Cene izpisov pri laserskih tiskalnikih so že tradicionalno razmeroma nizke, v zadnjih desetih letih so se še malenkost znižale. Nekoga, ki je vajen kupovati brizgalne kartuše po cenah med desetimi in dvajsetimi evri, zna presenetiti cena laserskega tonerja. Ta je tudi pri najcenejših tiskalnikih lahko v rangu sto evrov – od tod tudi ideja, da je morda ceneje kupiti kar drug tiskalnik. A v resnici ponuja naknadno kupljen toner tudi pri vstopnih laserskih tiskalnikih občutno več kot pa tisti, ki ga dobimo pri novem tiskalniku.

Pri najcenejših laserskih tiskalnikih, recimo kak Xeroxov Phaser 3260 dni, je dodan toner z zmogljivostjo 1.500 strani, naknadno kupljeni pa omogoča izpis 3.000 ali (pri tonerju višje zmogljivosti) 6.000 strani. Podobne razlike so tudi pri drugih proizvajalcih, je pa zanimivo, da so nekateri tudi pri laserskih modelih začeli opuščati te začetne tonerje in se spustili v cenovni boj pri izpisu.

Tako kot pri brizgalnih tiskalnikih se je tudi pri laserskih prvi v to podal japonski Brother. V okviru tržne znamke Toner Benefit dobimo pri nekaterih modelih enak začetni toner, kot ga lahko tudi kasneje kupimo po presenetljivo nizki ceni. Lep primer je tokrat preizkušeni vstopni model HL-1222WE, pri katerem dobimo pri novem tiskalniku toner za 1.500 strani, točno takega pa kasneje dokupujemo za dobrih dvajset evrov. Cena posameznega izpisa je bila tako najnižja na tem preizkusu, seveda v tej vstopni cenovni skupini.

Pri laserskih tiskalnikih sicer ni bojazni, da bi nas presenetile visoke cene izpisov. Ti tiskalniki sploh pri črno-belih modelih že tradicionalno ponujajo poceni izpis, tokrat preizkušena bera to le potrjuje. Kot vedno omenimo pri tovrstnih preizkusih, se cena izpisa običajno giblje obratno sorazmerno s ceno samega tiskalnika. Dražji kot je tiskalnik, nižja bo cena izpisa. Tonerji bodo na prvi pogled sicer dražji, a njihove zmogljivosti občutno narastejo.

Cene izpisov si lahko ogledate v tabeli, v račun smo vzeli največji toner, ki se ga lahko za dani tiskalnik dobimo, vedno pa uporabljamo cene originalnih tonerjev. Presenečenj ni, najbolje se obneseta zmogljivejša modela – Kyocerin P3145DN in Ricohov P 501. Preskok se zgodi pri tiskalnikih, ki veljajo od dvesto evrov navzgor, niti ne strogo po ceni izpisa, bolj po tem, da tam dobimo že tonerje, ki jih manj zahtevni uporabniki bolj redko menjujejo. Cenejši modeli imajo namreč tonerje za nekaj tisoč strani, ti, ki so v malenkost višjem cenovnem razredu (denimo Okijev B412dn, HP LaserJet Pro M404dn in Kyocerin P2040DW), pa že ponujajo po sedem tisoč in več strani.

Opozoriti velja tudi na to, da cena izpisa sama po sebi ne sme biti glavni dejavnik pri izbiri tiskalnika. Zavedati se moramo, koliko izpisov nameravamo s tiskalnikom narediti v izbranem časovnem obdobju – denimo v enem mesecu. Dražji tiskalnik ima vse komponente narejene z mislijo na pogostejši in intenzivnejši tisk. Če v pisarno, kjer se vsak dan natisne po več sto izpisov, postavimo vstopni tiskalnik nizkega cenovnega razreda, ga bomo lahko po kakem mesecu uporabe enostavno zavrgli.

Podjetja pri specifikacijah tiskalnikov podajajo največjo priporočeno zmogljivost na mesec – torej neko oceno, koliko naj bi bil tiskalnik zmožen, preden se začno težave (v angleščini je to duty cycle). Te številke so pri vstopnih modelih nekaj deset tisoč izpisov, pri dražjih pa tudi po nekaj sto tisoč. A to so le nekakšni teoretični maksimumi – večinoma se priporoča mesečni izpis do okoli deset odstotkov tega, kar obljublja ta duty cycle. Pri nekaterih modelih sicer najdemo tudi ločena priporočila.

Tabela - popravljena [PDF]

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki

 
  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji