Trideset let kave na spletu

Ko danes kliknemo gumb za dodajanje izdelka v košarico, ko se zemljevid pod prstom mehko premakne in ko spletna stran skoraj neopazno preveri, ali je vpisan pravilen e-naslov, v ozadju običajno deluje JavaScript. Zdi se, kot da je bil tam od nekdaj – kot elektrika v zidu. A njegova zgodba se začne precej bolj človeško: v pisarni, kjer je dišalo po kavi ter so monitorji brneli in kjer je nekdo dobil nalogo, ki bi jo danes marsikje zavrnili kot nerealno.

Netscape je v Javi videl priložnost in naročil razvijalcu Brendanu Eichu, da naredi lažjo različico za splet.

Sredi 90. let je bil splet še mlad. Strani so bile večinoma statične: besedilo, nekaj povezav, morda kakšna slika, ki se je nalagala počasneje kot afriški smučarji smučajo. Netscape, takratni zvezdnik med brskalniki, je živel v stalni dirki z nasprotniki, roki in lastnimi ambicijami. Uporabniki so hoteli več: obrazce, ki bi se odzivali takoj, gumbe, ki bi nekaj naredili, strani, ki bi se vedle manj kot papir in bolj kot program. V istem obdobju je bila Java velika moda. Sun Microsystems je močno širil idejo, da bi Java postala univerzalni jezik za internet, in ime je zvenelo kot prihodnost. Netscape je v tem videl priložnost, a tudi težavo. Java je bila namreč pretežka za drobne interakcije na strani. Potrebovali so nekaj lahkega, hitro izvedljivega, kar bi spletne oblikovalce in razvijalce razveselilo, ne pa prestrašilo.

Brendan Eich je osnovno različico JavaScripta razvil v zgolj desetih dneh.

Nekega dne so v to zgodbo vključili Brendana Eicha. Bil je dober programer, človek z občutkom za jezike, in v Netscapu je dobil jasen cilj: ustvariti skriptni jezik za brskalnik. Ne čez leto dni, ne po treh prototipih, ampak takoj. Maja 1995 je Eich v približno desetih dneh sestavil prvo delujočo različico jezika. Tistih deset dni ni pomenilo le tipkanja kode, temveč tudi odločanje, kaj mora jezik biti, da bo preživel v resničnem svetu. Vodstvo je želelo, da je videti domač. Java je bila takrat zvezda, zato so želeli sintakso, ki bi spominjala nanjo. Eich pa je hkrati prinašal ideje iz drugih jezikov in paradigem ter predvsem željo, da so funkcije prvorazredne, da jih lahko podaš kot argument, shraniš v spremenljivko ali vrneš kot rezultat.

V ozadju je uporabil ideje iz jezika Scheme ter Selfa, ki je navdihnil prototipni objektni model JavaScripta. Tako je v praksi nastal kompromis, pri katerem so na površini oklepaji in podpičja, v ozadju pa prožnost, ki je omogočala hitro povezovanje dogodkov na strani s koščki logike. Novi jezik je bil namenjen delu z elementi na strani: z gumbi, s polji, slikami, med tem, kar uporabnik vidi, in tem, kar stran naredi. Posebej zanimiva je bila odločitev o objektih. Namesto strogih razredov je JavaScript dobil prototipe – mehanizem, pri katerem se objekti lahko sproti spreminjajo in si lastnosti izposojajo od drugih objektov. Ta pristop je bil hiter za implementacijo in presenetljivo naraven kot lepilo med elementi spletne strani. Kasneje je prav ta lastnost postala ena najbolj prepoznavnih (in tudi najbolj napačno razumljenih) značilnosti jezika, ki so jo nekateri slavili kot svobodo, drugi pa videli kot izvor nenavadnih napak. A v tistem trenutku je bilo najpomembnejše, da je vse skupaj delovalo.

Sprva so novemu jeziku v podjetju dali ime Mocha, nato LiveScript. Ta je obljubljal živo spletno stran, kjer bi HTML postavil kuliso, skripta pa bi ji dodala gibanje. Po podatkih o zgodnji zgodovini jezika je LiveScript prvič prišel do uporabnikov v beta izdaji Netscape Navigatorja septembra 1995. Netscape Navigator 2.0 je bil izdan 18. septembra 1995, s čimer je ideja skriptnega jezika v brskalniku dobila pravo občinstvo. Nekaj časa je kazalo, da je JavaScript predvsem trik za čarobne spletne strani. Takratni spletni oblikovalci so ga hitro posvojili za preproste učinke, kot so opozorilna okna, majhne potrditve, dinamični meniji. Pomembnejša od teh igračk pa je bila sprememba miselnosti: logika se je preselila na uporabnikov računalnik. Brskalnik ni bil več le pregledovalnik dokumentov, ampak okolje, v katerem se je izvajala koda – in to takoj, brez čakanja na odgovor strežnika. Splet je dobil živce, refleks in vsaj kanček občutka, da se pogovarja z uporabnikom.

Seveda je imel ta preskok svojo ceno. Ko nekaj teče na strani odjemalca, teče na tujem računalniku, v tujem okolju, z nepredvidljivimi omejitvami. JavaScript je zato od začetka rasel ob varnostnih in praktičnih kompromisih. Bil je dovolj močan, da je lahko premikal elemente na strani, a hkrati dovolj zadržan, da ni posegal prosto v sistem uporabnika. V tem ravnovesju je bil njegov značaj – malce uporniški, a vedno vezan na okvir brskalnika. Potem se je zgodilo nekaj, kar je v svetu povzročilo zmedo za desetletja: preimenovanje. Decembra 1995 sta Netscape in Sun javno predstavila jezik pod imenom JavaScript, ime pa je bilo po različnih virih predvsem marketinška poteza, saj je Java takrat blestela z avro prihodnosti. Na papirju je to zvenelo kot zmagovalna kombinacija, v praksi pa je pomenilo, da bo moral vsak naslednji rod razvijalcev najprej razvozlati, da JavaScript ni Java v brskalniku, temveč samosvoj jezik, ki je od Jave prevzel predvsem zunanjo podobo. Vseeno je partnerstvo med Netscapom in Sunom leta 1995 podprlo kar 28 velikih tehnoloških podjetij, a danes se ta seznam bere skoraj kot zgodovinski zapis izginule industrije. Med podporniki so bili Digital Equipment Corporation, Silicon Graphics in celo Netscape sam, podjetja, ki jih danes ni več v prvotni obliki. JavaScript pa je preživel vse.

Microsoft je naredil svojo inačico JavaScripta in na internetu povzročil zmedo.

Tam, kjer je priložnost, je tudi tekmovanje. Microsoft je kmalu odgovoril s svojo različico, JScriptom, in začelo se je obdobje nezdružljivosti med brskalniki. Spletni razvijalci so postali prevajalci med dialekti z isto idejo, a različnim rezultatom. Netscape je zato leta 1996 JavaScript poslal v standardizacijo k organizaciji Ecma International, da bi nastala nevtralna specifikacija in da se jezik ne bi razcepil na nepovezane veje. Standardizacija je bila manj glamurozna kot rojstvo jezika, a pomembnejša. V prvi izdaji ECMA-262 piše, da se je razvoj standarda začel novembra 1996 in da standard temelji na najbolj znanih izvornih tehnologijah, JavaScriptu in Microsoftovem JScriptu. Prva izdaja ECMA-262 je bila sprejeta junija 1997. Ker imena JavaScript niso mogli uporabljati kot povsem nevtralne oznake, se je standard rodil pod imenom ECMAScript. S standardizacijo je postalo jasno, da je JavaScript ime, ki ga ljudje izgovarjajo, ECMAScript pa dogovor, po katerem se brskalniki poskušajo uskladiti. Ecma je zato ustanovila tehnični odbor, znan kot TC39, v katerem so sodelovala različna podjetja. Njihov cilj je bil zgladiti robove in ohraniti interoperabilnost spleta. Ta del zgodbe je manj filmski, a verjetno najbolj zaslužen za to, da se je splet sploh lahko razvil v skupno infrastrukturo. Standard ni izbrisal razlik čez noč, je pa postavil temelje: vsaj nekaj, na kar so se razvijalci lahko sklicevali, ko je koda na enem mestu delovala, na drugem pa ne.

JavaScript je znova zaživel z uvedbo tehnologije AJAX in se razširil zunaj brskalnika z Node.js.

Po zatišju v začetku novega tisočletja je jezik znova zaživel z uvedbo tehnologije AJAX, dokončno pa se je razširil zunaj brskalnika leta 2009 z Node.js. Danes JavaScript ne poganja le spletnih strani, temveč tudi strežnike, mobilne in namizne aplikacije ter nekatere vgrajene sisteme, kar ga uvršča med najbolj razširjene programske jezike na svetu. V 30 letih je JavaScript odrasel. Razvijalec, ki je leta 1996 na disketi prenašal spletno stran na dva računalnika z različnima brskalnikoma in se jezil, ker se na prvem meni lepo odpre, medtem ko se gumbi na drugem ne odzivajo, bi bil vesel, če bi Eich za razvoj JavaScripta dobil več časa. Bi potem jezik postal bolj strog, bolj učbeniški? Morda bi bil lepši, a mogoče tudi manj prilagodljiv in zato manj uporaben v kaotičnem svetu zgodnjega spleta, kjer so se pravila pisala sproti, skupaj s kodo. Najbolj človeški del te zgodbe je prav to. JavaScript ni nastal kot popoln načrt, temveč kot odgovor na pritisk in potrebo. Ni bil rojen v akademskem laboratoriju, temveč v podjetju, ki je hotelo zmagati v tekmi. Nastal je iz mešanice vizije in pragmatičnih kompromisov, iz želje po enostavnosti in potrebe po moči. Prav zato se je tako dobro prijel: ker je bil od začetka namenjen ljudem, ki so hoteli, da splet naredi nekaj več – tukaj in zdaj. In ko se naslednjič spletna stran bliskovito odzove na klik, se spomnite: začelo se je kot desetdnevni poskus, ki je postal navada sveta.