Dell Latitude X1 v ponudbi tega podjetja nadomešča model X300. Gre za zelo majhen in lahek prenosnik (tehta samo 1,1 kg), namenjen vsem, ki računalnik veliko uporabljajo na terenu in ga prenašajo naokoli. Ohišje je v primerjavi s predhodnikom nekoliko širše, a manj globoko: X1 ima namreč zaslon širokega formata z ločljivostjo 1280 × 768 pik. Prenosnik je opremljen z varčno različico procesorja Pentium M s taktom 1,1 GHz, 256 MB pomnilnika in 60-gigabajtnim diskom. Za optično enoto v ohišju ni dovolj prostora, tako da je prenosniku priloženo zunanje ohišje z DVD zapisovalnikom, ki ga priključimo na USB vmesnik, napaja pa se kar iz prenosnika. Ob prenosniku dobimo dva akumulatorja: zmogljivejši sega čez zadnjo stran ohišja, medtem ko je za šibkejšega v ohišju dovolj prostora.
Dellov Latitude D800 je bil prvi prenosnik tega podjetja z zaslonom širokega formata. Model D810 v ohišju, ki se po videzu in merah skorajda ne razlikuje od predhodnika, prinaša novejšo in zmogljivejšo zasnovo. Procesor s taktom kar 2 GHz ima na voljo 1024 MB pomnilnika, podatke pa shranjujemo na 80 GB disk. Vgrajen je DVD zapisovalnik. Zaslon širokega formata je pri modelu D810 na voljo v več ločljivostih, na preizkusu pa smo imeli model z največjo ločljivostjo, 1920 × 1200 pik. Grafični procesor je ATIjev Radeon Mobility X600 s 128 MB namenskega pomnilnika.
Dellovi prenosniki Latitude 500 so vedno predstavljali kompromis med ceno in opremljenostjo. Model D510 nadaljuje to tradicijo. Gre za prenosnik s procesorjem Pentium M s taktom 1,6 GHz, 512 MB pomnilnika in 40 GB diskom. Za grafiko skrbi Intelov sistemski nabor 915GM, 15-palčni zaslon pa ima ločljivost 1024 × 768 pik.
Dell Latitude D410 v razredu ultralahkih prenosnikov ne tekmuje z najlažjimi modeli z maso okoli 1 kg, ampak se s konkurenco kosa v razredu nekoliko večjih in težjih prenosnikov z maso med 1,5 in 2 kg. Opremljen je podobno kakor modeli v nekoliko večjih ohišjih: procesor Pentium M deluje s taktom največ 1,6 GHz, prenosnik pa ima 512 MB pomnilnika in 60 GB disk. Za grafiko skrbi Intelov sistemski nabor 915 GM, 12,1-palčni zaslon pa ima ločljivost 1024 × 768 pik. Plastični rob okoli zaslona je precej širok, tako da bi izdelovalec v ohišje morda lahko stlačil tudi za palec večji zaslon.
Sony Cybershot DSC-S80 je oblikovan precej ergonomsko in lepo leži v roki. Ohišje, ki je sicer videti kovinsko, je iz plastike. Objektiv ima trikratno optično povečavo, ki je ekvivalent goriščni razdalji med 39 in 117 mm pri leica formatu. Široki kot je torej nekoliko slabši. Svetlobna jakost pri širokem kotu je 2,8, v tele položaju pa skromnih 5,2. V slabši svetlobi tako aparatu hitro poide sapa, če želimo predmete preveč zumirati. Če je svetlobe dovolj, je ostrenje zelo hitro. Pri ostrenju si fotoaparat lahko sicer pomaga tudi z dodatno osvetlitvijo. Ostriti zna od pol metra naprej, makro način pa ostri predmete, ki so oddaljeni točno 10 cm.
DC 8 je žepna Praktica, namenjena najmanj zahtevnim fotografom. Objektiv je fiksen, z goriščnico 48 mm (preračunano v format leica), torej je še najbliže t.i. normalnemu objektivu. Svetlobna jakost je še kar solidnih 2,8, ostri pa šele od razdalje metra in pol naprej. V makro načinu izostri predmete od pol metra naprej. Ker ostrenje ne vzame skoraj nič časa, je slikanje precej hitro. Ohišje nima ravno najboljše oblike za dober prijem, resda pa je zelo "žepno".
Luxmedia 4008 sodi med digitalne fotoaparate z veliko optično povečavo. Ta je osemkratna in sega od dokaj skromnega širokega kota, 40 mm v ekvivalentu leica formata, do 320 mm ob največji povečavi. Svetlobna jakost objektiva je med 2,8 in 3,4, ostriti pa je mogoče od razdalje pol metra naprej. V makro načinu ostri med 20 in 50 cm. Ohišje je plastično in ne leži najbolje v roki, še posebej del za prijem je slabo oblikovan, plastika pa je tudi precej drseča. Tipalo je štirimilijonsko, poleg največje ločljivosti 2272 × 1704 sta na volji tudi dve večji ločljivosti, ki pa sta doseženi programsko z interpolacijo.
Po obliki Practica DCZ 4.4 še najbolj spominja na Olympusove digitalne Mju, le da je ohišje večje od teh in izdelano iz plastike. Po zasnovi je aparat namenjen manj zahtevnim in manj veščim uporabnikom, ki se bodo zanašali predvsem na avtomatiko, saj je možnosti ročnega nastavljanja malo. Izmed šestih predhodnih nastavitev je mogoče izbrati temperaturo bele, osvetlitev je mogoče popravljati med -2 in +2EV v korakih po 1/2EV, časa ali zaslonke pa ni mogoče določiti ročno.
Olympusov IR-500 nedvomno sodi med bolj nenavadne fotoaparate. Zaslon LCD je nameščen na nekakšni "roki", ki jo ob vklopu zavrtimo za 180° in zaslon postavimo na hrbtno stran aparata.