Družabna omrežja nas danes spremljajo domala vsepovsod. A četudi se glavnina rabe seli na mobilne naprave, jih je prijetno uporabljati tudi na namiznem ali prenosnem računalniku neposredno znotraj operacijskega sistema. Seveda jih je večinoma mogoče doseči kar prek spletnega brskalnika, a to ni edina pot.
Ker Linux izhaja tako rekoč iz akademske srenje, bi pričakovali, da bodo linuxne skupnosti skrbele tudi za tiste, ki se še izobražujejo, in to ne glede na starost.
Čeprav si želi biti Linux predvsem samostojen in zaokrožen operacijski sistem, ki se mu ni treba ozirati po drugih, pa si marsikateri uporabnik kdaj zaželi zagnati tudi kaj tistega, kar pozna iz najbolj razširjenega operacijskega sistema za osebne računalnike na svetu.
Ne glede na to, da je Linux uporaben za 99 % normalne rabe, se vedno nekje najde tisti odstotek, ki lahko zagreni življenje tudi osnovnemu uporabniku. Denimo, ko želi uporabiti aplikacijo eDavki ali izpolniti obrazec v formatu PDF.
O pomenu varnostnih kopij skoraj ni vredno izgubljati besed. Človeške napake, okvare diskov ali diskovnih polj, napake v datotečnih sistemih ali kar sesutja strežnikov so prava mora za vsakogar, ki je imel kdaj opraviti s pomembnimi podatki.
Video je eden od segmentov, kjer se Linux dolgo ni mogel kosati z drugimi operacijskimi sistemi, vsaj ne v smislu uporabnih rešitev za montažo. V zadnjem času pa se je vendarle nekaj premaknilo in tudi v Linuxu so se začeli pojavljati programi, ki so uporabni za to opravilo.
To, da so si medijske vsebine in računalniki tako rekoče usojeni, je jasno že dolgo. A za pravo ustvarjanje tako imenovanih HTPCjev (Home Theater PC) je treba imeti ustrezne programske rešitve, ki skušajo ustvariti red iz nereda in znajo poenostaviti rabo računalnikov v zabavne namene, da je po preprostosti bolj podobna upravljanju televizorja ali, denimo, igralne konzole. Že dolgo na tem področju kraljujeta XBMC in Plex.
Linux v primerjavi s korporativnimi rešitvami nikoli ni bil omejen zgolj na eno grafično okolje namizja, temveč so različne skupnosti razvijale rešitve, prilagojene različnim vrstam rabe in tudi različno zmogljivim računalnikom. A v demokratičnosti ponudbe se lahko uporabnik hitro izgubi, zato je dobro vedeti, kakšna je razlika med najpogostejšimi grafičnimi namizji tega operacijskega sistema.
Čeprav nobeden od Raspberryjevih računalnikov Pi ni nujno vezan na Linux, je v praksi tako, da je Linux praktično edini zares uporaben operacijski sistem, ki ga na teh računalnikih poganjajo. Zato lahko kljub izjemam vsaj trenutno še vedno trdimo, da gre predvsem za linuxni računalnik, ki na področje računalništva vrača veliko navdušenja in čudenja, ki so ga te naprave zmogle vzbujati pred približno tremi desetletji.
Med programi za večstezno urejanje zvoka in podatkov MIDI je najbolj razvit Ardour. Vmesnik tega programa že takoj spomni na kopico podobnih programov za različne platforme. In res, program ponuja vse, kar je potrebno za produkcijo zvoka in MIDI na več stezah: od snemanja prek urejanja pa do miksanja. Najpomembneje pa je, da se program ponaša predvsem z odličnimi možnostmi usmerjanja in preusmerjanja signalov tako prek učinkov kot tudi do različnih strojnih naprav. O ustvarjanju skupin, vstavljanju učinkov in podobnem verjetno niti ne velja izgubljati besed. Ardour zna brez težav nadzirati zunanje naprave in njihov signal vračati v program ali kar na drugo strojno opremo, ki je povezana z Ardourjem. Seveda so na voljo vsi učinki LADSPA, ki jih premore odprtokodni svet Linuxa, in teh ni malo. O njihovi kakovosti so mnenja deljena, a navsezadnje so lahko tudi o njihovi ceni. Ponavadi res nimajo tako lepih vmesnikov kot v svetu VST ali Pro Tools. Koliko je to vredno, pa presodite sami. Če uporabniku niso dovolj, so podprti še učinki LV2 in Linux VST, za rabo Windows VST pa je treba ustvariti svojo različico Ardour, saj ga osnovna distribucija zaradi zakonov ne podpira. Z nekaj znanja Linuxa in izdatno pomočjo spleta to niti ni tako težavno.
Arhiv
Po avtorjih
