Integracija zdrave pameti
Računalništvo velja za eksaktno vedo. Računalnikarji pa za prav take ljudi. Vse skupaj že prav lepo teče nekaj desetletij, toda počasi prihajajo časi, ko bo v vse skupaj treba zanesti tudi malo barve ali, če hočete, lucidnosti. Z mislijo na malega človeka.
V trdi konkurenci izdelkov, strojnih in programskih, se izdelovalci trudijo s promocijami, pisanimi škatlami, pošiljanjem novinarjev v daljne kraje na predstavitve, vse, da bi na koncu prodali kak kos več. Vsi pa se trdovratno otepajo razmišljanja z glavo potrošnika. Da, pred leti se je ta proces že obetavno začel. Kakorkoli se vsi računalnikarski pisci 30 % svojega delovnega časa lotevamo zlivati gnojnico na Microsoft, so bila Okna 3.0 odločen korak v pravo smer. Tega se verjetno zaveda vsak, ki je prej delal v DOSu in si, da mu za prehod iz mape v mapo ni bilo treba vsakič pisati CD X:, lajšal življenje z Norton commanderjem. Res je, da grafičnega uporabniškega vmesnika računalniki dotlej pač niso zmogli, a malo več prijaznosti bi se tudi v okolju DOS že dalo izpeljati. Pozneje se je ta prijaznost še malo razvijala, denimo v smeri različnih čarovnikov; navaden uporabnik je tako lahko na primer, ne da bi vedel, kaj je gateway in kaj domain, nekaj računalnikov povezal v omrežje. No, takoj zatem se je vsaj pri Microsoftu razvoj v smeri zdrave pameti povsem ustavil, so pa, to je že treba zapisati, zastavo na tem področju prevzeli v Applu. Pri MS so očitno predvidevali, da uporabniki hlepimo po načičkanosti delovnega okolja, zlasti če bomo zaradi nje smeli teči v trgovino po kak nov kos strojne opreme. Drugo je obstalo na mestu. Denimo znamenita pomoč in podpora, ki sem jo v življenju kot samouk že nekajkrat kliknil ali se mi je po pomoti prikazala sama, a sem potem, ko se mi z njo niti enkrat ni uspelo prav nič pomagati, pripravljen priseči, da gre za eno najbolj neuporabnih reči na svetu.
Ker sam nisem značilen pripadnik stroke in na vse skupaj vendarle gledam nekoliko bolj objektivno, sem v letih opazovanja ugotovil, da se računalnikarji določenih stvari navadijo in jih uporabljajo. Četudi vmes preteče 20 let, se jim vse skupaj ne zazdi niti malo čudno. Denimo za piškavo povezavo z omrežnim tiskalnikom natipkati 17 poševnic, obrnjenih v obe smeri, in vse skupaj olepšati še z nekaj zvezdicami in narekovaji.
In naprej: kadar se v oknih zgodi kaj nepredvidljivega, denimo, ko nameščamo kako novo aplikacijo ali gonilnik, se ponavadi odpre majhno okno s sporočilom tipa: "Stop: 0x0000000A IRQL_NOT_LESS_OR_EQUAL". Saj ne rečem, da bi moralo sporočilo omogočiti vsaki gospodinji, da sama odpravi napako, in vem, da je stvar mogoče razčistiti z brskanjem po knowledge bazi, a malce bolj doumljivo pa bi vse skupaj le lahko bilo. V tistem okenčku je dovolj prostora, da bi lahko pisalo, ali se kiks nanaša na pomnilnik, umanjkanje kake sistemske datoteke ali na bebavost uporabnika, ki je poskusil v PC namestiti aplikacijo za Playstation.
Podobna kaša je s poimenovanjem izdelkov. Geforce 8800 GTX je marketinško popolna neumnost, ker so tam še 8600, 8500 pa GT, GTS in drugi. Navadni ljudje nimajo pomnilnika, usmerjenega v kombinacije črk in številk, ki se med seboj razlikujejo le po enem samem znaku. Zloglasni so, denimo, routerji, kjer sta različna izdelovalca svoje izdelke šla poimenovati WRT54GL in WNR854T. Meni na prvi švrk z očesi povsem enako. Da bi si na poti od doma do trgovine lahko kaj takega zapomnil, ni niti pomisliti. Če je pri takih izdelkih razlog za kombinacije črk in številk velikansko število izdelkov, potem pa bi si že samo poimenovanje tehnologije, ki jo predstavljajo, torej IEEE 802.11x, zaslužilo krepko brco ljudi v marketingu. Znani avtor PC Magazina je nekoč o iskanju barvne kartuše za svoj HP tiskalnik napisal celo kolumno. Ugotovil je, da je HP s številko 2210 poimenoval več kot 300 izdelkov. Nekaj prenosnikov, nekaj namiznikov, pocket PC in digitalni projektor. Ah, da, in precej tiskalnikov. Torej mora biti nekaj na tem, da so najbolj prepoznavne prav številke in da hkrati očitno tudi teh počasi zmanjkuje. Ne, pa ni. Samo nekdo nima domišljije in očitno trg še premalo pritiska, da bi se končno ovedli, da je stvari treba napraviti preproste in zanimive. Če katero od multinacionalk zanima, je pri avtorju tega besedila poceni naprodaj zamisel za tiskalnik z imenom Franci.
Ampak ja, navadili smo se, kot se navadimo vsega. In ne opazimo več stvari, čeprav so vsak dan nekaj centimetrov stran od naših oči. Hočete dokaz? Poglejte na vašo tipkovnico tam desno zgoraj. Tam zgoraj že tri desetletja čemijo neke tipke, ki so včasih res opravljale svojo funkcijo, danes pa ... Print screen, lahko potisnete do konca in v zemljo in še vedno ne bo poslala vsebine zaslona na vaš tiskalnik, kot bi si namen take funkcije predstavljal nekdo, ki je prvič sedel za tipkovnico. Včasih jo sicer je, ko smo še delali v DOSu, a tisti časi so približno tako daleč kot oni, ko smo za izlet v Avstrijo morali Milki Planinc plačati depozit. Ja, drži, tipka še vedno napravi screenshot, a stavim svoje družinske dragulje, da ga 80 % uporabnikov ne zna uporabiti, saj pastanje v kak slikovni program ni ravno intuitivno opravilo. Scroll lock je še hujša uganka. Mekintoši ga v začetku celo niso imeli, danes pa ga imajo. Nekaj časa je skupaj s sestrskima tipkama Pause in Break imel celo zelo pomembno funkcijo, danes pa za pomikanje po zaslonu skorajda vsi uporabljamo oni rolček na miški. Če ga kdo ne - in ta je zagotovo konservativen računalnikar, ki ima DOS zapečen v male možgane - si lahko tiste tipke zmapira sam zase, kamor hoče na tipkovnici. Nam, normalnim, pa dajte namesto njih kaj pametnejšega. Družbeni produkt se namreč zna nemalo povečati, če tajnice ne bodo za vsak copy/paste in save as segale po miški in klikale po menujih. Slovenci smo nedavno celo sklicali komisijo, v kateri so modre glave velele odstranitev Đ in Ć, malo bolj desno in navzgor pa jim pogleda ni zaneslo. Predstavljajte si, kako bi lahko potem odprli oči vsemu svetu, dobili avreolo revolucionarjev, verzija nove tipkovnice pa pridevnik slovenska. Ha!
Končno lahko utemeljeno sumničimo, da je zadaj cela zarota. Pošten računalnikar se - tako kot letalski piloti, ki se počasi izenačujejo z avtobusnimi šoferji - boji za svojo urno postavko in konkurenco v podobi malce bolj doumljivih uporabnikov. Dokler zna kot ekspert razvozlati oni "Stop: 0x0000000A", lahko mirno trdi, da za nameščanje protivirusnega programa in poštnega odjemalca potrebuješ fakulteto in pet certifikatov izdelovalca operacijskega sistema.
Ker sam nisem značilen pripadnik stroke in na vse skupaj vendarle gledam nekoliko bolj objektivno, sem v letih opazovanja ugotovil, da se računalnikarji določenih stvari navadijo in jih uporabljajo. Četudi vmes preteče 20 let, se jim vse skupaj ne zazdi niti malo čudno. Denimo, za piškavo povezavo z omrežnim tiskalnikom natipkati 17 poševnic, obrnjenih v obe smeri, in vse skupaj olepšati še z nekaj zvezdicami in narekovaji.
