Najnovejši šestbarvni Hewlett-Packardov model za rabo doma smo preizkusili že v septembrski številki, vendar do zdaj zanj ni bilo na voljo rezervnih kartuš, zato smo se merjenja zmogljivosti le-teh oz. izračunavanja cene odtisa lotili šele zdaj.
Model R300, ki smo ga preizkusili marca 2004, je bil za Epson v marsičem prelomen. To je bil njihov prvi foto (šestbarvni) brizgalnik z ločenimi kartušami, namenjen "slehernikom" in ne le (pol)profesionalcem (takratni model 950). Hkrati je bil eden prvih Epsonovih modelov, ki so zmogli neposredno tiskanje s pomnilniških kartic, in prvi njihov model, združljiv s Pictbridge, torej je omogočal neposredno tiskanje iz novejših fotoaparatov.
Epson na trgu domačih brizgalnih tiskalnikov ni (več) kdo ve kako uspešen. Očitno se podjetje tega zaveda - novih štiribarvnih modelov že kar nekaj časa ni na spregled. Nasprotno pa je z leti postalo pojem za foto tiskanje, še posebej med profesionalci, ki uporabljajo tiskalnike formatov A3+, A2, A1 in A0. To so predvsem t. i. "print shopi" in agencije, ki s takimi tiskalniki tiskajo izdelke za naročnike.
V svojem prvem uvodniku, objavljenem v novembrski številki, sem se pozabaval s stanjem na naši širokopasovni sceni oz., natančneje, na tistem delu te scene, ki jo obvladuje Telekom. Minila sta dva meseca in ne morem si kaj, da se ne bi spomnil svojega takratnega citata: "Mnogi so v boju s Telekomom obupali, morda bo še kdo." Tako kot kaže zdaj, bo ta "nekdo" morda na vrsti veliko prej, kot sem sprva mislil. Žal.
Podjetje T2 je med internetnimi odvisneži v Sloveniji gotovo eno najbolj omenjanih v zadnjem času. Obljublja namreč, da bo do uporabnika po telefonskih paricah (žicah) speljalo nekajkrat širše "pipe", kot dosedanji ponudniki ADSL, in to za enako ali celo manj denarja. Uporabniške zahtevke so začeli zbirati 1. oktobra, vendar so bili prvi uporabniki dejansko priklopljeni šele sredi novembra. Med njimi smo bili tudi mi.
Obletnice so ponavadi nekaj, česar se radi spominjamo, in na tej podlagi ocenjujemo razvoj, ki je bil v računalniški branži že od nekdaj izreden. Glede na pomen, ki ga imajo v današnjem svetu Okna, je kar nenavadno, da pravkar skorajda neopazno mineva 20 let, odkar je Microsoft leta 1985 svetu predstavil prvo različico - Windows 1.0. Ta grafični uporabniški vmesnik (operacijski sistem takrat nikakor ne bi bil pravi izraz) je bil sicer napovedan že dve leti prej in naj bi luč sveta ugledal v začetku leta 1984. Deloval naj bi na računalnikih z dvema disketnima pogonoma (brez diska!) in 192 KB (KILO in ne MEGAbajtov!) pomnilnika. A izkazalo se je, da bo nujnih 256 KB pomnilnika (še raje 512) in da tudi brez diska ne bo šlo, oken na zaslonu pa Windows 1.0 ni dovolil prekrivati, čeprav je bilo to prvotno napovedano. Če skrajšamo, Windows 1.0 je bil (pre)počasen in bistveno slabši sistem, kot so ga ponujali konkurenti. Še najbolje je takrat kazalo GEMu podjetja Digital Research oz. Intergalactic Digital Research, kot se je prvotno imenovalo, da o Applu (Lisa, Macintosh) niti ne govorimo. Microsoftu, kljub temu da je imel v svojih razvojnih prostorih ("za navdih") Xeroxov Star, prvi komercialni grafični računalnik, in kljub temu da so bili v njegovih vrstah prebegli Applovi uslužbenci, enostavno ni uspelo.
V prejšnji številki smo se prebili do delujočega strežnika Apache, ki gostuje kar v našem okenskem osebnem računalniku, v svet pa je povezan po stalni kabelski ali ADSL povezavi. Vse lepo in prav, vendar nas bo sčasoma gotovo začelo zanimati, kdo in predvsem koliko neznancev (ali pač znancev, če smo splet zaklenili za zaprt krog prijateljev) se sprehaja po njem. Nič lažjega, boste rekli, saj prav vsak spletni strežnik zapisuje dostope v katero izmed datotek .LOG in seveda tudi Apache ni izjema. Težava je v tem, da so te datoteke prirejene strojnim bralnikom in razlagalnikom prebranega in nikakor ne povprečnim smrtnikom, to pa pomeni, da se bo treba spet pomuditi pri nameščanju in nastavljanju nekaj programov.
Jesenski čas je v računalništvu pridržan za novosti, tako strojne kot programske. Poletnega zatišja je konec, trg se prebuja, počasi celo pripravlja na obdarovalni predbožični čas. Gotovo, da po naključju, toda tokrat smo podobnemu, storitvenemu prebujenju priča tudi na našem trgu - na lepem mrgoli oglasov za širokopasovne povezave. Pojma ADSL in kabelski internet nenadoma postajata zanimiva tudi za računalniško neizobražene med nami. Za mame in očete, strice, tete, ponekod celo za dedke in babice (čisto zares!).
Lexmark je v proizvodnji in prodaji kar najcenejših tiskalnikov, namenjenih rabi doma, že dalj časa zelo dober. Res pa je, da je z zares zelo nizkimi cenami do pred kratkim izstopal le pri brizgalnih modelih, pri laserjih pa se je tega lotili šele pred kratkim, z modelom E232. Ta se je kar naenkrat drastično pocenil, prestopil magično mejo 30.000 tolarjev in s tem, po našem ocenjevanju, zasedel prvo mesto med osebnimi laserskimi tiskalniki. Prav zanimivo, vendar je na cenovni točki "30.000 tolarjev" počasi nastala manjša gneča, saj se tja trudi zasidrati vsak izdelovalec, ki meri na domače in najmanj zahtevne uporabnike.
Na kartušah 4x in 5x, ki smo jih obdelali v članku o Pixmah iP1600 in iP2200, temelji tudi Canonov nov foto brizgalnik iP6220D. V osnovi mu je priložena barvna kartuša številka 51 in nova foto kartuša številka 52. Po želji lahko barvno kartušo nadomestimo tudi z bolj prazno (vendar cenejšo) kartušo št. 41 (po naših meritvah je v njej skoraj dvakrat manj barvila). Foto kartuša vsebuje zelo svetlo modro, svetlo vijolično in foto črno barvo, tako da je končni "rezultat" šestbarvno tiskanje. Ločene črne kartuše v tiskalnik ne moremo vstaviti (in ga tako spremeniti v pisarniški štiribarvni model). Kot smo omenili že pri tiskalnikih iP1600 in iP2200, so tiskalne glave del kartuš in jih menjamo ob vsaki porabi barvila.
