Pošast hodi po svetu – pošast Linuxa
Čeprav namizne Linux distribucije ostajajo v senci operacijskih sistemov Windows in MacOS, se zdi, da je prihodnost svetla. No, vsaj sedanjost je, saj se je tržni delež Linuxa v zadnjih dveh letih skoraj podvojil in zdaj dosega prek štiri odstotke, skupaj z ChromeOS pa jih presega celo šest.
Šest odstotkov se na prvi pogled zdi malo, a je treba upoštevati, da ima sistem Windows tako rekoč monopolni položaj, saj poganja prek 70 odstotkov vseh računalnikov za osebno in poslovno rabo, medtem ko je delež MacOS zgolj okoli 15-odstoten. Ker Linux nenazadnje ni prva izbira ob nakupu novega računalnika, ki imajo pogosto že nameščen operacijski sistem, je ta rast še toliko zanimivejša.
Razlogi so različni in jih je treba iskati tudi v dejstvu, da sta novejši Windows in MacOS strojno zahtevna operacijska sistema in da na starejših računalnikih enostavno ne delujeta več ali pa to počneta slabše, kot bi si želeli. Osebno sem se srečal s kopico računalnikov Windows, katerih lastniki so tarnali nad počasnim delovanjem, pa čeprav so bili računalniki stari le nekaj let. Računalniki so bili neodzivni, večino diskovnega prostora je porabil sam sistem (manjši diski SSD, ki so se pred nekaj leti še vgrajevali v nove računalnike), posodobitev na novejši Windows 11 pa sploh ni bila mogoča, ker naj bi strojna oprema ne bila dovolj zmogljiva. Nič boljše ni stanje, ko gre za MacOS. Po desetih letih so jabolčni uporabniki obsojeni na zastarele različice MacOS, ki niso več podprte (trenutno je to različica BigSur, ki se ji je podpora iztekla novembra lani), na že pet let stare računalnike pa ni več mogoče namestiti zadnje različice Applovega operacijskega sistema (Sonoma), kar je glede na njihovo butično ceno kar žalostno. In ker so Applovi računalniki navadno kakovostni in dobro delujejo tudi po desetih letih, bi bilo zares škoda (in tudi neekološko), če bi končali svojo življenjsko pot.
In prav v tem segmentu računalnikov se da iskati razloge, ki so oživili Linux. Kopico Linux distribucij sem namestil ljudem, ki nočejo kupiti novega računalnika, ker se jim zdi obstoječi še dovolj dober, novi pa bi predstavljal odvečen strošek.
Kopico Linux distribucij sem namestil ljudem, ki nočejo kupiti novega računalnika, ker se jim zdi obstoječi še dovolj dober, novi pa bi predstavljal odvečen strošek.
Še največja ovira je ljudi prepričati, da Linux ni nekakšna pošast. Da njegova uporaba ne pomeni 'čudnega grafičnega vmesnika', pisanja ukazov v terminal, nezdružljivosti z njihovimi napravami ali najpogostejšimi datotečnimi formati (MS Office, PDF …). Prepričati, da se da na Linuxu tudi elektronsko podpisovati dokumente in uporabljati spletno bančništvo. Da se da z njim torej početi vse vsakdanje stvari, ki jih počne velika večina povprečnih uporabnikov računalnikov (kar bralci Monitorja pogosto sicer niso). Strahovi, ki so prisotni med ljudmi, so večinoma posledica razvojne stopnje Linuxa izpred več kot desetih let in danes enostavno več ne zdržijo resne presoje. Kljub temu se jih pogosto oklepajo celo resni poznavalci tehnologij, ki svoj dvom navadno izrazijo skozi pomisleke tipa: »Sem ga nekaj preizkušal pred X leti in mi ni bil všeč. Pa nekaj ni delovalo.« S pomisleki in strahovi je pač tako, da se jih je težje znebiti kot jih pridobiti, zato vsaki 'žrtvi' moje premišljene 'linuxizacije' zagotovim, da bom operacijski sistem po enem mesecu rabe odstranil, če ne bo izpolnil pričakovanj. Pogosto ga namestim tudi vzporedno s starim, da 'žrtvam' dam občutek varnosti, če bi se vendarle zgodilo, da kaj ne bi delovalo. Ta moj aktivizem se mi včasih zdi skoraj na meji dela psihoterapevta.
Rezultati pa so dobri, kaj dobri, celo odlični, saj zares redko naletim na uporabnika, ki bi potreboval nekaj tako zelo posebnega, da Linux tega ne bi zmogel. Velika večina je presenečena, da lahko v Linuxu počnejo vse tisto, kar so že prej, in še kaj več. Za številna opravila so na voljo zelo spodobna programska orodja, ki so danes tako združljiva s 'standardnimi' (monopolnimi) orodji, da je razlika pač le v vmesnikih. Pa še ti se neprenehoma razvijajo in znajo oponašati celo tiste (meni osebno zoprne) Microsoftove menije v obliki 'trakcev'. Če k temu dodamo še, da je Linux zelo nezahteven za vzdrževanje (t. i. 'pucanja', ker slabo deluje, praktično ni), predvsem pa za zagotavljanje varnosti (protivirusni programi in podobno), ter da podpira tudi starejšo strojno opremo (denimo spletne kamere, tiskalnike, zunanje zvočne kartice …), ki deluje brez iskanja in nameščanja gonilnikov, niti ni čudno, da 'povratnikov' skorajda ni.
Če bi bila industrija programske opreme iskrena, bi morala kar sama propagirati brezplačne odprtokodne rešitve, saj ji je menda v interesu, da so stvari legalne, ker jim piratstvo odžira težko prigarani kruh. V tem primeru bi po namiznih Linux sistemih poseglo še več uporabnikov. A tudi brez tega kaže, da se bo trend širjenja namiznega Linuxa nadaljeval, nenazadnje je jedro Linuxa v svoj operacijski sistem integriral celo sam Microsoft, čeprav je to namenjeno predvsem razvijalcem. Bo Microsoft Windows v prihodnosti le še ena od distribuciji Linuxa? 😉
