Pro et contra: za hitro polnjenje telefonov ali ne?
Zdi se, da so proizvajalci »črnih pravokotnikov« ostali brez idej, zato se zadnje čase spet posvečajo številkam, tokrat vatom, ki naj bi kar najhitreje napolnili telefon. Je kaj na tem ali gre le nesmiselno tekmovanje?
Čas je denar!
Matej Šmid
Priznam, skeptičen sem bil – vedno več polnilnih vatov, s katerimi se hvalijo nekateri proizvajalci telefonov, je delovalo kot poceni marketinški trik. Nekako tako kot vedno več megapik v fotoaparatih (ki na fotografijah povzročajo le šum), pik na zaslonu (ki jih oko ne razloči več), teh in onih gigabajtov (tudi tistih podatkovnih v paketih mobilnih operaterjev) in še česa. Saj veste, večja kot je številka, boljši naj bi bil telefon.
Skepsa pri hitrem polnjenju akumulatorjev (oziroma baterij, kakor jim napačno pravimo), kot jo lepo opisuje kolega na desni, je smiselna. Hitro polnjenje povzroča gretje baterije, to pa kvari njene kemijske značilnosti oziroma poenostavljeno – baterija se kvari, njena zmogljivost hranjenja energije se zmanjšuje. Če je poleg tega še utesnjena, lahko zaradi malenkost premajhnega ohišja, v katero je stisnjena, tudi zagori. Kar je nekoč zelo boleče ugotovil tudi Samsung … ko so svetovna letališča opozarjala, da so poleg strelnega orožja na letalih prepovedani tudi telefoni Galaxy Note 7…
Skepsa je postala še bolj otipljiva, ko sem v praksi premeril nekaj telefonov s polnilniki, ki so se hvalili »z veliko vati«, pa je bil njihov učinek precej boren. Telefon s 25-vatnim polnjenjem se je napolnil v eni uri, oni s 66 vati pa ravno tako. Le nekoliko hitreje se je začel polniti, nato pa se je dogajanje zaradi pregrevanja baterije spet upočasnilo.
Toda z nekaj (veliko?) truda se da očitno marsikaj urediti. Nenazadnje danes v dobre pol ure napolnimo tudi veliko večje baterije električnih avtomobilov, kako ne bi mogli telefonov? Xiaomi se že nekaj časa hvali, da je izdelal telefon s »120-vatnim polnjenjem«, te dni pa je končno prispel tudi v Evropo in naš laboratorij. Kot kaže, jim je uspelo, saj se telefon od 0 do 100 odstotkov napolni v pičlih 24 minutah! Iz grafikona polnjenja, ki nam ga je uspelo izmeriti, je očitno, da so rešili težave s pregrevanjem, saj se telefon hitro polni skoraj ves čas, le pri zadnjih 10 odstotkih malce popusti.
Malce je sumljivo le to, da je treba zmogljivost hitrega polnjenja v nastavitvah ročno vklopiti. Je mogoče, da bo baterija po letu ali dveh vendarle izgubila del svoje zmogljivosti? Čisto mogoče. Toda če ste med tisto večino, ki telefon menja vsaki dve leti, vas to ne bo zanimalo, saj vam bo več pomenilo dejstvo, da je mogoče telefon v nekaj minutah napolniti za nekaj ur dela.
Prepričan sem, da bo tehnologija hitrega polnjenja kaj kmalu našla pot tudi v konkurenčne blagovne znamke.
Rad imam svojo baterijo!
Boris Šavc
Hitro polnjenje telefonov in drugih naprav je ena izmed novejših funkcionalnosti, s katerimi nas želijo proizvajalci strojne opreme nagovoriti k pogostejšemu posodabljanju modelov, ki si jih lastimo. Sliši se skoraj prelepo, da bi bilo res. Zgolj v pičlih nekaj minutah se telefon napolni dovolj za več ur brezskrbne uporabe. In res, z ustreznim napajalnikom hitro polnjenje podprtega telefona ali druge naprave deluje, ampak ima kot vsaka druga pogodba s hudičem tudi ta določene pogoje.
V prvi vrsti nas ne sme skrbeti krajša življenjska doba baterij. Že tako ozko grlo slehernega pametnega telefona in druge mobilne naprave je ob hitrem polnjenju še dodatno na udaru. Proizvajalci se sicer že vrsto let trudijo z alternativno tehnologijo baterij, med katerimi največ obeta grafen, a dejstvo je, da so v telefonih še vedno litijevi zalogovniki energije, katerih največja slabost je omejeno število ciklov polnjenj in praznjenj. S hitrim polnjenjem je zelo verjetno, da bo kvota pošla prej, saj uporabnik telefona ne bo več polnil zgolj enkrat dnevno.
Naslednja kritična težava pri hitrem polnjenju je pregrevanje naprave. Zaradi povečane električne napetosti se proizvaja več toplote, ki takisto škodi bateriji, hkrati pa predstavlja nevarnost za neposredno okolico. Sestavni deli sodobnih telefonov so stisnjeni skupaj v čim manjše ohišje, ki je običajno nepredušno zaprto. Toplota se v takšnem okolju rada zadržuje in narašča. Pravega odvajanja ni.
Uporabnikom hitrega polnjenja proizvajalci svetujejo, da telefone polnijo v suhem in hladnem prostoru, jih ne polnijo do skrajnosti, uporabljajo le originalne kable in polnilnike ter med polnjenjem ne uporabljajo telefona, saj bi težja opravila med hitrim polnjenjem utegnila napravi škodovati. Resno?
Zadnji žebelj v krsti hitrega polnjenja je trenutna (ne)združljivost, ki igra pomembno vlogo pri množičnem uvajanju sleherne tehnologije. Zaradi pomanjkanja enotnega standarda proizvajalci kar tekmujejo, kdo bo bolj zakompliciral zadevo. Medtem ko se svet z Evropo na čelu trudi z uvajanjem enotnega polnilnega kabla za pametne telefone, imamo na drugi strani toliko različnih tehnologij hitrega polnjenja, kolikor je igralcev na sceni. Ob vsem naštetem nam je jasno, da slabosti hitrega polnjenja povsem zasenčijo osamljeno prednost. Da bi telefon polnil kadarkoli in kjerkoli, namesto običajne večerne rutine? Hvala lepa, raje bom počakal na boljše baterije in pravo brezžično polnjenje.
