Epsonov označevalni sistem za brizgalnike bi nepoučenega uporabnika lahko zavedel, da gre pri modelu Stylus C64 za neposrednega naslednika modela C62 ali še prej modela C60. Pa vendar ni tako, saj ima C64 ločene barvne kartuše, medtem ko je C62 tiskal s črno kartušo in kombinirano barvno. Sistem ločenih kartuš lahko pohvalimo, še posebej, če večkrat tiskamo izdelke, ki zahtevajo več ene barve kakor druge.
TV kartice niso prav nič novega, saj smo o njih v Monitorju pisali že pred desetimi leti, na voljo pa so bile tudi že prej. Zapolnjujejo preprosto potrebo uporabnikov, da bi na računalniškem monitorju, ki je tako ali tako "videti podobno" kakor televizor, lahko prikazovali tudi televizijski signal. Da bi torej v računalnik "vtaknili" antenski kabel in s tem monitor spremenili (tudi) v televizijski zaslon - in to takega, ki bi v oknu prikazoval televizijski program, medtem ko bi lahko še naprej uporabljali "računalniške" zmogljivosti.
Razvoj nove naprave, še posebej, če je tako zapletena, kakor je tiskalna glava za brizgalnik, je zelo zahteven in predvsem drag. Zato poskušajo podjetja ta razvoj čim bolje izkoristiti - vgraditi ga v več naprav, ki so namenjene različnim uporabnikom in imajo zato tudi nekoliko drugačne zmogljivosti. To pravzaprav velja za vsako industrijo, tudi za industrijo brizgalnikov, o kateri pišemo v Monitorju. Aprila smo pisali o novem tiskalnem mehanizmu (in o dveh večnamenskih tiskalnikih, ki ga uporabljajo), ki ga je razvil Brother, tokrat pišemo o še dveh tiskalnikih, ki temeljita na isti tehnologiji.
Xerox ima v svojem programu (po nakupu podjetja Textronix) že kar dolgo tudi tehnologijo tiskanja z voskom oz. "voščenkarje", kot ljubkovalno pravimo takim tiskalnikom. Taki tiskalniki tehnično niso pravzaprav v ničemer podobni laserskim tiskalnikom, vendar se kot takšni tržijo, se s konkurenčnimi "laserji" primerjajo in so nenazadnje namenjeni istim uporabnikom.
Naj se izdelovalci še tako trudijo z nasprotnim prepričevanjem, smo v poslovnem tiskanju še vedno "v tranziciji" - večinoma tiskamo črno-belo in se dokaj počasi prilagajamo novim možnostim, ki omogočajo barvno tiskanje. Da je res tako, kaže tudi ponudba osnovnih barvnih laserskih tiskalnikov, ki so namenjeni manjšim delovnim skupinam, ki naj bi počasi prešli na barvno tiskanje. Vsi ti modeli so namreč zasnovani tako, da blestijo predvsem v črno-belem tisku in se le do neke mere trudijo tudi v barvah. Navsezadnje je večina cenejših modelov večprehodnih in črno-belo tiskajo nekajkrat hitreje kakor barvno.
Epsonov barvni laserski tiskalnik C900 je bil ob predstavitvi (preizkusili smo ga februarja 2004) eden prvih, ki je sprožil drastično zniževanje cen osnovnih barvnih laserskih tiskalnikov. Stal je nekaj več kot 200.000 tolarjev, kar je bilo takrat zelo poceni. Danes stane njegov naslednik približno enako (z omrežnim vmesnikom nekoliko več), vendar je precej bolj zmogljiv.
Ko se je Dell pred nekaj leti podal tudi na področje tiskalnikov, je bil njegov prvi partner Lexmark. Dellove brizgalnike še danes izdeluje le Lexmark, med laserskimi modeli pa vendarle vlada nekoliko večja raznolikost. Za model M5200, ki smo ga preizkusili, lahko vseeno z gotovostjo zatrdimo, da gre za Lexmarkov tiskalnik serije Optra T6xx. To je videti tako po značilni zaobljeni obliki kakor po povsem enaki kaseti za barvilo in nenazadnje tudi po kakovosti odtisa oz. zmogljivostih.
V majski številki smo preizkusili takrat edini Dellov barvni laserski model na našem trgu - 3000cn. Tokrat smo v roke dobili nekoliko izboljšan in nadgrajen tiskalnik - 3100. Razlika med njima je pravzaprav le v tem, da 3100 poleg jezika PCL premore tudi postscript in da ima že v osnovi priloženo dodatno kaseto za 300 listov. Skupna zmogljivost je torej 450 listov (razširljivo še do 900 listov), s tem, da pri manjši (150 listov) ne gre za pravo kaseto, ki jo lahko izvlečemo iz tiskalnika, ampak le za nekakšno "vložišče". Podpora postscriptu pa med drugim pomeni večjo združljivost z različnimi sistemi (Linux, Unix, Netware).
Dellov tiskalnik 1700 je namenjen nekoliko večjim delovnim skupinam, ki v povprečju na mesec ne natisnejo čez 150.000 strani. Je dokaj majhen in simpatičen, v različici "n" pa nekoliko povišan in z omrežno kartico. V praksi to pomeni, da ima poleg osnovne kasete za 250 listov še eno za do 500 listov. Nad kasetami je še večnamenski podajalnik, ki pa je namenjen tiskanju na posamične papirje oz. kuverte.
Majhni Hitachijevi (prej IBMovi) diski Microdrive so na trgu že kar nekaj let, vendar se zdi, da so jih izdelovalci raznih prenosnih naprav zares opazili šele v zadnjem času. Ali pa so se šele v zadnjem času dovolj pocenili (tudi zaradi Seagatove konkurence), da jih je smiselno vgrajevati vanje. Tako je sedaj na trgu kar nekaj predvajalnikov MP3, ki imajo vgrajene mini diske, pojavljajo se telefoni, ki s takimi diski merijo na glasbene navdušence, podobno pa, kot kaže, razmišljajo tudi izdelovalci ročnih računalnikov. Zanimivo, da je prav PalmOne, podjetje, ki je še ne dolgo tega ponujalo "lahke" ročne računalnike tudi s samo 2 MB pomnilnika, prvo, ki ima model z vgrajenim diskom. Njihov LifeDrive bi lahko označili kot odebeljeni Tungsten T5 z diskom 4 GB in nekoliko izboljšano programsko opremo.
