Objavljeno: 29.5.2007 02:05 | Avtor: Peter Gedei | Monitor Maj 2007 | Teme: nenehni testi

Leica M8

Na lanskoletni Photokini smo si lahko ogledali tudi najnovejše in težko pričakovane digitalne fotoaparate z izmenljivimi objektivi podjetja Leica. Model Digilux 3 smo v naši reviji že preizkusili, tokrat pa je na vrsti še njihov paradni konj Leica M8. Gre za fotoaparat "rangefinder", ki se od običajnih fotoaparatov SLR razlikuje predvsem po načinu ostrenja. Ta poteka s prekrivanjem dveh slik, ene prek okularja in druge iz bližnjega okenca nad objektivom, ki se prek stekelc odbija v okular. S premikanjem obroča za razdaljo na objektivu se premika tudi stekelce v manjšem okencu in ko se obe sliki v okularju prekrijeta, je objekt izostren. Gre za najbolj natančen način ostrenja, vendar pa sama tehnologija prinaša tudi precej pomanjkljivosti.

Zgodovina serije M sega že za več kot pol stoletja nazaj, kljub temu pa je bajonet fotoaparata ostal enak, prav tako tudi filozofija uporabnosti. Ta temelji na enostavnem delu brez nepotrebnih dodatkov, kot so dodatne avtomatike za fotografiranje, vrhunski mehaniki in načelo "manj je več". Zato je kar razumljivo, da to ni fotoaparat za vsakogar, temveč le za iskrene ljubitelje in petičneže.

Ohišje fotoaparata je v primerjavi z modelom M7 doživelo kar nekaj prenove. Ker seveda ne gre za klasični fotoaparat, so ročico za previjanje filma na levi strani opustili in na isto mesto vgradili miniaturni zaslonček LCD s podatkoma o polnosti baterij in številu preostalih posnetkov. Na vrhu je prostor za bliskavico s sinhronizacijo 1/250s, desno pa vrtljivo kolesce s časi od 4s do 1/8000s, časom B in nastavitvijo avtomatike zaslonke. Desno je seveda še sprožilo in pod njim preklopnik za vklop/izklop ter izbiro zaporednih posnetkov. Fotoaparat omogoča v seriji zajeti približno deset posnetkov s hitrostjo dveh posnetkov na sekundo. Še več dodatkov pa je seveda na zadnji strani, kjer največji del zaseda pregledovalnik LCD z diagonalo 6,35 centimetra in ločljivostjo 230.000 pik. Poleg njega je na voljo tudi tipka za priklic celotnega menuja za nastavljanje digitalnega dela, kolesce za izbiranje in premikanje ter smerne tipke. Na levi strani so še gumbi za predvajanje in brisanje, zaklepanje in različne prikaze posnetka ter gumb za nastavitev posnetka, ob robu pa še USB 2.0 za pretok podatkov. Pomnilniško kartico vstavimo enako kot film. Odviti moramo gumb na spodnji strani in odstraniti ploščico, pod njo pa je reža za pomnilniške kartice vrste SD in prostor za akumulator. Ob pogostem menjavanju kartic lahko odstranjevanje ploščice postane kar zoprno opravilo.

Pri fotoaparatih "rangefinder" je objektiv postavljen zelo blizu filma (v našem primeru tipala), zato predvsem pri širokokotnih objektivih nastane vinjetiranje. Bajonetu Leice M8 je dodana šestpolna identifikacijska elektronika, s katero naj bi vinjetiranje objektivov še natančneje odpravili. Fotoaparat tako zazna objektiv in ustrezno prilagodi posnetek. Pri tipalu v Leici M8 so se tega problema rešili tudi z različnimi postavitvami predleč na fotodiodah, vendar pa smo na žalost pri preizkusu uporabljali le objektiv Elmar-M 50 mm f/2.8, pri katerem teh težav nismo zasledili. Zaradi predleč so morali pri Leici izpustiti, zmanjšati ali združiti nekatere filtre na tipalu, zato naj bi nastale težave pri določenih spektrih infrardeče svetlobe. To naj bi že uspešno reševali filtri. Tipala velikosti 24 × 36 mm zaenkrat v "rangefinder" izvedbi še ne zmorejo izdelati, zato je pri uporabi objektivov treba računati s faktorjem 1,33, saj je tipalo veliko 18 × 27 mm.

Nastavljanje digitalnega dela poteka prek enostavnega vmesnika, ki se ga lahko hitro navadimo, vendar smo od grafične podobe pričakovali malce več "Leicinega" oblikovanja. Tudi tipke sprva delujejo pretrdo in okorno, a se tudi temu sčasoma privadimo. Nastavitev ni veliko, so pa zbrane bolj ali manj vse pomembne. Posnetku lahko nastavimo običajne parametre ostrine, kontrasta in barvne nasičenosti, vrednosti ISO pa v razponu od 160 do pogojno uporabnih 2500. Vse nastavitve si lahko tudi shranimo in jih pozneje prikličemo. Za to imamo na voljo štiri uporabniška mesta. S kakovostjo posnetka smo bili nadvse zadovoljni, kar lahko brez težav pripišemo tudi vrhunskim objektivom.

Leicina serija M ni za navadnega fotografa. Je za fotografa, ki mu fotografiranje pomeni več kot le golo pritiskanje na sprožilec, za tistega, ki se mu zdijo izdelava, delo in, ne nazadnje, tudi zvok zaklopa pomembni za dober posnetek. Seveda ima pri tem vlogo tudi kanček snobizma, pa vendar, v Leico se lahko hitro zaljubiš. Na žalost pa je za Leicino kakovost treba plačati veliko, prav gotovo preveč za navadnega uporabnika.

Leica M8