Nesuverena celina

V Evropi skoraj nič ne deluje brez ameriškega orožja, tehnologije, obveščevalnih služb in finančnih storitev. Celina je na ključnih področjih odvisna od Združenih držav Amerike, razkrivajo številke.

Tim Bartz, Der Spiegel

Zastave EU pred Evropsko komisijo v Bruslju simbolizirajo evropsko institucionalno moč, ki pa je zaradi odvisnosti od ZDA omejena na vseh ključnih področjih.

Ko je nemški podkancler Lars Klingbeil nedavno z vladnim letalom poletel v ZDA, so njegov airbus spremljala danska bojna letala F-35. Druženje v zraku naj bi bilo tudi prikaz moči in dokaz, da znajo tudi Evropejci pokazati zobe, celo ameriškemu predsedniku Donaldu Trumpu, ki odkrito grozi, da si bo Grenlandijo prisvojil s silo, če ne bo šlo drugače.

A v resnici je predstava v zraku razkrila le evropsko nemoč. F-35 ameriškega koncerna Lockheed Martin je najsodobnejše, za radar nevidno bojno letalo, ki pa je popolnoma odvisno od ameriške programske opreme in nadomestnih delov. Strokovnjaki se strinjajo, da je letalo uporabno le, če to dovoli Bela hiša. Vsak kupec tega letala postane del ameriškega imperija, je lani za Spiegel izjavil vojaški strokovnjak in nekdanji bojni pilot Peter Layton.

Da. Ameriška vojska obvladuje Nato, dolar finančne trge, Silicijeva dolina pa narekuje digitalni ritem. Takšna ureditev je desetletja veljala za samoumevno in je tudi delovala, pod Trumpom pa so se ZDA iz partnerice sprevrgle v nevarno imperialistično tekmico. Republikanski predsednik uporablja vse vzvode moči, ki so mu na voljo, in v primeru Evrope jih je veliko.

Brez ameriške vojske bi bila Evropa na milost in nemilost prepuščena ruskim raketam. Brez ameriške tehnologije bi marsikatera evropska agencija, urad in podjetje obstali. Brez ameriških obveščevalnih služb bi bile evropske varnostne agencije tako rekoč slepe in gluhe. Brez ameriških finančnih organizacij bi se evropsko gospodarstvo sesulo. Odvisnost je zajela tudi posameznikov vsakdan. Med seboj lahko klepetamo zaradi ZDA, omogočajo nam digitalno plačevanje in stojijo tudi za umetno inteligenco.

Digitalna nadvlada

Matthias Struck, ki je v koncernu Mercedes-Benz pristojen za avtonomno vožnjo, je decembra predstavil svetovno novost: zadnja generacija Mercedesovega vstopnega modela CLA po želji vozi tudi delno avtonomno, čemur se strokovno reče stopnja 2. A programske opreme, ki je pravzaprav jedro odmevne novosti, ni razvijal proizvajalec, temveč ameriški velikan na področju čipov Nvidia, s katerim Nemci sodelujejo že več kot pet let. »Sodelovanje poteka med enakovrednima partnerjema,« je zagotovil Struck. Kot je povedal, so razvijalci tesno sodelovali, redno sklicevali sestanke, organizirali skupne testne vožnje, sestavili delovne skupine. Brez tega polavtonomne opcije ne bi mogli ponuditi. V Las Vegasu sodelovanje opišejo čisto drugače. Direktor Nvidie Jensen Huang je nemško tovarno sicer velikodušno imenoval partnerica, model CLA pa je javnosti predstavil kot prvo avtonomno vozilo svoje tovarne.

Sedež Nvidie v Silicijevi dolini. Ameriški tehnološki velikan skrbi za avtonomno vožnjo v Mercedesovih avtomobilih.

Za takšno samozavest ima dobre razloge. Nvidia je svoj sistem umetne inteligence, ki sploh omogoča vožnjo brez voznikovega vmešavanja, razvila kot platformo, do katere imajo dostop vsi proizvajalci. Huang tako sodeluje in služi povsod, v Mercedesu pa je prihodnost vožnje odvisna od ameriške tehnologije.

Ameriška vojska obvladuje Nato, dolar finančne trge, Silicijeva dolina pa narekuje digitalni ritem. Takšna ureditev je desetletja veljala za samoumevno in je tudi delovala.

A to velja pravzaprav za vse. Podatki, ki ponazarjajo ekonomsko premoč ameriških koncernov, kot so Apple, Microsoft, Meta, Google in OpenAI, so srhljivi. Po ugotovitvah združenja Bitkom kar 96 odstotkov nemških podjetij uvaža digitalno tehnologijo in storitve, le četrtina pa jih v tem segmentu izvaža. Tri četrtine evropskih podjetij, ki kotirajo na borzi, uporablja Microsoftovo ali Googlovo programsko opremo za urejanje elektronske pošte, koledarjev in vodenje ekip; štiri petine podjetij si želi evropske alternative.

Brez proizvodov sedmih ameriških digitalnih velikanov, katerih skupna vrednost je osemkrat večja od 40 podjetij na nemškem indeksu DAX, bi Nemčija obstala. Izhajati ne bi mogel skoraj noben lokalni časnik, nobena policijska postaja ne bi zmogla sprejemati prijav, šole ne bi mogle sestavljati urnikov, vrtci bi morali ukiniti klepetalnice za starše, sodišča in javna podjetja brez njih ne morejo upravljati svojih dokumentov, enako velja za srednje velika podjetja, mednarodne koncerne in tudi za zasebne uporabnike.

Neskladje je še posebej očitno pri najbrž najpomembnejši tehnologiji našega časa, to je umetni inteligenci. Ameriška tehnološka podjetja bodo samo letos v njen razvoj vložila več kot petsto milijard dolarjev. V nemških časnikih pa pride na naslovnice že novica, da nemški Telekom načrtuje gradnjo milijardo evrov vrednega podatkovnega središča za umetno inteligenco v Münchnu; glavna partnerica bo seveda Nvidia.

V Evropi ne premoremo velikega jezikovnega modela, ki pomeni temelj sistemov umetne inteligence, korak nekako drži edino francosko zagonsko podjetje Mistral. Aleph Alpha, nemški up, lahko verjetno odpišemo, saj že odpušča zaposlene. Medtem pa OpenAI poroča, da njen klepetalnik ChatGPT na teden uporablja sedemsto milijonov ljudi.

Številke so grozljive. Zgolj Nemčija na zvezni ravni samo Microsoftu na leto plača za več kot dvesto milijonov dolarjev licenčnin, k čemur je treba prišteti še posamezne zvezne dežele in občine; politični vzvod ZDA pa seveda še presega te zneske.

Po tako imenovanem zakonu CLOUD Act morajo ameriški koncerni na zahtevo oblasti izročiti podatke o strankah, tudi če so ti shranjeni in obdelovani zunaj ZDA. Podpredsednik JD Vance je že med prejšnjo predvolilno kampanjo grozil, da bi lahko neugodno vplivalo na ameriško podporo Natu, če bo EU še naprej kaznovala digitalna podjetja, kot je X v lasti Elona Muska.

Tri četrtine evropskih podjetij, ki kotirajo na borzi, uporablja Microsoftovo ali Googlovo programsko opremo, štiri petine podjetij si želi evropske alternative.

Kako daleč je pripravljen iti Trump, se je pokazalo decembra lani, ko je Washington nekdanjemu francoskemu komisarju EU Thierryju Bretonu zavrnil vstop v državo zaradi njegove vloge pri evropski digitalni zakonodaji. Breton si je drznil na podlagi zakona o digitalnih trgih in o digitalnih storitvah ukrepati proti ameriškim tehnološkim platformam, da bi omejil njihov tržni vpliv in zaščitil uporabnike, kar je tudi glavni namen obeh zakonov. Ameriškega ministra za trgovino Howarda Lutnicka je to tako razkačilo, da je javno zahteval preklic obeh zakonov.

Edini izhod iz tega precepa so lastne digitalne rešitve. Dejanska suverenost najbrž ni realen cilj, z nekaj več samostojnosti pa bi se laže branili pred ameriškim šikaniranjem. In res, Trumpova imperialistična šok politika je zagnala novo dinamiko v Evropi. Nemški minister za digitalno preobrazbo Karsten Wildberger je novembra lani priredil vrhunsko srečanje o suverenosti EU. Na seznamu povabljenih sta bila tudi nemški kancler Friedrich Merz in francoski predsednik Emmanuel Macron, ameriški tehnološki voditelji pa ne.

Kancler ni ovinkaril. Takšno odvisnost je mogoče politično izkoriščati in vpliva na razmerje moči, zato bi morala Evropa ubrati svojo digitalno pot, ki bi vodila v digitalno suverenost. Wildberger je prepričan, da je to mogoče; umetna inteligenca je na novo zmešala karte in bi lahko Evropi omogočila digitalno vrnitev.

Kancler in njegovi ministri bi morali začeti na domačem pragu. Država ima neposreden vpliv, in sicer poleg subvencij in odpravljanja birokratskih ovir tudi z nakupovalnimi navadami, in ravno na tem področju škripa. Nemško notranje ministrstvo je tako leta 2023 sklenilo dolgoročno, več milijard dolarjev vredno pogodbo z Oraclom, vojska pa lani z Google Cloudom. Zvezna dežela Baden - Württemberg je tako kot že več dežel pred njo za svojo policijo celo podpisala pogodbo s Palantirjem, podjetjem za rudarjenje podatkov, katerega direktor je Peter Thiel.

Pri tem je treba povedati, da so že zdaj na voljo druge možnosti. Dežela Schleswig - Holstein je v večini deželne uprave Microsoftovo programje zamenjala s prosto programsko opremo in želi v prihodnosti prihraniti za najmanj petnajst milijonov licenčnin. Tudi ZenDis, center za digitalno suverenost, ustanovljen leta 2022 ravno za zmanjševanje odvisnosti, poroča o vse večjem povpraševanju. Po njegovih podatkih so več kot 80.000 delovnih mest v javni upravi preusmerili na njegovo pisarniško alternativo Opendesk.

Nekaj teh delovnih mest je na mednarodnem kazenskem sodišču v Haagu. Trump je od nastopa mandata obračunal z 11 sodniki in tožilci, med drugim tudi z glavnim tožilcem Karimom Khanom, ki je po izraelskem napadu na Gazo med drugim zahteval nalog za aretacijo Trumpovega zaveznika Benjamina Netanjahuja. Mednarodno kazensko sodišče je sklenilo, da si takšnih represalij ne bo dovolilo in se je odpovedalo ameriški tehnologiji. Nadomestilo jo je z Opendeskom.

To bi lahko storili tudi navadni državljani, sploh ker za skoraj vse najpomembnejše digitalne storitve že obstajajo evropske rešitve. Evropska pobuda Digitalni dan neodvisnosti, ki se je začela januarja letos, ponuja konkretne nasvete za menjavo pod geslom »Vrnili si bomo svobodno digitalno življenje«. To za zdaj še ni množično gibanje.

Vojaška premoč

Na obrambnem področju je odvisnost skoraj nevzdržna, kar pa so Evropejci zares dojeli šele po ruskem napadu na Ukrajino. Kaj, če bi Trump zaveznike v Natu pustil na cedilu? »Če bi Rusi poslali nadzvočno raketo nad Berlin, bi Nemci brez ameriškega satelitskega izvidništva to opazili šele, ko bi priletela na Ku’damm,« se je posmehoval neki nemški vodstveni delavec v obrambni panogi. Samo ZDA imajo tako zmogljiv sistem zgodnjega opozarjanja na izstreljene rakete in celovit satelitski nadzor.

Brez ameriških satelitov bi bila Ukrajina izgubljena, saj Evropa skoraj nima lastnih satelitov v nizki orbiti.

Drži, da nekatere države, na primer Nemčija, Francija in Poljska, pospešeno vlagajo v oboroževanje; obrambni izdatki v EU so se po trenutnih ocenah v petih letih povečali za okoli 63 odstotkov, na 381 milijard evrov. Evropske članice Nata želijo v prihodnje za obrambo namenjati 3,5 odstotka bruto domačega proizvoda – doslej slaba dva odstotka.

Nemčija namerava po letu 2029 za obrambo namenjati okoli 150 milijard evrov na leto. A samo večji proračun ne bo dovolj, saj v Evropi denar porabljamo premalo učinkovito. Skupne nabave so izjema, imamo preveč nezdružljivih sistemov, nekaterih vrst orožja sploh ne premoremo.

Vse te težave so se nazorno razgalile novembra lani. Nemški obrambni minister Boris Pistorius je novembra naročil 123 novih različic tanka Leopard 2 koncerna KNDS, naročilu bi jih rad dodal še 75. Ponosno je naštel, kdo vse še naroča nove leoparde, od Norveške in Litve do Hrvaške, s čimer želi ponazoriti, da Evropa združuje moči in stavi na standardizirane oborožitvene sisteme. A to vzhičenje prikriva, česa ji še vedno primanjkuje: brez sistemov GPS in krmilnih sistemov sploh ne bi mogli več ničesar uporabljati, je priznal Pistorius: »Vesolje, sateliti in kibernetski prostor so zelo pomembni.« Tam pa je Evropa tako rekoč bosa, tako kot pri avtonomnih, povezanih in z umetno inteligenco vodenih sistemih, novi generaciji bojnih letal in nadzvočnih raketah. Razvoj in proizvodnja sta tu »v najboljšem primeru omejena, v najslabšem pa neobstoječa«, ugotavljajo v kielskem institutu za svetovno gospodarstvo. Evropa je predolgo zanemarjala raziskave in razvoj, odvisnost od ZDA je velika in tako bo ostalo še nekaj časa.

Evropske države so popolnoma odvisne od ameriških letal in ameriške programske opreme zanje.

Vzemimo za primer vesolje. Ko je marca lani direktor SpaceX Elon Musk opozoril, da bi bila Ukrajina brez njegovega satelitskega omrežja Starlink izgubljena, je to vidno vznemirilo evropske vojaške kroge. Predvsem ukrajinski brezpilotniki praviloma potrebujejo satelite v nizki zemeljski orbiti, da lahko z najmanjšim možnim zamikom komunicirajo s poveljniškimi središči na tleh. Musk je pozneje resda poudaril, da ne bo odrezal ukrajinskih satelitskih povezav, vseeno pa je to treba razumeti kot opozorilo o odvisnosti. ZDA so samo leta 2024 v vesolje poslale več kot 260 vojaških satelitov, evropske države skupaj pa komaj 44 – v nizki orbiti jih skoraj nimajo. Airbus, Thales in Leonardo komaj lahko govorijo o serijski proizvodnji, in tudi če bi lahko, satelitov brez ameriške pomoči skoraj ne bi mogli spraviti v vesolje. SpaceX je lani naštel 165 izstreljenih raket, evropska nova nosilna raketa Ariane 6 pa komaj štiri polete.

Pistorius si zato do leta 2030 za oboroževanje v vesolju želi nameniti 35 milijard evrov. Nemška zagonska podjetja, kot sta Isar Aerospace ali Rocket Factory Augsburg, naj bi podprli, da bi postala resna konkurenca SpaceX, obrambni velikan Rheinmetall pa želi skupaj s finskim ICEYE zagnati proizvodnjo satelitov.

Toda pri Pistoriusovi nameri, kot je tako pogosto v obrambnih zadevah, manjka usklajeno delovanje vse Evrope. Tako zdaj grozi, da bo po več letih sporov propadel vseevropski projekt za gradnjo sistema zračnega bojevanja Future Combat Air System (FCAS). Mogoče bodo Nemci in Francozi razvijali vsak svoje, milijarde evrov vredno bojno letalo.

Evropska pobuda Digitalni dan neodvisnosti, ki se je začela januarja letos, ponuja konkretne nasvete za menjavo pod geslom »Vrnili si bomo svobodno digitalno življenje«.

FCAS bi poleg tega zaživel šele po letu 2040, dotlej pa bi se nemška vojska morala opirati na ameriška letala F-35. Resda je obrambno ministrstvo naročilo nove Airbusove eurofighterje, vendar ti trenutno niso primerni za jedrske bojne konice in ne morejo pomagati pri jedrskem odvračanju.

To je še eno šepavo področje. Francija in Velika Britanija imata resda okoli 500 kosov jedrskega orožja in bi morebitnemu napadalcu lahko zadali precejšnjo škodo, a to vseeno pomeni le delček ameriškega ali ruskega arzenala. Predvsem primanjkuje taktičnega jedrskega orožja za omejene napade na vojaške cilje.

Zato vojaški strokovnjaki, kot je brigadir v nemški vojski Frank Pieper, razmišljajo o nemškem sodelovanju pri vzpostavljanju evropskih jedrskih sil. »Nemčija potrebuje lastno jedrsko orožje,« je na omrežju Linkedin nedavno zapisal eden od vodij poveljniške akademije v Hamburgu, na kateri se izobražujejo nemški častniki. Toda Nemčija glede na pogodbo o neširjenju jedrskega orožja iz leta 1968 in v skladu z mednarodnim pravom ne sme nabavljati jedrskega orožja, izključuje ga tudi tako imenovana pogodba dva plus štiri o združitvi Nemčij. Tako je realnejša možnost, da Nemčija finančno podpre evropski razvoj in namestitev taktičnega jedrskega orožja. V vsakem primeru bi vzpostavljanje neodvisnega, celovitega sistema jedrskega odvračanja utegnilo trajati desetletje.

Tudi v konvencionalnih oborožitvenih sistemih velikega dometa in protizračni obrambi zijajo vrzeli. ZDA so postavile standarde s svojimi sistemi in programsko opremo. Tudi če obstajajo evropske alternative, večinoma niso zanimive, ker gre za rešitve na ravni ene države in med seboj niso združljive.

Upanje zbujajo obrambna zagonska podjetja, kot sta Arx Robotics in Helsing, ki ne le razvijajo nove avtonomne tehnologije, temveč tudi sklepajo čezmejna sodelovanja. Tudi Rheinmetall in KNDS za hitrejše uresničevanje projektov sklepata vse več sodelovanj z obrambnimi podjetji iz drugih članic EU, od Italije do Finske.

Nemška vojska pospešuje povezovanje oborožitvenih sistemov in vzpostavljanje obrambe pred brezpilotniki. V novem načrtu dobav se tako delež ZDA znižuje na pičlo desetino.

Dominantni dolar

Francoski sodnik mednarodnega kazenskega sodišča Nicolas Guillou, sopodpisnik naloga za prijetje Netanjahuja, dobro ve, kako je, če postaneš žrtev Trumpove maščevalnosti. »Te sankcije vplivajo na vse plati mojega vsakdanjega življenja in daleč presegajo preprosto prepoved vstopa na ameriško ozemlje,« je Guillou povedal za pariški dnevnik Le Monde. Zaprli so mu račune pri Amazonu, Airbnbju in PayPalu, Expedia pa je preklicala rezervacijo hotelske sobe.

Še več: sodnik ne more več plačevati s karticami American Express, Visa in Mastercard, ki imajo v Evropi tako rekoč monopol. »Nekatere banke sploh niso ameriške, pa zapirajo račune sankcioniranim osebam. Če te doletijo sankcije, živiš kot v devetdesetih letih.«

Plačilne storitve, banke, borze, skladi, pokojninski skladi, bonitetne agencije: povsod prevladujejo ameriška imena. Severnoameriški vlagatelji imajo v lasti četrtino delnic 40 nemških družb, ki sestavljajo indeks Dax, in ameriški vlagatelji svoj denar dajejo v evropska zagonska podjetja, ki nato kotirajo na borzi v New Yorku. S surovinami se večinoma trguje v dolarjih, ZDA so še vedno največji kapitalski trg na svetu. »To pomeni ogromno možnosti za izsiljevanje,« je povedal Volker Brühl, direktor centra za fi- nančne študije pri Goethejevi univerzi v Frankfurtu.

Z Viso in Mastercardom opravijo okoli šest desetin brezgotovinskih plačil v Evropi, k temu je treba prišteti še Paypal. To je hkrati prava podatkovna zakladnica – Američani natančno vedo, za kaj porabljajo denar Evropejci. Evropske plačilne storitve v zelo omejenem obsegu ponujajo čezmejna plačila.

Vseevropska možnost Wero, ki jo večina bank tudi ponuja svojim strankam, kar ne more zaživeti. In kljub vsem vznesenim govorom o evropski neodvisnosti od ZDA je ravno Deutsche Bank nedavno napovedala razširitev sodelovanja s Paypalom. »Pri čemer je plačilni promet tako rekoč osrednji živčni sistem,« je poudaril ekonomist Brühl. Če ameriški ponudniki odklopijo Evropo, lahko kar zapremo štacuno.

Za zdaj se razen osamljenih primerov ni zgodilo še nič podobnega. Evropski notranji trg je za finančne udeležence z druge strani oceana preveč pomemben, da bi tvegali slabe poslovne odnose. »Vseeno pa ni več izključeno, da ZDA za dosego trgovinskih ali geopolitičnih ciljev svojega vpliva na globalni finančni sistem, podobno kot carine, ne bi načrtno uporabile tudi proti zaveznicam,« meni Stefan Schaible, direktor münchenskega svetovalnega podjetja Roland Berger.

Še posebej nevarno orožje za sankcioniranje ima v rokah organ, podrejen ameriškemu finančnemu ministru Scottu Bessentu, to je urad za nadzor nad tujim premoženjem OFAC, ki v primeru ogroženosti varnostnih interesov ZDA lahko blokira premoženje in prepove transakcije, da tako teroriste, mamilarske kartele in kar cele države odreže od ameriškega finančnega sistema. Novembra lani je OFAC na svoj seznam terorističnih organizacij uvrstil tudi mrežo Antifa-Ost, ki je odgovorna za brutalne napade na skrajne desničarje. In posledica? Združenju Rote Hilfe so zaprli račun v hranilnici Sparkasse v Göttingenu, menda zato, ker se je na enem od plačilnih nalogov v okencu za namen znašel zapis Antifa Ost. Rote Hilfe sicer ni prepovedana in ne spada k Antifi Ost.

A stvari so še bolj zapletene. Washington lahko zagrozi, da bo evropskim bankam onemogočil dostop do sistema Swift, prek katerega se med seboj sporazumeva na tisoče finančnih ustanov v okoli 200 državah. Če bi katera izpadla iz njega, lahko kar zapre svoja vrata.

Evropska finančna institucija je šibkejša od ameriškega dolarja in ameriških finančnih sistemov.

OFAC, Swift in tako naprej: kombinacija vplivnih ustanov in dominantnih finančnih ponudnikov kaže, kakšne vzvode ima na voljo Trump.

Kako se lahko Evropa izvije iz tega primeža, ne da bi ZDA napovedala finančno vojno?

Z Viso in Mastercardom opravijo Evropejci okoli šest desetin brezgotovinskih plačil, k temu je treba prišteti še Paypal. In Američani natančno vedo, za kaj porabljajo denar Evropejci.

Schaible ima nekaj zamisli z daljnosežnimi posledicami: »Ni težko, če le hočemo, in v ZDA tudi ne bi nikogar presenetilo,« je izjavil direktor Rolanda Bergerja, ki se lahko pohvali z odličnimi političnimi povezavami v Berlinu.

»Eden od očitnih vzvodov za dosego neodvisnosti je gotovo evro.« Politika mora občutno okrepiti skupno evropsko valuto. »Potrebujemo skupne evrske obveznice, najbolje z vsemi državami, v skrajnem primeru pa tudi le s proračunsko discipliniranimi.«

Evropa bi morala z več surovinami trgovati v evrih in vzpostaviti lasten sistem poravnav po vzoru Swifta. »To bi okrepilo evro kot rezervno valuto. Evro je osnova vsega.« Evropa po Schaiblovem mnenju poleg tega potrebuje tudi več lastnih zmogljivosti za bonitetne ocene. Dodal je: »Dosledno moramo spodbujati digitalni evro.«

Tako meni tudi Joachim Wuermeling, dolgoletni član uprave nemške centralne banke, ki zdaj dela na zasebni Evropski šoli za menedžment in tehnologijo ESMT (ESMT) v Berlinu. Prepričan je, da bi lahko boj za digitalni denar postal osrednje bojišče finančne industrije in da bi morali Evropejci paziti, da ne izgubijo stika z ZDA. Trump je odstranil vse ovire, da bi zasebnim ponudnikom omogočil izdajanje stabilnih kovancev, to je digitalnega denarja, zavarovanega z ameriškimi državnimi obveznicami, kot dopolnila dolarju.

»ZDA želijo uveljaviti stabilne kovance in s tem utrditi prevlado dolarja. Tako bi v rokah imeli še en vzvod moči,« meni Wuermeling. Kot protiutež bi morali uvesti digitalni evro, predvsem zato, da bi bili podjetja in banke manj odvisni od ZDA. »V geopolitičnem boju za nadvlado je ključni dejavnik močna valuta. Evro bi s tem dobil čisto nov, geostrateški pomen.«

Premočne obveščevalne službe

Vodja nemške notranje obveščevalne službe Sinan Selen je decembra v Berlin povabil obveščevalce, politike in visoke uradnike v kanclerskem uradu, beseda pa naj bi tekla o posledicah ruskega vdora v Ukrajino za Nemčijo. Tik pred tem so ZDA objavile novo državnovarnostno strategijo. Nemčija se je desetletja lahko zanašala na ameriško zaščitniško roko, zdaj pa Trump odkrito podpira »domoljubne« evropske stranke, to so stranke, kot je skrajno desna Alternativa za Nemčijo, ki želijo uničiti EU. Nova ameriška strategija je v nemškem varnostnem aparatu odjeknila kot bomba. Skoraj ni področja, kjer bi bila odvisnost tako izrazita.

Na začetku leta so najvišji predstavniki še zagotavljali, da ne bo tako hudo in da so v Trumpovem prvem mandatu na delovni ravni čisto lepo sodelovali z njim. Na ZDA se zdaj ni več mogoče zanesti, Trump je pregloboko zaoral v varnostni aparat. Na ključne položaje je postavil ideologe, kot sta direktor FBI Kash Patel in koordinatorka obveščevalnih služb Tulsi Gabbard, ki verjameta v teorije zarote. To pomeni težave za varnost Evrope. V Evropi smo se leta zanašali, da bodo odločilni namigi o teroristih in vohunih prišli ravno od ameriških obveščevalnih služb, ki so veliko močnejše. Razlog je med drugim tudi velikodušnejše financiranje; ZDA so lani zanje namenila 101 milijardo dolarjev, nemški proračun pa je na primer znašal komaj tri milijarde evrov. Največ napadov v Nemčiji so preprečili z ameriškimi namigi, denimo leta 2018, ko so ameriški agenti nemško notranje obveščevalno službo opozorili na islamiste v Kölnu, ki so nameravali sestaviti biološko bombo iz zelo strupenega ricina. Z njo bi lahko ubili do 200 ljudi. FBI je posredovala tudi odločilni namig o saških separatistih, vzhodnonemški neonacistični celici. Trije od terorističnih osumljencev, aretiranih konec leta 2024, so delovali v Alternativi za Nemčijo.

Ameriška vlada danes Alternativo vidi kot svojo zaveznico in republikanci so večkrat sprejeli njene delegacije. Ko je nemška notranje obveščevalna služba stranko opredelila kot skrajno desno, je ameriški zunanji minister Marco Rubio pobesnel, češ da gre za prikrito zatiranje. Njegovo ministrstvo je celo razmišljalo o sankcijah proti nemškim državnim uslužbencem, ki so presojali glede Alternative.

Lani se je v nemški zvezni obveščevalni službi BND oglasil uslužbenec ameriške obrambne obveščevalne agencija DIA in ogorčen nad Trumpom ponudil zaupne podatke v zameno za novo identiteto in nemški potni list. A nemška obveščevalna služba žvižgača ni izkoristila kot vir, temveč je obvestila ameriške organe, ki so ga aretirali zaradi izdaje. Očitno so se v Berlinu preveč bali, da bi jih ZDA kaznovale s prekinitvijo čezatlantskega pretoka informacij.

Sodelovanje in povezovanje sta v zvezni obveščevalni službi samostojna obveščevalna dejavnost. Pred vojno v Ukrajini so britanske in ameriške službe Nemcem posredovale opozorila, da ruski predsednik Vladimir Putin načrtuje napad. Svojih podatkov o vdoru Moskve Nemci niso pridobili, o pravilnosti informacij iz tujih virov so celo podvomili.

* Soavtorji članka so še Simon Book, Sophie Garbe, Matthias Gebauer, Martin Hesse, Roman Lehberger, René Pfister, Marcel Rosenbach, Fidelius Schmid in Wolf WiedmannSchmidt

Copyright Der Spiegel