Canonovi fotoaparati razreda A (konkretno modela A60 in A70) so pred časom med povprečnimi uporabniki povzročili pravo revolucijo. Bili so eni prvih kompaktnih fotoaparatov, ki so ponujali dovolj kakovostne fotografije, da so lahko nadomestili dotlej uporabljane analogne kompaktneže.
Ob poplavi novih digitalnih SLRjev na letošnji Photokini si prav gotovo nismo mislili, da bo Nikon kmalu po predstavitvi modela D80 na trg poslal še enega novega člana že tako obširne družine digitalnih SLRjev. Prvi namigi so se začeli širiti prek spleta v začetku novembra in čez mesec dni smo lahko že preizkusili vstopni model D40. Namenjen je predvsem začetnikom in tistim, ki bi se poleg kompaktnih fotoaparatov radi seznanili tudi z digitalnimi SLRji.
Na letošnji Photokini smo poleg drugih novosti med digitalnimi SLRji pričakovali tudi novega paradnega konja podjetja Olympus. Njihov profesionalni model E-1 namreč nosi letnico izdelave 2003 in je v marsikaterem pogledu že rahlo zastarel. Prav gotovo nas je zato presenetil nov fotoaparat v njihovem nižjem razredu, v katerem so bili do zdaj že trije modeli. Poleg E-300 in naslednika E-330 je najzmogljivejši v tem razredu E-500, kot četrtega člana pa so dodali model z oznako E-400. Čeprav nosi nižjo oznako, pa ima med vsemi tipalo z najvišjo ločljivostjo, deset milijonov pik, in se uvršča med "vroče" modele drugih podjetij s podobnimi tipali.
Olympus mju 750 po zunanjosti zelo spominja na pred nekaj meseci preizkušeni model mju 810: prav tako gre za aparat s kovinskim ohišjem klinaste oblike, ki ga brez težav spravimo v vsak žep. Vseeno gre za posebneža, ki zaenkrat med žepnimi aparati nima velike konkurence. Ločljivost tipala, 7 megapik, je sicer že dokaj običajna pri teh aparatih, posebnost novega mjuja pa je objektiv. Ta ponuja kar petkratno optično povečavo, precej več od za ta razred standardne trikratne povečave.
Digitalni fotoaparati SLR z izmenljivimi objektivi so na voljo po čedalje nižjih cenah, tako da je že kar nekaj izdelovalcev fotoaparatov opustilo razred "polprofesionalnih" kompaktnih aparatov. Panasonic v tem razredu še kar vztraja. Dosedanjega paradnega konja, model DMC-FZ30, ki je bil preizkušen v letošnji januarski številki, je tako nadomestil njegov zmogljivejši naslednik, Lumix DMC-FZ-50.
Olympusova priljubljena aparata z veliko optično povečavo C-765 in C-770 smo v Monitorju preizkusili pred več kot dvema letoma. No, v tem času je Olympus na tem področju, kljub temu da gre za pionirja pri aparatih z veliko optično povečavo, nekoliko zaspal. To je s pridom izkoristila konkurenca in ga ne samo dohitela, temveč v marsikaterem pogledu tudi prehitela.
Nikon S10 je naslednik modela S4. "Podedoval" je vrtljiv del z optiko, ki ga lahko zasukamo okrog osi za 270 kotnih stopinj. To pride prav, kadar želimo ustvariti avtoportret; pri tem aparat sam pravilno obrne sliko na zaslonu LCD.
FE-190 je trenutno drugi najzmogljivejši predstavnik Olympusove družine preprostih izdelkov "Easy" za preproste uporabnike. Poleg tega je tudi majhen - pravzaprav žepen, tako da je vedno in povsod pri roki.
Pred letom in pol so v Nikonovi ponudbi digitalnih SLRjev predstavili izboljšan D70s, a večino lastnikov starejšega D70 ni ravno prepričal v zamenjavo fotoaparata. Razlik med njima je bilo pravzaprav malo. Izboljšan je bil avtofokus, povečan pregledovalnik LCD, še nekaj dodatnih popravkov pa je bilo prej lepotne narave kot ne. Šele letos na sejmu Photokina smo dočakali pravega naslednika, ki je upravičeno tudi prevzel novo, višjo številko. Ta je še vedno namenjen resnejšim amaterskim fotografom in medtem ko vstopni model še naprej ostaja D50, so zahtevnejšim uporabnikom namenili novi D200, profesionalcem pa ostajata preverjena D2X in D2Hs.
Nikon S7c že z nazivom poudarja, da gre za izdelek z možnostjo povezovanja (C - "connectivity"). V S7 je kot v enega redkih trenutno aktualnih fotoaparatov na trgu že tovarniško vgrajen brezžični vmesnik Wi-Fi po standardu b/g.
