Ameriško medmrežje
Kljub precejšnjemu političnemu odporu in dovršeni zasnovi odprtega medmrežja, ki so ga sredi 80. let sprejele evropske države, je najširšo svetovno podporo postopno pridobil drugačen, ameriški model medmrežja Internet. V evropski medmrežni infrastrukturi se je po burnem obdobju merjenja in mešanja medmrežnih pristopov dokončno utrdil v prvi polovici 90. let.
Medmrežna hrbtenica NSFnet na začetku 90. let. Freeddyfish4 na Wikimedia.
Medmrežnim raziskavam so v ZDA posvečali veliko pozornosti vse od 70. let naprej. Raziskovalno omrežje ARPAnet so najprej prenovili po zgledu zamisli, ki so jih v omrežju Cyclades predstavili francoski kolegi (TCP), nato pa ga do konca desetletja postopno nadgradili z dobro domišljenimi medmrežnimi pravili za sporazumevanje naprav prek različnih prenosnih omrežij (Internet protocol ali IP). Prve medmrežne povezave raziskovalnega omrežja ARPAnet z drugimi vrstami omrežij (satelitskimi, radijskimi, krajevnimi) so preizkusili že leta 1977. Del programske opreme je takrat razvila ameriška Slovenka Virginia Strazisar. V nasprotju z razvojem evropskega medmrežja, ki je bil močno politično motiviran in je strogo sledil vnaprej natančno pripravljeni zasnovi, je razvoj ameriškega medmrežja potekal bolj organsko in praktično. Lahko rečemo, da skoraj v nasprotni smeri. Pri njegovem oblikovanju so prostovoljno sodelovali različni deležniki, od raziskovalcev in uporabnikov do velikih računalniških proizvajalcev in telekomunikacijskih ponudnikov. Raziskave so postopno prenašali v prakso glede na učinkovitost, izvedljivost in ekonomičnost. Izvedba medmrežja po ameriškem modelu je v skoraj vseh pogledih enostavnejša in bolj naklonjena organskemu razvoju glede na pojav in rast dejanskih potreb ter možnosti uporabnikov.
Del programske opreme ARPANet je razvila ameriška Slovenka Virginia Strazisar.
Z izjemno, eksponentno širitvijo novih krajevnih omrežij (LAN) v drugi polovici 80. let je postala njihova medsebojna povezava še posebej pomembna. Ameriški medmrežni model je nudil idealno rešitev. Njegove odlike so manj zapletena pravila, izjemna prilagodljivost in popolna porazdeljenost. Ameriško medmrežje je manj obremenjeno z množico zaželenih, vendar nebistvenih pravil in zagotavljanjem zanesljivosti. Deluje po enostavnem načelu najboljše mogoče storitve v danih pogojih. Namesto sedmih plasti evropskega medmrežja uvaja le štiri in dopušča skoraj povsem svobodno izbiro pri najnižjih prenosnih načinih. To pomeni, da je uporabno pri zelo različnih obširnih in krajevnih omrežjih. Osrednjega upravljalca oziroma lastnika medmrežja sploh ni, možnosti za njegovo postopno širitev pa so skoraj neomejene. Bistvena značilnost ameriškega medmrežja so tudi uporabne storitve. Uporabniki imajo več svobode pri njihovem razvoju in umestitvi. Bolj pa je bilo naklonjeno tudi računalniškim proizvajalcem, ki so razmeroma hitro razvili oziroma ustrezno prilagodili strojno in programsko opremo.
Ameriško medmrežje Internet (1983–1993)
Ameriško medmrežje, utemeljeno na prenovljenih pravilih, je v 80. letih začelo hitro rasti. Način so najprej sprejela obstoječa akademska in raziskovalna omrežja, sledila pa so pomembna uporabniška omrežja (Bitnet/EARN, UUCPnet/EUnet). Kot najpomembnejši, osrednji del oziroma hrbtenica novega medmrežja Internet se je v tem obdobju uveljavilo raziskovalno omrežje NSFnet, sestavljeno iz širokopasovnih povezav med superračunalniškimi centri v ZDA. Do začetka 90. let so vanj vključili že 13 centrov in vzpostavili skoraj 170 medmrežnih povezav z območnimi raziskovalnimi omrežji. Prenosne hitrosti so dosegle 1,5 megabita na sekundo (T1). Upravljanje povezav v vedno bolj zapleteni združbi omrežij so uredili z novimi usmerjevalnimi pravili, ki so prerojeno medmrežje dokončno pretvorila iz pretežno hierarhične oblike v bolj porazdeljeno.
Računalniški muzej
Serijo o zgodovini računalništva v Sloveniji pripravlja Računalniški muzej (www.racunalniski-muzej.si), ki ima v bližini Kina Šiška v Ljubljani tudi svoje razstavne prostore. Tam si lahko v živo ogledate, kako so bili računalniki videti nekoč, in marsikaterega izmed njih tudi preizkusite.
Kar nekaj v muzeju razstavljenih predmetov izhaja iz Monitorjevega muzeja, ki smo ga pred leti predali v upravljanje računalniškemu muzeju skupnosti Kiberpipa, njegov naslednik pa je sedanji Računalniški muzej v Ljubljani.
Zgodovinska evidenca pri nas nameščenih in izdelanih naprav je na naslovu evidenca.muzej.si.
Zastarele dele medmrežja, kot je izvirno raziskovalno omrežje ARPAnet, so takrat razgradili. Do leta 1993 so prenosne hitrosti medmrežne hrbtenice NSFnet povečali že na 45 megabitov na sekundo (T3), uporabo pa so postopno začeli odpirati širšemu krogu uporabnikov. K velikemu zanimanju za uporabo ameriških medmrežnih pravil (TCP/IP) in vključitev v združbo omrežij Internet so pripomogli praktični vidiki. Ti so bili dovolj prepričljivi, da so postopno prevladali celo nad močnimi političnimi in družbenimi dejavniki v Evropi. Oblikovanje evropskega medmrežja in uvajanje ustreznih, enotnih storitev, ki naj bi odpravile nezdružljivosti, je potekalo občutno prepočasi. Strojne in programske rešitve zanj so bile razmeroma redke, drage in težko dostopne. Ameriške medmrežne rešitve pa so se po drugi strani že ugodno izkazale v praksi. Uporabniki, ki so se srečali z ameriškim medmrežjem in njegovimi storitvami (Email, FTP, Telnet), so hitro spoznali njegove prednosti.
Sodoben internetni usmerjevalnik Cisco ASR 9000. Redfox hq na Wikimedia.
Začetek Interneta v Evropi (1988–1993)
Po ameriškem modelu so med prvimi v Evropi uredili svoje raziskovalno omrežje v švicarskem jedrskem inštitutu CERN. Konec 80. let so izmenjave z ameriškim medmrežjem omogočila tudi nekatera raziskovalna omrežja v Franciji, Nemčiji, na Nizozemskem in v Skandinaviji. V medmrežju Internet so registrirali prve evropske vrhnje domene. Med najpomembnejšimi dejavniki je bila odločitev evropskega uporabniškega omrežja EUnet za ameriški model. Obstoječe najete povezave omrežja so že leta 1988 z ustreznimi usmerjevalniki preoblikovali v prvi evropski del medmrežja Internet z glavnim vozliščem v CERN-u.
Pametni usmerjevalniki
Širitev ameriškega medmrežja v Evropo so omogočili pametni usmerjevalniki podjetja Cisco, prve naprave, ki so lahko hkrati delovale na več različnih omrežnih načinov. Z njimi so prek obstoječih najetih povezav brez vednosti upravljalcev vzpostavili prve internetne povezave.
Na ta način je EUnet postal prvi ponudnik internetnega dostopa v Evropi, vozlišče v CERN-u pa je do sredine 90. let upravljalo skoraj celoten evropski internetni promet. V združenju evropskih raziskovalnih omrežij RARE se je zelo okrepila skupina, ki je zagovarjala popolno odprtje evropskega prostora za ameriški medmrežni model in njegove storitve. Oblikovali so združenje Resaux IP Europeens (RIPE) in predlagali izgradnjo prve evropske internetne hrbtenice Ebone, ki je začela delovati leta 1992 s prenosno hitrostjo 256 kilobitov na sekundo. Ob naraščajoči podpori so takrat ustrezno nadgradili tudi hrbtenico evropskega medmrežja COSINE (IXI). Nova generacija njihove medmrežne hrbtenice European multi-protocol backbone (EMPB) je omogočala hkratno uporabo evropskega in ameriškega medmrežnega modela s prenosnimi hitrostmi do 8 megabitov na sekundo (E2). Oba medmrežna modela sta v Evropi še precej časa sobivala.
Revolucionarni pametni usmerjevalnik Cisco AGS. Michael Hicks na Wikimedia.
Začetek Interneta v Sloveniji (1991–1993)
Po ameriškem medmrežnem modelu so pri nas verjetno prvi uredili svoje krajevno omrežje na Fakulteti za elektrotehniko, podpora ameriškemu medmrežnemu modelu in storitvam se je na začetku 90. krepila tudi na Institutu Jožef Stefan. V ameriškem medmrežju Internet so že leta 1990 registrirali jugoslovansko vrhnjo domeno (.yu). Združenje YUNAC so včlanili v združenje RIPE in po slovenski osamosvojitvi so na inštitutu, podobno kot drugje v Evropi, po tihem vzpostavili prvo internetno povezavo pri nas. Povezava je potekala po ovinkih prek omrežja evropskih superračunalniških centrov EASInet in nizozemskega raziskovalnega omrežja Nikhef. Na inštitutu so si nato prizadevali za vzpostavitev zanesljivejše povezave z evropsko internetno hrbtenico (Ebone). Leta 1992 so zagnali tudi prvi internetni imenski strežnik pri nas in v naslednjem polletju dostop do interneta postopno razširili na nekaj drugih krajevnih omrežij domačih ustanov (univerzitetnih, državnih, poslovnih). Odgovornost za upravljanje povezav, opreme, naslovov in vsega ostalega je kmalu zatem prevzela novoustanovljena Akademska in raziskovalna mreža Slovenije (ARNES). Spomladi leta 1993 je ARNES zakupil prvo stalno povezavo do nove generacije medmrežne hrbtenice (EMPB) s prenosno hitrostjo internetnega dela 128 kilobitov na sekundo.
Viri in več informacij: Digitalna knjižnica Slovenije, dlib.si in spletna stran Računalniškega muzeja, racunalniski-muzej.si
Zahvaljujemo se Nuku in drugim za digitalizacijo gradiva.
