Objavljeno: 4.2.2007 13:18 | Avtor: Peter Gedei | Monitor Januar 2007 | Teme: foto, nenehni testi

Olympus E-400

Na letošnji Photokini smo poleg drugih novosti med digitalnimi SLRji pričakovali tudi novega paradnega konja podjetja Olympus. Njihov profesionalni model E-1 namreč nosi letnico izdelave 2003 in je v marsikaterem pogledu že rahlo zastarel. Prav gotovo nas je zato presenetil nov fotoaparat v njihovem nižjem razredu, v katerem so bili do zdaj že trije modeli. Poleg E-300 in naslednika E-330 je najzmogljivejši v tem razredu E-500, kot četrtega člana pa so dodali model z oznako E-400. Čeprav nosi nižjo oznako, pa ima med vsemi tipalo z najvišjo ločljivostjo, deset milijonov pik, in se uvršča med "vroče" modele drugih podjetij s podobnimi tipali.

Podjetje Olympus trži E-400 kot najmanjši in najlažji digitalni SLR, kar je v določenih okoliščinah gotovo prednost, vendar je lahko zaradi majhnosti ohišja fotoaparat tudi težavno držati v roki. Za boljši oprijem je gotovo najboljše izbočeno držalo za desno roko. To je pri E-400 premajhno in po daljši rabi roko preveč utrudi, dodatno težavo pa povzroča še nosilec za nosilni trak, ki je pritrjen preveč spredaj pri prstih. Kljub temu je fotoaparat enostavno upravljati. Na vrhu je na voljo glavno kolesce z načini fotografiranja in vklopom, poleg njega izbirno kolesce in prožilo, na levi strani pa tipki za različne načine proženja in dvig bliskavice. Ta nam s kratkimi zaporednimi bliski služi tudi za pomoč pri ostrenju, a se v težavnih razmerah radi prevečkrat ponovijo. Tipke na zadnji strani ohišja so namenjene digitalnemu delu, kjer izstopa tipka Fn, na žalost pa je seznam ukazov, ki jih lahko "obesimo" nanjo, zelo kratek. Večino fotografskih in digitalnih nastavitev nastavljamo s hitro dosegljivimi menuji (tudi slovenskimi) prek velikega pregledovalnika LCD s 6,4 cm diagonale in 215.000 pikami ločljivosti. Pod smernimi tipkami je na voljo še izhod, ki rabi za video ali USB izhod. Ta je še vedno počasen, kar je pri velikih datotekah postalo zelo moteče. Na desni so vratca za pomnilniške kartice xD in CompactFlash, spodaj pa vratca za zmogljivo baterijo Li-Ion. Ob vsakem vklopu fotoaparata se vključi ultrasonični odstranjevalec prahu, kar je že stalnica pri Olympusovih digitalnih SLRjih.

Avtofokus fotoaparata je omejen le na tri področja in se za razliko od vsakdanjih razmer, v katerih deluje zadovoljivo, v slabših ne odreže najbolje. Dosti boljši je sistem merjenja svetlobe z 49 območji, ki je, kot smo že vajeni, deloval brezhibno. E-400 je član sistema 4/3. To pomeni, da lahko nanj pritrdimo vse objektive tega sistema in ima tipalo, veliko 17,3 × 13,0 milimetra. Za razliko od E-330 je vanj vgrajeno tipalo CCD, ki ne omogoča ogleda, premore pa 10 milijonov pik ločljivosti. Še vedno smo opazili precejšen šum nad ISO 800, kljub vsemu pa je kakovost posnetka zelo dobra. Kontrast, ostrino in barvno nasičenost lahko nastavljamo v petih stopnjah. Po zajemu posnetka nam fotoaparat prek petih zelo osnovnih načinov omogoča tudi popravljanje. Slikamo lahko s hitrostjo treh posnetkov na sekundo v seriji deset posnetkov v JPG in pet posnetkov v zapisu RAW. Čas lahko nastavimo od 1/4000 s do 60 s, sinhronizacija z bliskavico pa še naprej ostaja pri 1/180 s.

Ker gre za vstopni model digitalnega SLRja, so se pri Olympusu potrudili kar se da poenostaviti upravljanje fotografskega in digitalnega dela in to jim je tudi uspelo. Za povrh so poskrbeli še za slovenske menuje in poznejšo obdelavo posnetkov, vendar se nikakor nismo mogli otresti misli, da sta poglavitni novosti pri fotoaparatu le tipalo z višjo ločljivostjo in velikost ohišja, saj se druge specifikacije ne razlikujejo kaj dosti od preostalih njihovih modelov. Kakorkoli že, glavni prodajni adut še naprej ostaja cena kit modela z dvema objektivoma.

Olympus E-400