Vse naj gre v oblak
V zadnjih letih smo se dodobra naposlušali zgodb in načrtov, ki omenjajo oblak in oblačne storitve. V poslovnem in potrošniškem svetu so nas preplavile rešitve, storitve in obljube.
eprav verjetno ni IT konference, članka, zgodbe o uspehu, ki ne bi pridigala o oblaku kot izjemnem orodju, ki omogoča marsikaj, kar je bilo do nedavna praktično nemogoče, se še vedno najdejo skeptiki, ki v koncept preprosto ne verjamejo. Predvsem zato, ker ga do skrajnosti zbanalizirajo v virtualni strežnik v tuji strežniški sobi ali pa v oblaku vidijo novi mainframe. Pa sploh imamo izbiro?
Najprej definirajmo, kaj sploh je oblak. Je to hramba podatkov v oddaljenem podatkovnem centru? So to virtualni strežniki nekje daleč stran? So to storitve, ki jih najamemo, namesto da bi kupili licenco, in uporabljamo prek spleta? So to storitve, za katere sploh ne vemo, da jih uporabljamo, saj to počne naprava namesto nas? Vse to. In še veliko več. Če dobro pomislimo, smo že nekaj časa prav vsi uporabniki oblaka. Ali poznate koga, ki ne bi uporabljal vsaj ene izmed storitev Gmail, Dropbox ali iCloud? Ko prepustimo zasebno elektronsko pošto Googlu, sploh ne pomislimo več, da je na voljo alternativa (kdo še ima doma poštni strežnik?!). Dropboxu slepo zaupamo, kot dobri prijatelj je. Jabolčne naprave nas silijo v uporabo iClouda, malokdo se upira. Stokrat je že dokazano, da so podatki pri globalnem ponudniku storitev varnejši kot v »navadnih« strežnikih v podjetjih in pri krajevnih ponudnikih. Vsi veliki nizajo certifikate in dokazila, da s podatki ravnajo tako, kot je prav in se sme in da so zaščiteni pred radovednimi pogledi drugih strank, podjetij in držav. Res, tu je temna senca državnih špicljev – pa si spet priznajmo, da če lahko pridejo do podatkov pri največjih ponudnikih, potem bodo prišli kamorkoli. In ko oblak odpove, je to novica, groza in strah. A novica je tudi, ko z neba pade avion. Ko se zgodi avtomobilska prometna nesreča, pa ne. Pa v slednjih umre bistveno več ljudi na leto kot v prvih. In enako se bistveno več izpadov zgodi v klasičnih strežnikih in podatkovnih centrih kot v oblaku, a to ni novica. Ko pade Amazon, pa je.
Izkaže se, da imamo z oblaki težave samo »stari« računalnikarji. In »stara« podjetja. Medtem ko se modri, izkušeni ITjevci prerekamo, ali je oblak prava pot, in vztrajamo pri svojem, nas po levi prehitevajo milenijci, ki o oblakih sploh ne dvomijo. Večine startupov sploh ne bi bilo, če ne bi mogli za nekaj dolarjev na mesec najeti vse infrastrukture, ki jo potrebujejo, jo po potrebi povečevati, vse dokler ne potonejo, se prodajo ali nesramno zrastejo. In startupi vseh oblik najedajo in preoblikujejo že praktično vsako panogo.
Enako kot za posameznike in startupe velja tudi za večja podjetja. Amazon je bil prvi, ki je komercialno uspešno ponudil svojim strankam oblak. Mnoga podjetja so leta nemo opazovala, nekatera, tak je Microsoft, so se pravočasno zganila in zdaj bolj ali manj uspešno lovijo Amazon in ga v nekaterih pogledih tudi že prekašajo. Na tretjem mestu med ponudniki oblačnega računalništva nerazumno neodločno caplja Google, potem pa se zgodba konča. Vsa druga podjetja, med njimi vodita IBM in HP, pa so vlak že zamudila, zanje ni rešitve. IBM je v nekaj mesecih poskusil zgraditi to, kar sta Amazon in Microsoft preizkušala več let, in izkazalo se je, da le ni tako enostavno. Vsi vemo, da je IBM v velikih škripcih in večno ne bo mogel živeti od bajnih pogodb z velikimi podjetji in državami, naslednjo veliko stvar pa je, kot kaže, zamudil. HP je tudi že obupal in bo postal »le« partner enega ali več velikih ponudnikov. Vsi drugi, ki so poskušali ponuditi splošne javne oblake, so zgodbo prav tako že končali ali pa životarijo in jo bodo prav kmalu.
In enako velja za države. Največji, najbogatejši se pospešeno digitalizirajo, Evropa, z njo pa tudi Slovenija, pa se le s težavo odloči za plašen korak v računalništvo v oblaku, pa naj bo zaseben ali javen. Tako se razlika med razvitimi in manj razvitimi, med modernimi in manj modernimi, med odločnimi in manj odločnimi in podjetnimi in manj podjetnimi samo še veča. Vsi trije veliki ponudniki prihajajo iz Združenih držav. In ne glede na to, kako si EU želi, da bi tudi na tej strani male luže nastal kakšen močan in konkurenčen ponudnik, je to praktično nemogoče. Vlak je zamujen, preskakovati se ne da, poleg tega so naložbe v razvoj astronomske, več deset milijard je že bilo potrošenih za razvoj vsakega od velikih treh javnih oblakov.
Srednjeročno je že mogoče trditi, da bodo velika podjetja iz ZDA obvladovala trg oblačnih storitev, na njih bodo rešitve gradila in z njimi služila podjetja iz ZDA, ki jih bodo ustvarjali mladi podjetniki brez predsodkov in pomislekov. A kaj bo ostalo za vse preostale? Bore malo.
Nauk je, da se je treba ob naslednji veliki razvojni priložnosti odzvati odločno in takoj, drugače bo spet prepozno. Za podjetja in države.
Kaj pravite, evropski izdelovalci avtomobilov? Se utegne tudi tam zgoditi to, da bodo »stari« heroji skeptiki podcenjevali in mencali, podjetni in predrzni novinci pa si bodo nabrali prednost, ki jo bo težko ali nemogoče nadoknaditi?
