Pametni telefon je ob nakupu vse prej kot pameten. Bister morda, pamet pa mu je treba še priskrbeti. Kam usmerjati ta visokotehnološki nepopisan list papirja, ki se na naši dlani nebogljeno povezuje na brezžična učilišča širnega sveta, ko ga želimo naučiti, da bi čim bolje izkoristil vgrajeno elektronsko oko za zajemanje dih jemajočih fotografij?
V Nikonu so se očitno odločili, da je čas za korenite spremembe. Po letu 1959 so predstavili nov navoj za aparate z izmenljivimi objektivi, imenovan "1", in predstavili prvi digitalni fotoaparat, ki ga lahko nesemo pod vodno gladino. To smo doživeli šele leta 2011, kar 10 let po opustitvi priljubljene analogne dvoživke Nikonos. Vendar v precej drugačni dimenziji.
Kodak je že dlje časa znan predvsem po zelo agresivni cenovni politiki, hkrati pa tudi po enostavnih aparatih za vsakdanjo rabo. Ravno v cenejšem segmentu žepnih aparatov so najmočnejši, novi model Easyshare Mini M200 pa je pri tem še prav presenetljivo majhen. Gre namreč za daleč najmanjši aparat v naših tabelah, hkrati pa je tudi med najlažjimi. Na fotografijah se tega namreč ne vidi, a v praksi deluje, kot da bi vzeli navaden žepni model in ga v vseh smereh še zmanjšali.
Digitalni fotoaparati, ki so nekakšen vmesni člen med aparati DSLR in kompaktnimi aparati, so danes vse bolj razširjeni in priljubljeni. Uporabljajo razmeroma velika tipala (podobne velikosti kot večina modelov DSLR), imajo izmenljive objektive, po drugi strani pa nimajo sistema zrcal oziroma prizme in fizičnega zaklopa, zato so lahko manjši in lažji od pravih zrcalno-refleksnih modelov. Začetnika te zgodbe pa sta podjetji Panasonic in Olympus, ki sta skupaj zasnovali standard, imenovan Mikro štiri-četrtine (Micro four-thirds).
Zadnje čase je Panasonic s svojimi žepnimi modeli, sploh nekoliko zmogljivejšimi, nadvse uspešen. Na preizkus pa smo tokrat dobili enega izmed cenejših, vstopnih modelov tega izdelovalca, model FS-16. Še vedno gre za žepni aparat, po velikosti in teži sodi nekako v povprečje med temi modeli. Kot je navada pri žepnih modelih, se tudi tega dobi v različnih barvah, od klasične črne in sive pa do bolj izstopajoče rdeče in rožnate barve.
Digitalni fotoaparati že kar dolgo časa znajo zajemati tudi video posnetke. Pravzaprav so pri tem že zelo resno nadomestili domače videokamere, saj ponujajo razmeroma dobro kakovost videa ob žepni velikosti in po konkurenčni ceni, imajo pa tudi nekaj tehničnih prednosti v primerjavi s cenejšimi videokamerami, denimo širše kote zajema.
Tokrat smo dobili kar nekaj aparatov podjetja Kodak, model M583 pa je na prvi pogled najmanj opazen oziroma poseben, čeprav gre za razmeroma zmogljiv žepni model. Navzven deluje elegantno, saj je odet v gladko plastiko (na voljo je v štirih barvah), na njej pa se žal poznajo prstni odtisi. Zaslon zadaj je velik, po diagonali meri 3 palce, ločljivost pa je manjša kot pri bratskem M577, tu šteje 230 tisoč pik, kar pa bo za večino uporabnikov kljub vsemu dovolj.
Canonovi aparati serije Ixus so že dlje časa silno priljubljeni, saj ponujajo dobro kakovost fotografije in enostavno rabo v kompaktnem, ličnem ohišju. Novi Ixus 310 HS pa se postavi k samemu vrhu te serije. Kratica HS pomeni High Sensitivity, s tem označujejo tipala nove generacije, ki so osvetljena od zadaj. Tako imajo manj šuma kot starejša tipala, kar smo opazili tudi med našim preizkusom. Ločljivost je povsem dovolj visoka, občutljivosti ISO pa gredo do ISO 1600.
Olympus je na področju malih, žepnih digitalnih aparatov že kar dolgo časa izredno dejaven. Na preizkus smo dobili dva nova malčka, ki oba merita na manj zahtevne uporabnike. Prvi izmed njiju je aparat z oznako VG-110. Gre za majhen in silno preprost model, ki predstavlja vstopno poličko Olympusove ponudbe.
Verjetno se vsakdo spomni tistih analognih fotoaparatov za enkratno rabo, ki so bili odporni za vodo in jih je bilo mogoče uporabljati na morju brez bojazni, da bi zmočili film in s tem izgubili posnetke. Bili so poceni, pa tudi kakovost fotografij je bila temu primerna.
