Nauki nafte krize so spet aktualni
Nekako smo pozabili, da elektroni, bajti in oblaki obstajajo v resničnem svetu, da imajo fizično manifestacijo, da njihova izdelava zahteva resnične surovine, da obratovanje troši otipljive energente. Koda se je razbohotila, sistemske zahteve so narasle. Morda nas bo aktualna pomnilniška kriza prisilila, da se bomo začeli obnašati odgovorneje.
Ko je oktobra 1973 OPEC najavil embargo na prodajo nafte zahodnim velesilam, kot so bile ZDA, Kanada in Velika Britanija, so cene nafte poskočile za približno štirikrat. Embarga je bilo sicer po pol leta konec, cene pa so še celo desetletje vztrajale na zelo visokih ravneh. Tedaj smo se prvikrat zavedeli, da poceni nafta ni samoumevno stanje v svetu in da je razmetavanje z energenti tvegano početje.
Evropski svet je zato leta 1974 sprejel resolucijo o varčevanju z energijo, v naslednjih letih pa še kup instrumentov za povečanje učinkovitosti in dolgoročne cilje za omejitev rasti porabe energije. Vse od 80. let prejšnjega stoletja je poraba energije ena izmed ključnih politik. Čeprav je danes nominalni razlog boj proti podnebnim spremembah, sta bili cena in suverenost pri preskrbi prva povoda, na katera so nas tudi v kasnejših desetletjih opominjali občasni šoki. Podobno so celo ZDA v 70. letih uvedle vrsto mehanizmov za varčevanje z energijo in povečanje učinkovitosti.
Pogosto slišimo, da so podatki nafta 21. stoletja. To morda drži, a potemtakem so rafinerije, tankerji in naftovodi 21. stoletja čipi in podatkovni centri. Ker se iz domačih računalnikov nič ne kadi in v njih nič ne ropota, podatkovni centri z lastnimi transformatorskimi postajami in hladilnimi sistemi pa so daleč od oči javnosti, smo včasih kar malo pozabili, da računalniški ekosistem za delovanje vendarle potrebuje energijo in infrastrukturo. In to nezanemarljive količine.
Potratnost nas spremlja na vseh korakih, ne da bi sploh pomislili. Ne gre le za milijone računalnikov v pisarnah, ki jih ponoči nihče ne ugasne, ali tisoče gigabajtov sličic mačk in psov v podatkovnih centrih, ker smo jih nekoč po Whatsappu poslali prijateljem. Pri strojni opremi varčevati sploh ne moremo, ker se programska oprema, ki se danes razvija in uporablja, pogosto niti ne trudi za učinkovitost.
Pogosto slišimo, da so podatki nafta 21. stoletja. To morda drži, a potemtakem so rafinerije, tankerji in naftovodi 21. stoletja čipi in podatkovni centri.
Upravljalnik opravil (Task Manager) je v Windows NT 4 (1996) meril 84 kB, v Windows 11 pa, 30 let kasneje, dobrih 5 MB, 60-krat več! Je zmogljivejši? Gotovo. Je 60-krat zmogljivejši? Najbrž ne. Izrabljena je ugotovitev, da že prazen Wordov dokument zasede 16 kB, a to ni največji problem. Da aplikacija Whatsapp na Androidu zasede 177 MB, bi morda pripisali Metini neučinkovitosti ali hudobiji, pa bi se zmotili. Tudi Signal – minimalistična in odprtokodna aplikacija za varno komunikacijo – porabi 166 MB. Isto velja za praktično vse aplikacije. Nekoč v ne tako oddaljeni zgodovini smo torej pozabili, da viri stanejo in da niso neomejeni. Pomnilnik, disk, procesorji so bili poceni, človeški in programerski čas pa dragocenejši od računskega časa. A svet se je spremenil.
Seveda modernih grafično bogatih in funkcionalno pestrih sistemov ni pošteno primerjati s kodo, ki je leta 1969 omogočila pristanek na Mesecu. Apollo Guidance Computer je imel dobrih 72 kilobajtov pomnilnika in 145.000 vrstic kode, ker je znal le eno stvar. A niso tako daleč niti časi, ko so funkcionalno precej podobni programi kot današnji obsegali nekaj megabajtov, ne pa stotine ali tisoče megabajtov.
Zadnje podražitve pomnilnikov DRAM in NAND, zaradi katerih ječi računalniška industrija, so zakrivili veliki jezikovni modeli, ki so velikostne razrede bolj nenasitni od Signala. Ali je to nujno ali pa obstajajo učinkovitejše poti do umetne inteligence, še ne vemo. Vemo pa, da obstajajo učinkovitejše poti do običajnih aplikacij in programov, ki so se v zadnjem desetletju nebrzdano razbohotili.
Morda nas bo velika pomnilniška kriza 2025–2026 podobno kot naftne krize v preteklosti prisilila, da se bomo začeli obnašati varčneje. Če so podatki in izračuni v računalnikih digitalni in neotipljivi, to še ne pomeni, da ne trošijo zelo otipljivih virov.
Ironično nas je ta ista umetna inteligenca, ki je podražila pomnilnik, naučila še nečesa. Da prostor na disku ni zastonj, smo spoznali v plačljivih shrambah, medtem ko za efemerne procesorske cikle tega razumevanja v splošni javnosti ni bilo. Seveda so podjetja že vrsto let drago plačevala za AWS ali Azure, a zdaj tudi vaš sosed ve, da so najzmogljivejši modeli umetne inteligence plačljivi. Ne samo zato, ker bi podjetja želela povrniti stroške razvoja, temveč preprosto zato, ker poganjanje modela stane nezanemarljivo mnogo. Denarja!
Še vedno pa nas čaka tisto zadnje spoznanje, ki zadene vsakogar, ki dobi vozniški izpit. Vožnja z avtomobilom stane, zato se običajno ne vozimo brez razloga. Stane tudi poganjanje modelov, zato jih morda v prihodnosti ne bomo spraševali neumnosti brez razloga. Trenutno po porabi plačuje le, kdor dostopa prek programskih vmesnikov API, ne pa tudi končni uporabniki. V prihodnosti se utegne to spremeniti, sicer nam grozi, da bodo naslednji začeli ječati aluminijasti vodniki v daljnovodih in optični kabli pod morjem.
