V tretje gre rado
Xbox One je Microsoftov tretji poskus v svetu igralnih konzol. Predhodnika sta se zelo solidno odrezala, zato ne čudi, da ima Microsoft z Xbox One smele načrte. Še posebej, to poudarja na vsakem koraku, ker ne gre le za igralni stroj, temveč zna škatla ustreči številnim zahtevam sodobnega in z digitalnimi vsebinami razvajenega gospodinjstva. Konzola se namreč bolj ali manj uspešno spopada tudi s predvajanjem TV slike, glasbe, pretočnega videa, Skype videokonferencami itd.
Soočeni z veliko zeleno škatlo smo hiteli odpirati embalažo in iskati vsebine. Nato pa šok. Pred nami je stala velika črna škatla. Z ostrimi robovi in rebrasto plastiko je spominjala na dve desetletji star videorekorder, edinole reža za vstavitev ploščkov je dajala vedeti, da je naprava mlajše letnice izdelave. Xbox One je velika škatla, saj so njene zunanje mere nič kaj skromnih 27 x 8 x 33 cm, s čimer prekaša tako neposrednega konkurenta PlayStation 4 kot tudi predhodnika (Xbox 360). Pa to ni edina kritika zunanjega videza. Tudi nerazumljivo velika črna škatla po imenu napajalnik je iz nekega preteklega časa, prav tak vtis naredi orjaški in grd dodatek Kinect. Zaobljene robove smo našli šele na igralnem ploščku, a o njem več v nadaljevanju. Kljub za sodobno konzolo orjaškim zunanjim meram bi pričakovali vsaj v ohišje vgrajen napajalnik, saj se na trgu najde že kopica precej manjših računalnikov ... Prav, Microsoft je očitno varčeval pri oblikovanju in to se mu utegne pri estetsko ozaveščenih uporabnikih še kako maščevati. Nihče pač leta 2014 ne pričakuje, da bo igralna konzola tista, ki bo kazila podobo sodobne dnevne sobe.
Bodi dovolj o zunanji podobi. Hiter pregled ohišja razkrije sorodnost z računalniki, saj je zadnja plat konzole solidno založena s priključki, poleg omrežnega najdemo še vhod(!) in izhod HDMI, optični zvočni izhod, par vmesnikov USB 3.0 in namenski priključek za Kinect. Ob strani pa so še dodatna vrata USB (tudi v tem primeru standarda 3.0). Vhod HDMI je vsekakor dobrodošla stvar, saj podpira funkcijo prepuščanja slike, a to počne nekoliko neposrečeno, saj ima slika nato manjši časovni zamik, kar utegne motiti nekatere uporabnike. Po strojni plati konzolo poganja zmogljiv AMDjev procesor, podprt z 8 GB delovnega pomnilnika in 32 MB ultra hitrega pomnilnika ESRAM. Škoda, da so hrambi podatkov inženirji namenili le 500 GB disk, ki tako kot pri računalnikih te vrste tudi pri konzoli predstavlja ozko grlo. Zahtevnejše igre namreč porabijo vse preveč časa za nalaganje vsebin oziroma vmesnih sekvenc. Uporaba hibridne rešitve (npr. 500 GB disk z 32 GB pogonom SSD) bi precej pohitrila nalaganje pogosteje igranih iger in aplikacij. Prikazana grafika je sicer lepa, preizkušene igre v (polni) visoki ločljivosti so delovale popolnoma brez zatikanja, občasno nas je presenetilo le kakšno trzanje zaslonskih menujev.
Uporabniški vmesnik konzole neizpodbitno razkriva, da si ta deli nekaj dednega zapisa z operacijskim sistemom Windows 8. Ne zgolj po zunanji podobi, sestavljeni iz kvadratkov ali pravokotnikov s podobami vsebin, ukazov oziroma iger, temveč tudi po funkcionalnosti, ki konzoli omogoča, da uporabnik na njej obenem poganja dve aplikaciji, pri čemer si ena izmed njiju odreže večinski, druga pa manjšinski del zaslona (približno tretjino). To nam, denimo, pride prav, če v večigralski igri čakamo na soigralce in se odločimo malce kratkočasiti v spletu. Za daljšo rabo pa tak način ni primeren, saj precej utruja uporabnikove oči in zahteva več zbranosti. Predvsem zato, ker tretjina delovne površine zaslona ni videti prav pregledno (če nimamo res gigantskega televizorja). V teoriji bi lahko na večjem delu zaslona igrali nogometno igro FIFA, na manjšem pa spremljali televizijski prenos nogometne tekme lige prvakov v živo. V praksi pa ... hja, na projektorju, denimo, je izvedljivo.
Xbox One prinaša tudi novo različico sprejemnika Kinect. Ta je večji, okornejši in grši. A se Microsoftovo »magično oko« zato odkupi s precej izboljšanimi algoritmi za prepoznavanje glasovnih ukazov in gest rok. Zato mu skrajno neprivlačno podobo kupa plastike s kamero in mikrofonom vsaj delno odpustimo. Je pa res, da se bomo morali, ko se želimo s konzolo pogovarjati, zateči k rabi angleščine, saj ji je slovenščina tuja. No, k sreči so vsaj ukazi, povezani z gestami rok, univerzalni. Za igranje nekaterih iger torej zdaj sploh ne potrebujemo igralnega ploščka, saj vse postorimo kar z jezikom in rokami. Čudi nas tudi odločitev za takšno rast zunanjih mer Kinecta, saj ga je zdaj zelo težko namestiti na vrhnjo stranico televizorja, pri Microsoftu so mu namreč predvideli »čepenje« pred njim … S konzolo sicer lahko upravljamo tudi brez Kinecta, a potem izgubimo precej funkcij, s katerimi lahko sicer očaramo sodobne tehnologije nevajene obiskovalce. Prepoznava glasu je sicer še daleč od Applove Siri in storitve Google Now, zato smo se večkrat zatekli k branju navodil oziroma glasovnih ukazov. Še celo najpreprostejši ukaz »Xbox On« konzolo redko zbudi v prvem poskusu. Precej bolje deluje upravljanje z gestami, še posebej osnovne funkcije, ne le v igrah, temveč tudi v aplikacijah. Tako bomo enostavno začasno ustavili predvajanje videa, se vrnili na osnovni zaslon, preklopili med aplikacijami itd. Za zahtevnejše ukaze pa bo že treba kar nekaj vaje in potrpljenja. Glede Kinecta imamo sicer mešane občutke. Njegova prisotnost bržkone znatno podraži konzolo (npr. recimo da velja četrt cene konzole) in marsikateri uporabnik bi za ta denar raje izbral kakšno igro ali dodaten igralni plošček. Po drugi strani pa privzeta prisotnost Kinecta pomeni večjo motivacijo za razvijalce, da zanj razvijejo kar najboljše aplikacije in igre. Zato mu vsekakor velja dati nekaj časa, da se dokaže.
Naključni obiskovalci ali prijatelji si bodo lahko odslej ogledali naše igričarske podvige, če bomo le imeli vklopljeno funkcijo snemanja video posnetkov igranja. Tako bomo precej laže utemeljili pogosto slišan stavek: »To bi moral videti!« Z govornim ukazom Kinectu lahko sprožimo hipno snemanje videa v dolžini 30 sekund, lahko pa tudi več – nastavitve podpirajo do 5 minut zajema videa. Pri tem velja dodati, da zajem videa ne deluje na »namizju«, obenem pa so v Microsoftu omogočili tudi razveljavitev te funkcije razvijalcem iger, zato z vsemi igrami morebiti ne bo delovala. V preizkušenih Forza Motorsport 5 in FIFA 14 z njo nismo imeli nobenih težav. Ker si je Microsoft pri implementaciji snemanja videa pomagal s spletno storitvijo SkyDrive, lastno različico storitve DropBox, je deljenje in urejanje video posnetkov (ti so v zapisu MP4) precej enostavno, vgrajeni programček Upload Studio pa nam postreže z naborom osnovnih, a zelo učinkovitih funkcij za hitro obdelavo videa. Ob pomoči Kinecta oziroma njegove kamere se lahko v video dodamo tudi sami in izdelamo posnetek vrste slika-v-sliki.
Igralni plošček, ki je priložen konzoli, je zgolj povprečen. Zdi se, da so v Microsoftu nalašč pustili nekaj prostora za izboljšave in izdelke drugih izdelovalcev. Medtem ko lahko pohvalimo utore na smernih kolescih, ki omogočajo zanesljivejše in natančnejše krmiljenje, pa bi si želeli boljše obdelave in postavitve gumbov, še posebej tistih na prednji strani. Čeprav verjamemo, da Microsoft pozna trend naraščanja povprečne starosti igralcev, utegne imeti mladež z njimi kar nekaj preglavic. So pa pohvalno v Microsoftu preselili tipko Xbox s sredine na vrh krmilnika, zato jo uporabnik težje zadene po pomoti (in prekine igranje). Krmilniku zamerimo le uporabo navadnih baterij, prav tako nas ni navdušila funkcija tresenja daljinca (morda pa to spremenijo prihajajoče igre), pogrešali smo tudi vgrajen žiroskop, ki ga, denimo, premore največji konkurent. Zato pa je toliko bolj zanimiva funkcija, ki sliši na ime Smartglass in jo poznamo že iz Xboxa 360. Uporabniku namreč omogoča upravljanje konzole prek zaslona tablice, občutljivega za dotik, ali pametnega telefona, kar je za vrsto opravil dejansko precej primerneje kot uporaba igralnega ploščka (ni kaj, očitno je, da imamo opravka z igričarsko različico sistema Windows 8). To funkcionalnost so vzeli za svojo tudi nekateri izdelovalci iger, ki so že ponudili dodatne aplikacije za zagon na tem sekundarnem zaslonu in še lažje igranje. Predvsem pa delo s Smartglass vedno znova premaga sistem, ki ga uporablja v konzolo vgrajena navidezna tipkovnica, zato njegovo rabo še kako priporočamo v večigralskih igrah, ki zahtevajo več komunikacije med igralci.
Kako se torej igra? Odvisno od posamezne igre, a v povprečju zelo dobro. Grafične moči je dovolj, zmoti le že omenjeno dolgotrajno nalaganje nekaterih vsebin (pa čeprav vsaka igra zahteva vsaj delno namestitev na disk konzole). Preizkušeni igri sta nas navdušili in če bodo tudi naslednje nadaljevale v takem slogu, se Xbox One nima česa bati. Manj všeč pa nam je bilo to, da polno funkcionalnost igranja iger na spletnih strežnikih dobimo šele s plačljivim računom Xbox Live Gold.
Kot rečeno, si želi konzola Xbox One vidnejše vloge v dnevni sobi. Brez težav namreč prevzema vlogo večpredstavnega podaljška pa tudi računalnika nezahtevnega uporabnika. Prav zato še za odtenek lažje upraviči pol tisočaka težko naložbo v še eno črno škatlo.
Xbox One
Igralna konzola.
Izdeluje: Microsoft, www.microsoft.com
Prodaja: Bolje založene trgovine.
✓ Odziven uporabniški vmesnik, grafična strojna zasnova, novi Kinect.
✗ Krmilnik na klasične baterije, zunanja podoba, počasnejše nalaganje nekaterih iger.
