Prvoaprilska »šala«, ki je spremenila elektronsko pošto
Ko danes odpremo Gmail, se nam zdi skoraj samoumevno, da bomo v hipu našli sporočilo izpred let, da nam ne bo treba razmišljati o mapah, ker imamo oznake, in da bo poštni nabiralnik nekakšen živ organizem, ki se zna urediti sam. Na prelomu tisočletja pa so bili odjemalci elektronske pošte precej bolj podobni pretesni omari, v katero so ljudje tlačili vse, kar je prišlo skozi vrata, in upali, da se jim nikoli ne bo treba vrniti po tisti en, prav poseben kos. Nato se je elektronske korespondence lotil Google.
Na začetku tisočletja je bila elektronska pošta v stanju, ki bi ga danes opisali kot povsem neuporabnega, kar so vsi uporabniki takrat boleče občutili. Prevladujoča ponudnika, Hotmail in Yahoo Mail, sta bila v osnovi omejujoča in okorna. Hotmail je ponujal le dva megabajta prostora za shranjevanje, Yahoo Mail pa nekoliko več, štiri megabajte. MEGAbajte! Samo za osvežitev spomina – povprečna (ena) fotografija iz današnjega telefona meri okoli pet megabajtov. To je pomenilo, da smo dneve preživljali z nenehnim brisanjem sporočil, da bi naredili prostor za nova, pri čemer smo se morali stalno odločati, kateri pogovori so vredni ohranitve in katere bomo žrtvovali digitalni pozabi. Pomembna e-poštna sporočila so izginjala, priponk pogosto ni bilo mogoče poslati, iskanje po lastnem nabiralniku pa je bilo skoraj nemogoče.
Zaposleni številka 23 pri Googlu, Paul Buchheit, velja za očeta elektronske pošte Gmail.
Zgodba o nastanku Gmaila se začne precej človeško: z občutkom frustracije. Mlad Googlov inženir Paul Buchheit je bil eden ključnih, ki so se lotili ideje, da bi elektronsko pošto zasnovali na novo, skoraj tako, kot bi zgradili iskalnik – z mislijo, da je najpomembnejše hitro iskanje po vsebini, ne pa skrb za to, kam smo kaj shranili. V obdobju digitalne utesnjenosti je Paul Buchheit verjel, da obstaja boljša pot. Če je Google znal indeksirati ves splet, bi moral znati tudi naš elektronski nabiralnik. Buchheit se je Googlu pridružil leta 1999 kot 23. zaposleni in je že v zgodnjih fazah podjetja močno vplival na njegovo kulturo, saj je prav on na enem od sestankov predlagal danes legendarni moto podjetja: Ne bodi zloben oziroma Don’t Be Evil. Ko je Buchheit svojo idejo za elektronsko pošto predstavil znotraj Googla, je bil odziv v najboljšem primeru mlačen. Vodstvo se je spraševalo, ali svet sploh potrebuje še eno e-poštno storitev, saj se je zdelo, da je trg že povsem nasičen in razdeljen med velike igralce. Gradnja infrastrukture za množično shranjevanje podatkov bi bila izjemno draga, poleg tega pa elektronska pošta takrat ni bila Googlov primarni posel. Pojavljala so se tudi vprašanja o monetizaciji, saj nihče ni natančno vedel, kako bi takšna storitev prinašala dobiček. A Google je takrat gojil edinstveno politiko, ki je inženirjem dovoljevala, da 20 odstotkov svojega delovnega časa porabijo za osebne projekte. Buchheit se je odločil, da bo to svobodo v celoti izkoristil za razvoj svoje vizije.
Buchheit je pri projektu, ki ga je poimenoval Caribou, prvih nekaj mesecev delal sam. Njegov cilj ni bil ustvariti še en klon Hotmaila, temveč rešiti tri glavne težave takratne e-pošte: slabo iskanje, majhno shrambo in nepreglednost pogovorov. Buchheit je uporabil pristop, ki je bil za tisti čas revolucionaren. Pri razvoju je uporabil lasten iskalnik za indeksiranje e-pošte ter AJAX (asinhroni JavaScript in XML), s katerim je dosegel, da se je elektronska pošta v brskalniku posodabljala v ozadju, ne da bi bilo treba stran osvežiti. Za uporabnika je to pomenilo, da je Gmail deloval hitro in tekoče, skoraj kot namizna aplikacija. Vendar je imela ta inovacija svojo ceno. Večina takratnih brskalnikov je imela težave z izvajanjem tako kompleksne kode, zato so bili inženirji znotraj Googla skeptični. Mnogi so menili, da je projekt prezahteven za povprečnega uporabnika s počasno internetno povezavo. Kljub temu je Buchheit vztrajal in kmalu se mu je pridružilo še nekaj inženirjev. Skupaj so začeli oblikovati vmesnik, ki je uvedel pogovorne niti. Namesto da bi bila vsaka e-pošta samostojna postavka na seznamu, je Gmail sporočila z isto zadevo združil v en pregleden pogovor. To je bila radikalna sprememba, na katero so se morali uporabniki sprva navaditi, a je danes zlati standard.
Ustanovitelja Googla, Larry Page in Sergey Brin, sta projekt podpirala tudi takrat, ko so bili drugi polni dvomov.
Ustanovitelja Googla, Larry Page in Sergey Brin, sta projekt podpirala tudi takrat, ko so bili drugi polni dvomov. To je bilo ključno, saj so bili tehnični izzivi, s katerimi so se soočali, izjemni. Ponuditi en gigabajt prostora na uporabnika, kar je bilo petstokrat več, kot je ponujala konkurenca, je zahtevalo povsem nove pristope k upravljanju podatkov in infrastrukture. Buchheitova ekipa je morala rešiti težave, s katerimi se do takrat ni srečala nobena e-poštna storitev na svetu; zgraditi so morali sistem, ki bi se lahko razširil na milijone uporabnikov, hkrati pa ohranil izjemno hitrost in zanesljivost. Ob tem so sprejeli še eno kontroverzno odločitev: Gmail bo brezplačen, vendar ga bodo podpirali kontekstualni oglasi. Sistem naj bi samodejno pregledoval vsebino e-pošte in poleg sporočil prikazoval relevantne oglase. Buchheitu in njegovi ekipi se je to zdelo pošteno nadomestilo: uporabniki bodo dobili vrhunsko storitev in veliko prostora, Google pa vir prihodkov. Takrat niso predvideli, kakšen vihar na področju zasebnosti bo ta odločitev sprožila v javnosti.
Gmail je oznako Beta obdržal neverjetnih pet let. Šele leta 2009, ko ga je uporabljalo že na stotine milijonov ljudi in je postal nepogrešljiv del poslovnega sveta, je Google uradno odstranil ta napis.
Do začetka leta 2004 je bil Gmail pripravljen, a pojavila se je nova težava. Google ni imel dovolj strežniških zmogljivosti za javno lansiranje. Rešitev, ki so jo sprejeli, je bila izjemno preprosta: storitev bo na voljo le z vabili. Začeli so z omejeno kapaciteto in jo postopoma širili, ko je rasla njihova infrastruktura. Za datum predstavitve so izbrali 1. april 2004. To je bila strateška, a hkrati tvegana odločitev. Google je bil takrat že znan po svojih prvoaprilskih šalah (tisto leto so, denimo, objavili oglas za službo v raziskovalnem centru na Luni), in ko je objavil sporočilo za javnost, v katerem je napovedal brezplačno e-poštno storitev z 1 gigabajtom (GB) prostora, je javnost planila v smeh. 1 GB? To je bilo 500-krat več, kot je ponujal Hotmail. Zdelo se je nemogoče. Stroški shranjevanja takšne količine podatkov za milijone uporabnikov bi bili astronomski. Toda to ni bila šala. Google je dejansko zgradil sistem, ki je temeljil na tisočih poceni, med seboj povezanih računalnikih, kar jim je omogočilo ponuditi takšno shrambo. Larry Page in Sergey Brin, soustanovitelja Googla, sta razumela nekaj, česar konkurenca ni: podatki so prihodnost. Če bodo ljudje svojo e-pošto hranili pri njih, bodo uporabljali Googlovo iskanje in gledali Googlove oglase. Sistem vabil, ki se je rodil iz tehnične nuje, je ustvaril nepričakovano družbeno dinamiko. Vabila za Gmail so čez noč postala statusni simbol. Zgodnji uporabniki so lahko povabili svoje prijatelje in tako ustvarili ekskluzivna omrežja preizkuševalcev. Ljudje so z vabili trgovali, nekateri so jih na eBayu prodajali za stotine dolarjev. Pomanjkanje je ustvarilo željo, želja pa izjemen odmev v javnosti.
Gmail je postal osrednje vozlišče Googlovega ekosistema. Brez Gmail računa danes težko uporabljamo Android telefon, Google Drive, Youtube ali druge Googlove storitve.
Vzpon Gmaila ni potekal brez težav. Kmalu po lansiranju so se oglasile organizacije za varstvo zasebnosti, saj je Google načrtoval, da bo avtomatizirana programska oprema prebirala vsebino e-pošte in tako uporabnikom prikazovala relevantne oglase. Kritiki so trdili, da je to konec zasebnosti dopisovanja, Google pa je odgovarjal, da nihče od zaposlenih dejansko ne bere pošte in da gre za povsem algoritemski proces, podoben tistemu pri iskanju po spletu. Kljub začetnemu odporu in celo grožnjam z zakonsko prepovedjo v nekaterih državah so uporabniki sčasoma sprejeli ta kompromis: brezplačna, vrhunska storitev v zameno za ciljno usmerjene oglase. Vpliv Gmaila na trg elektronske pošte je bil izjemen. V nekaj mesecih sta Yahoo in Hotmail mrzlično povečevala omejitve shranjevanja, a sta bila čez nekaj let že povsem v senci Googla. Do leta 2012 je Gmail postal najbolj priljubljena e-poštna storitev na svetu in prehitel Hotmail, ki je kraljeval več kot desetletje. Storitev se je nenehno razvijala; prostor se je povečal z začetnega gigabajta na 15, dobil pa je tudi funkcije, ki so danes samoumevne, takrat pa so pomenile evolucijo: boljši filtri, pravila, napredna iskanja, podpora za POP in kasneje IMAP, da so lahko uporabniki Gmail povezali z drugimi odjemalci. Prišla je integracija s koledarjem, stiki ter z oblačno shrambo. Preživel je prehod na pametne telefone in postal naravni sopotnik Androida. Danes ni več zgolj nabiralnik, temveč vozlišče povezanega življenja, ki ga uporablja več kot 1,8 milijarde aktivnih uporabnikov oziroma skoraj četrtina človeštva, ki dnevno pošlje več kot 121 milijard sporočil. Google z Gmailom ni le zmagal v vojni e-poštnih ponudnikov, temveč je to vojno tudi končal.
