Redko pomislimo, da imamo skorajda v vsakem trenutku s seboj eno napravo ali več, ki lahko že ob manjši fizični poškodbi zanetijo požar. Na to pa so morali pomisliti letalski prevozniki, odkar se ljudje nanje množično vkrcavamo s telefoni, tablicami in prenosniki, ki jim družbo delajo še zunanje baterije. Požar na letalu je najhujša nevarnost, a brez prenosnih naprav nam živeti ni.
Slovenija se pridružuje veliki skupini evropskih držav, v katerih deluje sistem za opozarjanje na nevarnost tudi prek pametnih telefonov. Vzpostavljeni sistem je skladen z evropskimi standardi in nudi dodaten način obveščanja, vsi dosedanji pa ostajajo.
Za enim bolj nenavadnih naslovov se skriva resnični problem, ki bo nastopil prihodnje leto, priprave pa zahteva že letos. Paradoksalno Microsoft svetuje, naj ukrepamo takoj, obenem pa ta hip kaj dosti storiti ne moremo. Vseeno velja pogledati pod pokrov oziroma v matično ploščo.
Kaj se zgodi, ko države prekršijo pravila igre in ko v boj za nadzor, informacije in varnost vstopijo z orodji, ki so bila nekoč domena hekerjev, a jih danes razvijajo zasebna podjetja po naročilu državnih organov? In kaj pomeni, ko sredi miru postanemo tarče – ne vojakov, ampak vrhunskih vrstic kode?
Računalniški virusi so, tako kot vsi tehnološki pojavi, produkt svojega časa – in svoje okolice. V dobrih 50 letih, kolikor jih poznamo, so iz preprostih, pogosto šaljivih digitalnih potegavščin prerasli v sofisticirana orodja nadzora, sabotaže in predvsem – zaslužka. Njihova zgodovina je hkrati zgodovina razvoja informacijske družbe in njenih temnejših plati: od naivnega eksperimentiranja, prek kaosa, ki ga je prinesla hiperpovezanost, do današnjega časa, ko digitalni zlikovci izsiljujejo multinacionalke in države razvijajo lastne kibernetske arzenale.
V zadnjih mesecih se več govori o skrivnostnih elementih z nenavadnimi imeni, brez katerih ne bi bilo modernih elektronskih čudes. Gadolinij, prazeodim, lutecij in ostali so druščina elementov, za katere obstaja lepo, a nekoliko starinsko poimenovanje: prvine redkih zemelj. Potrebujemo jih malo, a brez njih ne gre. Praktično vso svetovno proizvodnjo obvladuje Kitajska, ki se te moči zaveda. Ostali svet zato mrzlično išče svoje zaloge.
O Singapurju kroži precej mitov in legend, ki pa imajo nemalo podlage v resničnosti. Mestna državica v jugovzhodni Aziji, eden štirih azijskih tigrov iz 90. let, ima resnično drakonske zakone o smetenju in mamilih, a je daleč od futurističnega paradiža ali distopije. To pot nas je zanimalo predvsem, ali je res tehnološko čudo sveta. Za mesec dni smo šli v Singapur.
Študentje, profesorji in raziskovalci, pogosto pa tudi šolarji, dijaki in učitelji imajo v praktično katerikoli razviti državi brezplačen dostop do interneta. Poiskati morajo le brezžično omrežje z imenom Eduroam, ki jim bo od Južne Amerike do Avstralije in povsod vmes omogočilo internetno povezljivost. Zamisel je bila rojena v Evropi pred dvema desetletjema.
O priporočilih za nakupe, ki jih kot plačana sponzorstva podajajo ustvarjalci na Youtubu, si lahko mislimo svoje, a v veliki meri sploh omogočajo ekosistem brezplačnih vsebin. Na drugi strani pa si potrošniki želijo popustov in iščejo kode zanje po širnem spletu. Oboje je leta izkoriščal Paypal, ki je s svojim orodjem za lovljenje popustov Honey v resnici za več milijonov dolarjev opeharil oboje.
Ena izmed bolj odbitih teorij zarote, ki je dobila pospešek pred štirimi leti, opisuje mrtvi internet. Na spletu naj bi večino vsebin, interakcij in prometa ustvarili boti in umetna inteligenca, sami pa smo tam kot glas vpijočega v puščavi. Zrno resnice v tej teoriji obstaja, razvoj umetne inteligence pa jo utegne uresničiti.
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih
