Kariera v IT - Tone Stanovnik, ustanovitelj in direktor, Špica International

Toneta Stanovnika iz Špice, starosto slovenskega IT, verjetno ni treba posebej predstavljati. V tokratnem intervjuju razkriva veliko o sebi, morda tudi kaj, česar še nismo vedeli. Kako je ustanoviti podjetje, ga dolgo uspešno voditi in kakšna je odgovornost? Razkrivamo delček ozadja uspešne zgodbe, ki še vedno pluje s polnimi jadri kot pred mnogimi leti.

Kateri so bili vaši sanjski poklici v otroštvu? Kaj ste si želeli postati?

Oče in vsi moji strici po očetovi strani so bili pravniki in advokati, zato sem bil do osmega razreda osnovne šole popolnoma prepričan, da je moja edina in skoraj samoumevna izbira prav advokatura. A vsa osnovnošolska leta me je spremljal precej nenavaden izziv: bil sem ultra levičar. Kljub dobronamernim prizadevanjem staršev in šole, da bi me prevzgojili v pisanje in uporabo desne, »ta prave« roke, sem se temu vztrajno upiral. Paradoksalno pa je prav ta prevzgoja povzročila, da sem v drugem razredu skoraj zaostal – branje je postalo zame resen problem. Ta izkušnja me je zaznamovala za vse življenje. Še danes večino knjig »požiram« v avdio obliki, s čimer na svoj način nadomeščam manko iz mladosti. Jasno je bilo, da to ni ravno idealna popotnica za študij prava. Po drugi strani pa me je prav ta ovinek morda usmeril drugam. Razvil sem izrazitejše matematično in analitično razmišljanje ter osnovno šolo zaključil z odliko, še posebej na naravoslovnem področju. Prav tam se je začela risati moja dejanska poklicna pot.

Kdaj ste začutili, da bi lahko delali v industriji IT, in kaj je bil vaš prvi korak na tej poti?

Prej opisana osnovnošolska izkušnja me je v gimnaziji nehote usmerila v poseben razred MAFI (MAtematika/FIzika). Obkrožen s sošolci in sošolkami, ki so bili vsi navdušeni nad naravoslovnimi eksperimenti, smo seveda sami izdelovali teleskope, avdio ojačevalce in piratske radijske oddajnike, ki so bili takrat skoraj obvezni del tehnične subkulture. Prvi koraki v računalništvu so potekali na posebnem terminalu – luknjaču, na katerem smo program zluknjali v šop kartonskih kartic in počakali nekaj dni, da so ga v računskem centru na Vegovi pognali ter izpisali napake. Nekje po desetem poskusu, po več mesecih popravljanja, se je na koncu le pokazal pravi rezultat. Takrat še nisem znal jasno poimenovati, kaj to pomeni, sem pa že čutil, da se tu odpira prostor, kjer lahko združim analitično razmišljanje, vztrajnost in ustvarjalnost. IT se mi takrat ni zdel poklic, slutil sem le veliko priložnost.

Na vašem LinkedIn profilu med izkušnjami najdemo zanimive vpise: tonski tehnik na Radiu Študent, poulični prodajalec Tribune in direktor Špice. Zanimiva kombinacija. Verjetno vam je vsaka izmed teh izkušenj dala nekaj, kar ste kasneje lahko uporabili pri ustanavljanju in vodenju Špice.

To je bilo zame brez dvoma najpomembnejše obdobje mladosti. Takrat sem se, če se izrazim po domače, dokončno »strgal s ketne«, ki jo človeku uspešno nadeneta osnovna in srednja šola – še posebej, če si po naravi bolj nemiren in radoveden. Na Radiu Študent me je dobesedno zalil cunami svobodomiselnosti. Tam so se srečevali ljudje z vseh vetrov, z zelo različnimi pogledi, a z eno skupno lastnostjo: nihče ni čakal na dovoljenje, da ustvari kaj ekstremnega. Ta duh me je trajno zaznamoval. Zaključeval sem elektrotehniško fakulteto in si zamislil, da jo je treba kronati s potovanjem v Severno Ameriko. Denarja si nisem želel izposojati doma, zato sem izkoristil takrat zelo popularno ulično prodajo študentskih časopisov Tribuna in Mladina. Z veliko dobre volje na obrazu in vztrajno prodajo tudi po mrazu in na zadnjih nočnih avtobusih sem pridobil prve prodajne veščine. V relativno kratkem času – še posebej z intenzivno prodajo starih izvodov Tribune, ki jih nihče več ni prodajal in kjer sem imel 100-odstotno maržo ;) – sem v novoletnem času zaslužil dovolj za dvomesečno potepanje po Kanadi in ZDA. To potovanje s sošolcem in kasnejšim partnerjem v Špici mi je dokončno razjasnilo, da se na področju računalništva in tehnologije pripravlja nekaj velikega. Ne le tehnološko, ampak tudi družbeno. Ko sem se vrnil, smo na Radiu Študent zagnali mikroračunalniško iniciativo, ki jo je Jonas Žnidaršič kasneje prenesel na filmska platna, v projektu Tehnika narodu. Če danes pogledam nazaj: Radio Študent me je naučil razmišljati svobodno, ulica me je naučila prodajati in poslušati ljudi, Amerika pa mi je dala samozavest, da so velike ideje dosegljive tudi nekomu iz majhne Slovenije. Brez te kombinacije Špice, vsaj takšne, kot je danes, zagotovo ne bi bilo.

Pred Špico ste delali tudi v podjetju Mikrohit. Kakšno je bilo vaše delo tam?

Špica je pravzaprav nastala pred Mikrohitom, vendar takrat še ni bilo mogoče ustanoviti podjetja, zato sem se organiziral kot samostojni kulturni delavec in pridobil kartico za nakup in prodajo pri ŠKUC – Študentskem kulturnem centru na Kersnikovi K4 v Ljubljani, prek katere smo lahko nabavljali material in prodajali prve izdelke, za katere smo napisali tudi nekaj promocijskih člankov v Mojem mikru. Pred 40 leti smo prvič razstavljali na Sejmu elektronike, kjer nas je opazila tudi takrat znana novinarka Dela Mija Repovž. Opazili so me tudi v podjetju Mikrohit, ki je bilo takrat eno prvih mikroračunalniških podjetij v Sloveniji, in me povabili k sodelovanju. Prevzel sem razvojni oddelek, in ker sem na fakulteti diplomo izdelal v laboratoriju za razpoznavo slik in vzorcev, smo prve izdelke usmerili v takrat porajajočo se tehnologijo črtne kode. S temi prvimi izdelki, čeprav še niso bili pripravljeni za redno proizvodnjo, smo se z Mikrohitom odpravili razstavljat na največji evropski sejem informatike CeBIT v Hannovru in pridobili prva naročila za projekte na Bližnjem vzhodu.

Danes si je težko predstavljati delo v računalniškem podjetju v 80. letih. Verjetno je bilo to povsem drugače kot danes?

Vsekakor je bilo drugače in mnogi menijo, da smo imeli takrat izredno srečo, ker smo bili ob pravem času na pravem mestu, ko se je ravno začelo mikroračunalništvo. Takrat ni bilo na voljo nobenih podpornih institucij in investicijskih skladov tveganega kapitala, kot jih danes najdemo skoraj na vsakem vogalu. Mimogrede, danes se mnogi ne zavedajo, kakšen cunami UI (oz. po angleško Artificial Intelligence) prihaja nad nas, in če mlada generacija ne bo zajadrala na tem valu, obstaja velika možnost, da jih bo val preplavil in odnesel. Špičaki smo takrat uspešno ujeli prvi val mikroračunalništva in vsakič, ko se je pojavila slutnja nove tehnologije, smo se pravočasno pripravili in zajadrali na vrhu vala, kar nas je do danes vedno znova poneslo daleč pred konkurenco.

Kaj vas je spodbudilo k ustanovitvi podjetja Špica leta 1989?

Špica v resnici ni nastala leta 1989. Takrat je le dobila svojo pravno obliko. Ime Špica smo uporabljali že prej – vse izdelke v Mikrohitu smo poimenovali Špica XYZ in s tem zavestno gradili blagovno znamko. Vsem okoli sebe smo jasno dali vedeti, da bomo, takoj ko se pojavi priložnost, odšli na svoje.

Ta priložnost je prišla leta 1989 z zakonodajo, ki jo je uvedla jugoslovanska vlada Ante Markovića in je prvič omogočila ustanavljanje zasebnih podjetij. Ko so se vrata odprla, nismo dolgo razmišljali – vstopili smo. Ustanovitev Špice ni bila pogumna improvizacija, temveč logičen in dolgo pripravljan korak.

Zanimivo je, da se je kmalu zatem osamosvojila tudi Slovenija, od Jugoslavije. Danes se mi zdi ta časovna bližina skoraj simbolična. Prevzeli smo polno odgovornost za svoje odločitve, uspehe in napake.

Običajno podjetniki ob ustanovitvi podjetja veliko pozornosti namenijo tudi izbiri imena, še posebej, če imajo dolgoročne načrte s podjetjem. Kako je nastalo ime vašega podjetja in zakaj ste ga izbrali?

Naše ime izraža našo neomajno ambicijo, da z rešitvami osvojimo svet. Preboj na tuje trge ni enostaven, vendar je pomembno, da javno objaviš svojo vizijo, saj te to zavezuje, da z vso energijo delaš v smeri izvoza. Če želiš uspeti v izvozu, moraš na začetku svojo produktno linijo ohraniti čim bolj ozko in prebojno, kar se kaže v imenu Špica. Drugi del imena, International, pa izraža našo ambicijo po geografski širini in mednarodni uveljavitvi. Torej, produktno ozko in geografsko široko.

Špico dobro poznamo po rešitvah za evidenco delovnega časa in kontrolo pristopa. Manj znano pa je, da ponujate tudi rešitve za upravljanje oskrbovalne verige. Kako je potekal razvoj in prehod na dve različni področji, ki na prvi pogled nimata veliko skupnega?

Naši začetki so povezani s tehnologijo samodejne identifikacije in zelo uporabno tehnologijo črtne kode, ki je takrat prihajala v ospredje. Ko smo razvili prve izdelke in jih poskušali spraviti na trg, se je pokazalo, da sama prebojna tehnologija ni dovolj, temveč moramo svoje rešitve usmeriti na področja, kjer lahko našim kupcem bistveno olajšamo delo in povečamo učinkovitost. Identifikacija ljudi in izdelkov, nekoč s črtno kodo, danes pa v veliki meri z RFID, je le tehnologija; resnična vrednost je v tem, kako jo lahko uporabimo za povečanje učinkovitosti. Pred 30 leti smo se zato usmerili na dve področji: upravljanje delovnega časa (Work Force Management) in upravljanje oskrbovalnih verig (Supply Chain Management), saj smo ocenili, da bi bilo tveganje preveliko, če bi stavili le na eno področje. Ta odločitev se je skozi desetletja izkazala za pravilno: ne kot razpršitev fokusa, temveč kot širjenje istega znanja na več področij, kjer ustvarjamo merljivo dodano vrednost.

Katero področje vam prinese večji kos pogače?

Na domačem regijskem trgu sta obe področji precej uravnoteženi. Izvozno pa, kot sem omenil, smo svojo prebojno ostrino zožili na evidenco delovnega časa in kontrolo pristopa ter s temi rešitvami osvojili več kot 30 držav v prostoru EMEA. V zadnjem času beležimo lepe rezultate tudi v Ameriki (ZDA). Naš slogan »Čas je zlato! Obrnimo ga skupaj sebi v prid.« se je izkazal za ključnega, saj z našimi rešitvami kupcem prihranimo veliko časa, kar se jim konkretno pozna pri rezultatih in v bilanci uspeha, nam pa omogoča intenzivno investiranje v nove inovativne pristope in rešitve, ki jih snujemo za prihodnost.

Vaše rešitve, predvsem tiste, ki se nanašajo na evidenco delovnega časa, morda nekoliko otežujejo življenje tistim, ki se morajo »štempljati«, hkrati pa predstavljajo veliko pomoč vsem, ki upravljajo človeške vire. Kako pa jih nadzorujete v vašem podjetju?

Ne strinjam se z vašim stališčem. Naše rešitve običajno uporabljajo vsaj štiri skupine sodelavcev znotraj podjetja: 1. zaposleni, ki za svoje delo prejmejo pravično plačilo, 2. vodstvo, ki s planiranjem delovnega časa in z upravljanjem dosega večjo učinkovitost, 3. kadrovski oddelek, ki se lahko namesto administrativnih nalog posveti strateškim, in 4. varnostni oddelek, ki z našo rešitvijo zmanjšuje tveganja in izpolnjuje regulatorne zahteve na področju varnosti. Tudi v Špici uporabljamo lastno rešitev in najnaprednejše funkcionalnosti vedno najprej testiramo pri sebi. Kot proizvajalec rešitev z biometrično identifikacijo smo pridobili posebno dovoljenje informacijske pooblaščenke, da lahko za lastne in razvojne potrebe uporabljamo tudi biometrijo, pri čemer je uporabniška izkušnja res odlična.

Današnji svet je poln poklicev, pri katerih enostavno beleženje delovnega časa ni več mogoče. Imate tudi kakšne rešitve za bolj ustvarjalne poklice?

Čas je zlato! Če menite, da za ustvarjalce ni pomembno, kam in v kakšnem časovnem obsegu usmerjate svoje aktivnosti, boste težko povečali svojo učinkovitost. Formula za učinkovitost je rezultat/čas. V času, ko rezultati ne bodo več tako hitro rasli zaradi preobilja in »mrzlega vetra« iz severozahoda, je ključno, da svoj fokus usmerimo v skrajšanje časa za dosego rezultata. Če vodite podjetje z več sto zaposlenimi, je ta fokus še posebej pomemben. Zanimivo je, da našo rešitev Myhours večinoma ponujamo ameriškemu trgu, predvsem »freelancerjem« oziroma svobodnjakom, ki pogosto opravljajo ustvarjalne poklice. Svoje ure vestno beležijo, saj je zanje pomembno, koliko časa so vložili v neki projekt in koliko so ga zaračunali kupcu. Ta informacija jim odlično služi tudi pri pogajanjih za naslednji projekt, saj so na podlagi časovnih podatkov samozavestni in znajo natančno oceniti, do katere meje se še izplača popuščati, da pridobijo posel.

Poznani ste kot neizčrpen vir energije, vedno nasmejani in polni zagona. Mnogi se po skoraj 40 letih naveličajo svojih zakonskih partnerjev, pri vas pa se zdi, kot da je Špica ravnokar nastalo podjetje in ste polni začetnega entuziazma. Kaj vas žene naprej? Od kod črpate ideje za nadaljnji razvoj?

Morda je name vplival dogodek iz mladosti. Oče me je prijavil na avdicijo za film Ne joči, Peter, in ker mi ni uspelo, me je poskušal potolažiti z besedami: »Seveda ti ni uspelo, ker bi ti bolje pristajala Kekec in njegova pesem: V eni roki sonce, v drugi zlati smeh.« Smeh je bil in bo vedno orodje, ki zmehča zahtevne trenutke v življenju. Neprestano gradimo mlajšo generacijo, tako na produktnem kot kadrovskem področju. Zavedamo se, da je treba začeti pomlajevanje veliko prej, preden se krivulja uspeha obrne navzdol. Štejemo se za enega najstarejših startupov v Evropi, trajnostna politika, ki smo jo objavili, pa nosi naslov SPICA 500 let.

Ni veliko slovenskih IT-podjetij, ki bi tako dolgo ostala praktično v prvotnih rokah. Vsa velika so na takšen ali drugačen način prešla v tuje lastništvo. Ali ne bi bilo bolje prodati in uživati sadove preteklega dela?

Danes se pogosto omenja trajnost. Naša zaveza je, da dolgoročno ostanemo slovensko podjetje s transakcijskim računom v Sloveniji ter zgled družbeno odgovornega ravnanja do okolja in družbe. Naša zaveza transparentnemu plačevanju davkov v Sloveniji je temeljni korak k družbeni odgovornosti, saj s tem prispevamo sredstva za zdravstvo, izobraževanje, znanost, varnost itd., obenem pa s transparentnostjo in trajnostno naravnanostjo povečujemo privlačnost Špice za najboljše kadre. Špičaki že danes uživamo sadove preteklosti, saj ustvarjamo v varni, zeleni Sloveniji in izvažamo v svet, kar ocenjujem kot eno ključnih prednosti najuspešnejših slovenskih podjetij.

Voditi podjetje tako dolgo, uspešno in zavzeto ne gre brez ciljev. Kako so se vaši cilji skozi leta spreminjali? Kakšne imate danes?

Cilje si Špičaki postavljamo skupaj. Težko je namreč pričakovati, da bi ti prihajali le z vrha in bi jih sodelavci sprejeli za svoje. Naša metodologija postavljanja ciljev je večplastna, podobno kot čebula. Zunanja plast je BSC (Balanced Scorecard – uravnotežena kartica kazalnikov), ki ga oblikuje vodstvena ekipa, nato pa na letni ravni vsi določimo svoje cilje MBO (Management by Objectives). To je klasičen pristop, ki ga je že pred leti utemeljil znani ekonomist Peter Drucker. Naslednja plast so kvartalni OKR (Objectives and Key Results), ki so trenutno zelo priljubljeni med uspešnimi podjetji SaaS (Software as a Service). Tretja plast so mesečni KPI (Key Performance Indicators), tako na ravni rezultatov kot aktivnosti, ki jih pregledamo na sestankih celotnega podjetja (all hands), imenovanih fizkultura. Poleg tega imamo še tedenske kratke standupe in osebni GTD (Getting Things Done), kjer vsak premisli, ali je svoje aktivnosti usmeril v prave in dogovorjene prioritetne smeri. Morda se zdi kompleksno, a nam je skozi leta ta ritem prešel v navado in ga zdaj izvajamo že povsem intuitivno.

V 36 letih posla zagotovo ni vedno šlo vse gladko. Kaj bi rekli, da je bilo za vas najtežje? Morda kakšna odločitev ali dogodek?

Menim, da je za uspešen preboj Špice na trg in v svet zaslužna celotna začetna ekipa štirih sošolcev, ki smo že na fakulteti za elektrotehniko in računalništvo skupaj reševali izzive ter premagovali zelo zahtevne kolokvije in izpite. Ta sanjska ekipa je nato odlično postavila temelje in si razdelila vse štiri stebre, na katerih temelji Špica. Žal dveh ključnih ustanovnih sodelavcev danes ni več med nami, njuna smrt pa je bila zame velik šok in zagotovo najtežji trenutek v zgodovini Špice.

Vse ostale izzive si vedno prizadevamo pogledati tudi z vidika potencialnih priložnosti. Vsaka kriza prinaša neko streznitev in nov pogled na naše delo. Pomembno je, da nas trenutni uspeh ne uspava, da imamo pogled vedno usmerjen dovolj daleč naprej in da imamo nekaj sredstev vedno na rezervi, da prebrodimo tudi sedem suhih let.

Kaj mislite, da bi o vas (osebno in o podjetju) rekel zaposleni, s katerim ste se poslovno razšli, morda ne v najlepšem tonu?

Trudim se, da se nikoli ne razidemo v slabi volji in da zgradimo most sodelovanja tudi po razhodu. Ta pristop se nam obrestuje, saj so se doslej štirje sodelavci, ki so pri nas začeli že kot študenti, kasneje odločili preizkusiti še drugje, a so se po novih izkušnjah vrnili v Špico. Mi temu rečemo: »Enkrat Špičak, vedno Špičak.«

Biti v špici razvoja produktov pomeni biti tudi v špici znanja. Kako tehnološko obvladujete tako velik svet, kot je IT, pri razvoju novih produktov?

Vzpostavili smo Špica Razvojni center, ki tesno sodeluje z Institutom Jožef Stefan ter s fakultetami za informatiko, elektroniko in matematiko-fiziko. To so ključni kadrovski viri, ki prinašajo sveža znanja in pobude. Redno ustanavljamo nove eksperimentalne oddelke, ki ob uspehu postanejo samostojne poslovne enote ali divizije. Zadnja med uspešnimi je področje Cloud, ki zdaj v svoje rešitve vključuje tudi elemente UI (umetne inteligence). Prodaja v tem oddelku je izrazito »huntersko« usmerjena, saj pridobiva veliko novih kupcev, predvsem v segmentu SME (Small and Medium-sized Enterprises). Vzpostavili so nove KPI-kazalnike, saj SaaS temelji na podatkih. Njihova sveža, agilna kultura pa zdaj počasi, a vztrajno preplavlja celotno Špico.

Konec lanskega leta ste pripravili prvo srečanje Odisejada 2026. Kako ste prišli na to idejo in kakšen je namen srečanja?

Špica rešitve danes uporablja 5.000 podjetij v regiji in širšem evropskem prostoru. Če pogledamo posamezne zaposlene v teh podjetjih, gre za več kot milijon uporabnikov, ki vsak dan večkrat uporabljajo našo aplikacijo na računalniku, vse pogosteje pa tudi na telefonu. Ocenjujem, da smo premalo naredili na tako imenovanem »farmerskem« področju, saj je skrb za obstoječe uporabnike v tej fazi našega razvoja zelo pomembna. Zadovoljni uporabniki so lahko pomembni ambasadorji naših rešitev in generatorji novih priložnosti. Razvijamo idejo, kako bi krog lojalnih Špičakov razširili od zaposlenih sodelavcev na vse uporabnike. Tako bi vzpostavili skupnost, ki bi s povratno zanko vplivala na viralno širjenje naših rešitev v regiji Adriatic in po svetu. Verjamem, da nam lahko pri širitvi pri tem še dodatno pomaga umetna inteligenca.

Glede na vaše dolgoletno delo v slovenskem IT ste zagotovo dober poznavalec tega področja. Bi rekli, da se je veliko spremenilo? Na letošnji NT konferenci smo slišali kar nekaj stereotipov o povprečnem IT-jevcu, ampak tudi ta se je verjetno v zadnjih 40 letih precej spremenil.

Moja težava pri tem odgovoru je, da se počutim »kot žaba v mleku, ki se segreva«. Okolje okoli nas se spreminja, informatiki pa se temu tako agilno prilagajamo, da niti ne opazimo lastnih sprememb. Nekateri smo uspešno in neomajno brcali, iz mleka najprej naredili smetano, nato maslo ter se hitro povzpeli iz lonca. Naši začetki v domačih garažah in kleteh so bili videti zelo obrobni in nepomembni, a kot sem dejal, se najboljše inovacije vedno dogajajo na robu. V vseh teh letih se je informatika in z njo informatiki premaknila proti središču družbenega dogajanja ter postala motor napredka človeštva. Naša pobuda »Informatika narodu«, ki jo promoviramo in naj bi vplivala na bolj intenzivno izobraževanje mlade slovenske generacije na področju logike in informatike, je zato še toliko pomembnejša. Enostavno je opaziti, kako je Evropa na področju produktivnosti stisnjena med Ameriko in Azijo, in verjamem, da lahko Slovenci pripomoremo, da bo se Evropa izvila iz te zagate. Kdo pa, če ne mi, in kdaj, če ne zdaj? Vedno je pravi trenutek zdaj!

Imate za naše bralce, ki se morda šele odločajo za kariero v IT, kakšen nasvet, kako naj najdejo svojo pot in se lotijo tega velikega izziva?

Vedno, ko imate pred seboj velik zalogaj, na primer celo mortadelo, je najboljši recept, da jo razrežete na tanke rezine in jo tako z lahkoto in s strastjo pojeste. Zahtevno večjo nalogo je vedno smiselno razdeliti na posamezne faze in pri tem uporabiti koncept stalnih izboljšav PDCA (Plan-Do-Check-Act). Startupi brez bogatih izkušenj uporabljajo Build-Measure-Learn. Pri vsakem začetku je ključnega pomena prvi korak, četudi jasno ne vidite končnega cilja; prvi korak je ključen, nato se gibanje začne, ritem se vzpostavi in pot se sproti razkriva pred vami. Zato pogumno na pot in srečno!

Naštejte pet aplikacij, brez katerih bi v življenju težko shajali!

1. Audible APP na telefonu, ki me prisili, da vsak mesec poslušam eno novo zvočno knjigo.

2. Komoot, ki naju z ženo Mojco pogosto spremlja po brezpotjih slovenskih gora in na offroad kolesarskih potepanjih po Evropi.

3. LinkedIn, ki vzdržuje tanke niti do tisoče prijateljstev doma in po svetu.

4. Excel Pivot, ki me vedno znova fascinira, kakšno revolucijo je informatika naredila v administrativnih delih.

5. Allhours.com, ki nam Špičakom reže vedno debelejši kos kruha iz svetovnega hlebca evidence delovnega časa.