Zgodovina računalništva v Sloveniji - Raziskovalna omrežja
Računalniške komunikacije so vsaj dve desetletji obvladovala terminalska in lastniška omrežja, večinoma omejena na združljive naprave enega proizvajalca. V ozadju pa so postopoma nastajala drugačna, bolj neodvisna in raznovrstna omrežja. Sprva so bila omejena na raziskovalne enote nekaterih univerz v ZDA in Evropi, zato jih imenujemo tudi raziskovalna omrežja.
Uporabniki v akademskih in znanstvenoraziskovalnih krogih so pri omrežni uporabi naleteli na težave, ki jih poslovni in drugi uporabniki sploh niso poznali. Želeli so dostopati do računalnikov različnih proizvajalcev na različnih, včasih zelo oddaljenih krajih, zato so za dostop do vsakega oddaljenega računalnika potrebovali drugačen terminal in ločeno povezavo. Tako so začela nastajati raziskovalna omrežja, da bi zbližala raziskovalne skupnosti in omogočila lažjo souporabo teh razkropljenih, nezdružljivih računalniških zmogljivosti in podatkovnih virov.
Dolgo so bila omejena na ozek krog uporabnikov, vendar so bila kljub temu zelo pomembna, saj so z uporabljenimi rešitvami bistveno spremenila smer razvoja računalniških komunikacij. Ena izmed teh rešitev je bil nov, ustreznejši način prenosa digitalnih računalniških podatkov – paketno preklapljanje. Pri tem se podatki med računalniki prenašajo v paketih predpisane oblike in velikosti prek digitalnega podomrežja (angl. subnet), ki ga sestavljajo posebni usmerjevalniki, povezani z najetimi telefonskimi povezavami. Pretvorba podatkov v zvočno obliko ni več potrebna, zato je prenos podatkov lahko zanesljivejši in hitrejši. Izvorna naprava poskrbi za oblikovanje paketov po določenem vzorcu, ciljna naprava pa za ponovno združevanje paketov in preverjanje pravilnosti. Usmerjevalniki uravnavajo prenos posameznih paketov glede na usmerjevalne podatke, zapisane v njihovi glavi (angl. datagram).
Prvi obširni omrežji
Ameriško omrežje je leta 1973 vključevalo 40 usmerjevalnikov in 50 velikih računalnikov, francosko omrežje pa je leta 1975 imelo pet usmerjevalnikov in približno 20 velikih računalnikov. Hitrost prenosa med usmerjevalniki je bila v obeh primerih približno 50 kilobitov na sekundo. (Če se danes telefon poveže s hitrostjo, ki je približno 1.000-krat večja, temu rečemo »slaba povezava«, op. ur.)
Omrežja s paketnim preklapljanjem so delovala na dva načina: z navideznimi trajnimi povezavami in brez povezav med izvorno in ciljno napravo. Drugi način je pogostejši in je značilen tako za prva raziskovalna omrežja kot tudi za sodobno medmrežje internet. V takšnem omrežju je tok podatkovnih paketov lahko povsem poljuben in vzporeden, zato je primernejši za neenakomerno uporabo, značilno za sodobne naprave.
Prva raziskovalna omrežja (1969–1973)
Prvi raziskovalni omrežji, utemeljeni na zamisli paketnega preklapljanja, sta začeli poskusno delovati v začetku 70. let v Angliji (NPL Network) in Kaliforniji (ARPANET). Kmalu zatem so raziskovalno omrežje oblikovali tudi v Franciji (CYCLADES). Razvili so prve odprte storitve za izmenjavo podatkov in sporočil ter oddaljene povezave. Usmerjevalniki so bili takrat še samostojni miniračunalniki s prilagojenimi zmogljivostmi, na primer Honeywell 516 in francoski Mitra 15. Upravljali so lahko večje število omrežnih povezav z računalniki ali uporabniškimi terminali.
Ameriško omrežje se je najhitreje širilo in postalo (pred francoskim) prvo obsežno računalniško omrežje na svetu. Povezovalo je raziskovalne skupnosti na vzhodni in zahodni obali ZDA, oddaljene več tisoč kilometrov. Vzpostavili so tudi prvi trajni medcelinski satelitski povezavi z norveškim središčem za beleženje potresnih sunkov in Univerzo v Londonu. Ekipe treh raziskovalnih omrežij v ZDA, Franciji in Angliji so se v tem obdobju močno medsebojno oplajale, zanimanje za odprto mreženje različnih računalnikov pa je v univerzitetnih okoljih izrazito naraščalo. V Evropi so kmalu nastala še raziskovalna omrežja v Italiji, Švici, na Norveškem in Danskem, vsako s svojo edinstveno, nezdružljivo izvedbo omrežja s paketnim preklapljanjem.
Pri nas je v 70. letih prevladovalo mnenje, da je treba omreženje v državi zagotoviti z namestitvijo nekaj večjih združljivih računalnikov istega proizvajalca in uporabo lastniških omrežnih tehnologij. Ta pogled se je nato še okrepil, vendar so kljub prizadevanjem države za omejitev in poenotenje opreme uporabniki ostali razdeljeni med tri glavne proizvajalce: IBM, DEC in CDC. Uporabnih povezav med velikimi računalniki v državi tako tudi konec 70. let še ni bilo. Namenski terminali in povezave za dostop do posameznih računalnikov in podatkovnih virov so bili za domače uporabnike predragi. Nekaj tujih podatkovnih zbirk na magnetnih trakovih (fizikalna, tehnična, matematična, gradbeniška) je bilo zato na voljo le uporabnikom Republiškega računskega centra. V Jugoslaviji je obstajala ena sama namenska povezava s tujo podatkovno banko – na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Država je začela spodbujati ustanovitev krajevnih informacijskih centrov, kjer je več uporabnikov lahko delilo stroške za dostop (terminal in povezavo) do domačih ali tujih podatkovnih virov. Iz istega razloga so tudi na Zavodu za statistiko na začetku 80. let opremili prostor s terminali, kjer so lahko uporabniki krajevno dostopali do njihove statistične banke podatkov. Šele v prvi polovici 80. let so praznino na področju domače omrežne uporabe zapolnila lastniška omrežja računalnikov IBM in DEC, ki pa med seboj niso bila združljiva.
Evropsko raziskovalno omrežje (1973–1978)
Evropska raziskovalna omrežja so se po zgledu ameriškega in francoskega kmalu odločila za razvoj skupnega obsežnega računalniškega omrežja EIN (European Informatics Network). Za ta namen so morali zgraditi novo prilagojeno omrežno infrastrukturo in se dogovoriti o skupnih pravilih in storitvah. Želeli so povezati obstoječa raziskovalna omrežja v Angliji, Franciji, Italiji (CREI v Milanu) in Švici (ETH v Zürichu) ter omrežje Evropske agencije za jedrsko energijo (ISPRA v Lombardiji). Do leta 1976 so vzpostavili podomrežje, sestavljeno iz petih usmerjevalnikov, povezanih s šestimi najetimi mednarodnimi povezavami. Ekipe iz enajstih držav so v okviru mednarodnega projekta za znanstveno in tehnološko sodelovanje COST-11 razvile prvi skupni nabor omrežnih pravil in storitev, potrebnih za medsebojno sporazumevanje. Uporabo enakih pravil in storitev so nato predlagali tudi za evropska javna paketna omrežja, ki so jih v tem času začeli graditi državni upravljavci telekomunikacijskih omrežij, vendar z njimi niso dosegli dogovora. Upravljavci so sprejeli drugačen način delovanja z navideznimi trajnimi povezavami (angl. virtual circuit) in drugačna pravila ter nato zahtevali prehod evropskih raziskovalnih omrežij nanje. Članice omrežja EIN so zato konec 70. let ob pomoči navideznih trajnih povezav prek evropskih javnih omrežij oblikovale nekoliko drugačno skupno raziskovalno omrežje Euronet.
Pri projektu COST-11 je sodelovala tudi jugoslovanska ekipa. Strokovnjaki Instituta Jožef Stefan in Računalniškega centra Univerze v Ljubljani so dobili neomejen dostop do vseh raziskav ter strojnih in programskih značilnosti omrežne opreme, potrebne za vzpostavitev omrežja EIN in kasneje Euronet. Opravili so temeljne raziskave za razvoj domačega raziskovalnega in javnega paketnega omrežja. Prizadevali so si za vključitev države v sodobna mednarodna omrežja, vendar jim takrat pri odgovornih še ni uspelo vzbuditi zanimanja za trajne povezave s tujino. Velika računalnika CDC v Republiškem računskem centru so želeli povezati z enakima računalnikoma v Trstu in Bologni, prek njiju pa s centrom v Milanu, ki je bil že del osrednjega evropskega raziskovalnega omrežja. Ekipa je ob zaključku projekta leta 1978 sodelovala le pri enkratnem praktičnem preizkusu omrežja Euronet. Ob pomoči terminala Raziskovalne skupnosti Slovenije, ki je bila soustanoviteljica Republiškega računskega centra, so takrat prek vozliščnih računalnikov v Milanu, Zürichu, Londonu in Parizu uspešno vzpostavili povezave do vseh točk omrežja Euronet.
Viri in več informacij: Digitalna knjižnica Slovenije, dlib.si in spletna stran Računalniškega muzeja, racunalniski-muzej.si
Zahvaljujemo se Nuku in drugim za digitalizacijo gradiva.
