Čakajoč brezplačno kosilo
Vsi dobro vemo, da brezplačnega kosila ni, a vseeno vedno znova upamo, da ga bomo dočakali. Razočaranju, ogorčenju in včasih celo besu, ko se brezplačna zabava konča, se ne znamo izogniti ne glede na to, kolikokrat se nam tak dogodek v digitalnem ali resničnem svetu pripeti.
Pred tedni sem se po nekaj letih premora udeležil velike in večdnevne konference, do katere je bilo treba leteti z letalom. Mesece pred dogodkom se je zamisel o nekaj na predavanjih preživetih dneh daleč od službe in doma, povrhu še na krasnem koncu sveta, zdela odlična. A dan ali dva pred odhodom sem se spomnil, da je prisilni premor, ki nam ga je naložil covid, v meni le potrdil notranjo dilemo. Spletni dogodki in srečanja se mi upirajo zaradi lastne nezmožnosti večurnega zbranega poslušanja in gledanja kockastih podob na zaslonu, dogodki v živo pa zaradi prekladanja po letališčih, čakanja v vrstah za vstop, predavanja, stranišča in kosila. V isti sapi pa priznam, da se velikokrat na tovrstnih dogodkih z naivno otroško radovednostjo postavim v vrsto za brezplačno majico, žogico ali jojo, za kar se je treba le vpisati na neki marketinški seznam. Ne vem, kako je bilo pred stoletji, a v vsem tem času se ljudje nismo prav nič poboljšali – za brezplačno drobnarijo smo pripravljeni narediti in potrpeti marsikaj.
Ogorčenje, ko Google ukine storitev, ki ne prinaša dobička, a v njej uživajo milijoni, bi lahko vodilo k nasilnim revolucijam, kot jih poznamo iz zgodovine, pa se k sreči povprečnemu uporabniku ne ljubi vstati z njegovega udobnega igričarskega stola, da bi poprijel za kamen, meč, molotovko ali vsaj transparent. Lažje je svoj bes preliti v besedilo na spletu in izpostaviti, kakšna krivica je, ko storitve dobijo svojo ceno po tem, ko so jih podjetja, včasih celo države, leta brezplačno ponujala uporabnikom. Pozabimo pa, da to počnejo v upanju, da se jih bomo uporabniki tako močno navadili, da se jim ne bodo mogli več odreči, ko bodo postale plačljive in s tem dobičkonosne. V teoriji razumemo, da brezplačne ali vsaj zelo ugodne ponudbe slej kot prej dosežejo kritično maso uporabnikov in da takrat potrebe po subvencijah ni več. A ko se sami znajdemo v takšnem položaju, pozabimo, da smo bili le delček predvidljive marketinške kampanje.
Nekateri so v svojem Excelu, ki so ga sestavili pred nakupom električnega vozila, postavko stroška polnjenja znižali na nič. Ker bo brezplačnost polnjenja kmalu povsem izpuhtela, jim grozi, da bo spregledani strošek njihov izračun postavil na glavo.
Še nedavno smo lahko marsikje v središču Ljubljane in drugih krajih po Sloveniji brezplačno napolnili električna vozila. Gen-I je za mesečno naročnino enega evra ponujal možnost brezplačnega polnjenja, če je to trajalo manj kot eno uro. Ker smo s takšnega konca sveta, da radi od pregovornega cesarja izpulimo vsak cent ugodnosti, smo na polnilnih mestih električna vozila še brezplačno parkirali, saj so postavljena na najpriročnejših mestih. Z namenom boljše uporabniške izkušnje so ponudniki polnjenj začeli omejevati čas parkiranja – polnjenje je bilo marsikje še vedno brezplačno, a prekoračitev smiselnega časa polnjenja so kaznovali z zaračunavanjem kazenskih minut. Za »poštene« uporabnike je bila storitev še vedno brezplačna, ob podražitvi energentov v zadnjih mesecih pa eden za drugim izginjajo tudi ti bombončki, saj polnjenje avtomobilov v Sloveniji in drugje po Evropi postaja čisto pravi biznis.
Mnogi uporabniki to razumemo, spet drugi, predvsem na spletu, zganjajo vik in krik. Predvidevam, da zato, ker so v svojem Excelu, ki so ga sestavili pred nakupom električnega vozila, da bi sebi in tistim okrog sebe dokazali, da se nakup električnega vozila izplača, postavko stroška polnjenja naivno znižali na nič. Ker bo brezplačnost polnjenja kmalu povsem izpuhtela, jim grozi, da bo spregledani strošek njihov izračun postavil na glavo. Subvencije imamo v naši državi radi, a ko se iztečejo, pozabimo, da je subvencija samo učena beseda za »spodbudo«. Ta naj bi pripomogla k razvoju, uveljavitvi, promociji ali širitvi izdelka ali storitve. Traja, dokler ne zmanjka denarja ali – gledano bolj optimistično – dokler spodbude ne dosežejo svojega namena in se ne vzpostavi ustrezno razmerje med povpraševanjem in ponudbo, da se izdelek podredi pravilom trga in spodbuda ni več potrebna. Namesto da se potrošniki odzovemo kot otroci, ko jim vzamemo pravico, za katero smo starši vedeli, da je začasna, oni pa so jo vzeli za sveto, se pred brezplačnim kosilom raje vprašajmo, čemu je brezplačno. A pozor, kdo krije stroške, ni pravo vprašanje, pomislimo raje, kaj bi ponudnik z brezplačnostjo rad dosegel.
Poslovni model, ki temelji na pretirani ugodnosti, ni vzdržen. Subvencije, cenovne anomalije in brezplačnost se neizbežno slej ko prej končajo. To preprosto pravilo velja tako v digitalnem svetu kot resničnem. Pričakovati, da bodo o njem pošteno komunicirali podjetja in države, je iluzorno. Najlažje ga uveljavljamo potrošniki. Preden sprejmemo brezplačno ponudbo, se vprašajmo, ali nam bo storitev všeč tudi, ko bo plačljiva. Če je odgovor »ne«, bodimo odgovorni in je ne sprejmimo niti, ko je brezplačna. Tako si bomo prihranili neizbežno razočaranje in razburjenje nekoč v prihodnosti, ne glede na to, ali gre za brezplačno shrambo za digitalne fotografije ali pa električno energijo.
