Med zanimivimi "nefotografskimi" imeni na trgu je tudi Samsung, ki ga gotovo bolj poznamo po drugačnih elektronskih izdelkih. Veliko povpraševanje po digitalnih fotoaparatih pa je očitno mamljivo tudi za tega južnokorejskega izdelovalca. Digimax V4 je eden močnejših modelov, ki jih ponuja.
Samsung je kot izdelovalec digitalnih fotoaparatov znan predvsem v "potrošniškem" razredu. Ponuja namreč večinoma cenovno ugodne modele, ki pa so kljub temu spodobno zmogljivi. Podobno velja tudi za modela Digimax V5 in nekoliko močnejšo izvedbo V50. Razlika med obema modeloma je majhna, še najopaznejša je v ohišjih (sicer izdelana iz plastike in kovine); to je pri modelu V50 nekoliko bolj izdelano (tudi ergonomsko), poleg tega ima model V50 predvsem večji barvni zaslon LCD. Po diagonali namreč meri kar 51 milimetrov in je vrtljiv po obeh oseh. Zaslon modela V5 je nepremičen, njegova diagonala pa meri le 38 milimetrov. Zaradi velikosti zaslonov je drugače izdelana tudi upravljalna plošča. V5 ima namreč tudi kolesce za izbiranje načina delovanja na hrbtni strani, pri modelu V50 je nameščeno na vrhu, razlikuje pa se tudi namestitev tipk za ročno ostrenje, kompenzacijo osvetlitve in pregledovanje slik. V5 tudi nima stikala za zumiranje okoli sprožilca, medtem ko ga V50 ima (skupaj s tipkama na hrbtni strani, ki opravljata isto nalogo in ju je mogoče uporabljati s palcem). Večja razlika je še v podpori pomnilniškim karticam, saj oba podpirata standard SD/MMC (priložene so kartice zmogljivosti 32 MB), V50 pa podpira tudi še Sonyjev Memorystick Duo. Z V50 lahko uporabimo tudi nekoliko daljši čas osvetljevanja objektov (do 15 sekund), poleg tega ima ta model litijev akumulator, medtem ko model V5 uporablja dve bateriji velikosti AA (ti lahko s pretvornikom vstavimo tudi v V50).
Toshibina serija prenosnikov z imenom Tecra je namenjena zahtevnim uporabnikom, ki potrebujejo prenosnik, ki je hkrati dovolj lahek, da je tudi prenosen, hkrati pa kar najbolj zmogljiv in opremljen. Včasih je veljalo, da je to tudi prenosnik, ki je silno drag, toda časi se spreminjajo in sedanje Tecre so cenovno primerljive s podobno opremljeno konkurenco.
Sony se v svetu digitalne fotografije očitno znajde zelo dobro. Še posebej, če upoštevamo, da se podjetje pred tem sploh ni ukvarjalo s fotografijo. Pa vendar njihovi modeli pogosto ponujajo precej dobre tehnične lastnosti po dokaj ugodni ceni, ob tem pa je Sony tako ali tako znan po svojevrstnih in (bolj ali manj) uporabnih tehničnih rešitvah. Sony DSC-W1 pri tem ni izjema. Gre namreč za cenovno dokaj ugoden fotoaparat, ki pa ponuja veliko tistega, kar je sicer omejeno na dražji (a v marsičem podobni) model DSC-V1. Za razliko od tega ima sicer le trikratni optični zum (ekvivalent leica je od 38 do 114 milimetrov), a je uporabljen dokaj kakovosten objektiv Carl-Zeiss. Ta je pri vodenju svetlobe precej natančen, vendar ima vsaj v tele položaju za digitalne fotoaparate dokaj majhno svetlobno jakost 4,8, pri širokem kotu pa solidnih 2,8. Z njim je mogoče ostriti objekte na razdalji od pol metra naprej, v makro načinu pa od le šest centimetrov naprej, v slabi svetlobi pa si aparat "pomaga" še z dodatnim snopom svetlobe rdečkaste barve. Ostrenje je sicer izvedeno kar precej hitro, le natančnost bi lahko bila boljša, saj včasih ne zaklene slik optimalno.
Samsung s svojimi fotoaparati meri predvsem na spodnji del trga, njegovi izdelki pa sicer ne sodijo med najcenejše, se pa zato ponašajo z dokaj spodobno optiko. Poleg tega so bili med prvimi, ki so fotoaparate z zmogljivejšimi tipali (z več kot tremi megapikami) ponudili za manj kot 100 tisočakov. Model Digimax 430 ne sodi med najzmogljivejše izdelke tega izdelovalca, gre pa za dokaj kompakten in trden fotoaparat prijetne oblike s štirimilijonskim tipalom in trikratno optično povečavo. Kot zanimivost omenimo, da poleg štirimilijonske ločljivosti 2272 × 2704 pik ponuja tudi slikanje z 2048 × 1536 pikami, to pa je pri štirimiljonskih fotoaparatih redkost. V fotoaparat lahko vtaknemo kartice SD/MMC in MemoryStick (tudi MS Pro), tako da gre za enega redkih fotoaparatov, ki ponuja podporo več kot enemu formatu kartic, in tudi enega redkih (razen Sonyjevih izdelkov, seveda) s podporo Sonyjevim karticam MemoryStick.
Čeprav Pentax izdeluje tudi večje in celo "resne" (zrcalno refleksne) fotoaparate, je med amaterskimi fotografi morda najbolj znan po svojih žepnih modelih Optio S, S3 in S4 (sedaj S4i). "Igračkami" torej, ki gredo res v vsak žep in so hkrati dovolj zmogljivi za povprečnega uporabnika. Pri Pentaxu so očitno ocenili, da je na tržišču prostor tudi za fotoaparate, ki so nekoliko večji (pa še vedno žepni in celo manjši od večine konkurenčnih žepnih), vendar veliko cenejši. Naredili so tri-milijonski model S30 (in prihajajoči štiri-milijonski S40).
Združevanju foto in video snemalnih naprav smo sicer priča že dolgo časa. Tako zmore večina digitalnih fotoaparatov snemati kratke filme VGA, digitalne videokamere pa fotografije sprejemljive kakovosti. Pentax Optio MX želi biti naprava nekje vmes - torej čim boljši hibrid med obema možnostma. No, vsaj želi si tega, v praksi pa je Pentax Optio MX še vedno predvsem fotoaparat, saj za shranjevanje tako fotografij kot tudi filmov uporablja pomnilniške kartice SD/MMC. Te kartice pa seveda za resnejše delo z videom niso niti najmanj primerne, še posebej ne priložena kartica zmogljivosti 16 megabajtov, kar je malo celo za fotografiranje pri največji ločljivosti 2048 × 1536 pik (tipalo CCD diagonale 1/2,7 palca ima namreč efektivno ločljivost 3,1 milijonov pik), kaj šele za snemanje videa MPEG4 ob ločljivosti 640 × 480 pik s 30 slikami na sekundo. Za le eno minuto je namreč treba več kot 25 MB - za dvajset minut videa je torej treba imeti kartico zmogljivosti 512 MB. Je pa res, da naprava po obliki prej spominja na kamero kakor na fotoaparat. Ima namreč zložljivo držalo na spodnjem delu ohišja, ohišje pa je precej globoko. Velik barvni zaslon LCD je zadaj in ga je mogoče obračati okoli obeh osi, optičnega kukala pa Optio MX sploh nima.
Panasonicov aparat Lumix LC-80 sodi med kompaktne aparate, ki jih lahko vtaknemo tudi v malo večji žep, kljub temu pa se lahko pohvali z dokaj dobrimi zmogljivostmi. Gre za nadgradnjo modela LC70, od predhodnika pa se razlikuje po tipalu, ki v osemdesetici omogoča zajem slik pri ločljivosti pet milijonov pik. Izdelovalec objektiva je Leica, omogoča pa trikratno optično povečavo. Pri najširšem kotu je svetlobna jakost objektiva 2,8, v tele položaju pa le še 4,9. Ohišje je plastično, a kljub temu med trdnejšimi v tem cenovnem razredu. Razporeditev gumbov na ohišju sicer ne omogoča, da bi aparat uporabljali z eno roko, a resnici na ljubo gre za izdelek, ki ga bo večina uporabljala v samodejnem načinu delovanja, kjer poseg v menuje med slikanjem pravzaprav ni potreben. Aparat se napaja iz dveh baterij AA (priložena sta dva NiMH akumulatorja), slike pa zapisuje na kartice SD.
Panasonic si je s svojimi fotoaparati v svetu pridobil kar nekaj privržencev, pri nas pa so njegovi izdelki nekoliko manj razširjeni. Lumix DMC-FZ20 sodi med zmogljivejše aparate tega podjetja. Panasonic je bil eden prvih, ki je predstavil fotoaparat z veliko optično povečavo in optičnim stabilizatorjem slike, FZ20 pa je trenutno njihov paradni konj v tem razredu. Pohvali se lahko s kar petmilijonskim tipalom (kar je največ med podobnimi izdelki), ima pa tudi 12-kratno optično povečavo, ki v 35-milimetrskem formatu ustreza goriščni razdalji med 36 in 432 milimetri. Napaja se iz litijevega akumulatorja, slike pa shranjuje na kartice SD (priložena je kartica s 16 MB pomnilniškega prostora).
Da so lahko fotoaparati tudi modni dodatek, je prvi zares pokazal Canon s svojim modelom Ixus I. Zdaj mu sledi tudi Olympus - z modelom Mju-mini digital.
