Oblika proti tehnologiji
Za Google se zdi, kot da ne pozna meja. Kljub recesiji se še naprej uspešno razvija, nove pobude pa predstavlja v skoraj vseh porah sodobne, informacijske družbe. A pri tako velikem obsegu dejavnosti se kažejo tudi kritične pomanjkljivosti, ki izvirajo iz samih temeljev delovanja družbe.
Philipp Lenssen, ki že vrsto let podrobno spremlja dejavnosti Googla v svojem spletnem dnevniku, je v izvrstnem pregledu leta 2009 skozi dogodke in izdelke, ki so v splet prihajali iz Mountain Viewa, veliki G označil za nekakšen Xerox PARC minulega desetletja, a s komercialnim pridihom. PARC je namreč odkril ključne tehnologije računalništva, ki so zaznamovale minula tri desetletja, a jih ni nikoli uspešno razvijal naprej, to pa so namesto njega zelo dobro unovčili Apple, 3Com, Microsoft in številna druga podjetja. Leto 2010 se še ni niti dobro začelo, pa v Googlu znova streljajo iz vseh topov. Če je Lenssen svoj zapis sklenil z ugotovitvijo, da "Google konec leta 2009 pokriva spletne aplikacije, brskalnik, ki poganja te aplikacije, operacijski sistem, ki poganja brskalnik, in, če je verjeti govoricam, še računalnik, ki poganja operacijski sistem," lahko sredi februarja 2010 k tej zbirki Googlovih prizadevanj dodamo še mobilni računalnik (pametni- ali "super"telefon), ki poganja operacijski sistem za splet in celo gigabitno optično povezavo, ki bo s pomočjo Googla kmalu zasvetila v menda kar pol milijona ameriških domov. Ob tem seveda nismo omenili še kupa spletnih aplikacij, ki jih na tej infrastrukturi gradijo.
Vendar je očitno, da so še vedno plati spleta, ki bi jih Google rad obrnil bolj sebi v prid. Ena izmed njih so družabna omrežja, v katerih vse več uporabnikov spleta vsak dan preživlja dolge ure in so za Google velika grožnja prav zaradi visokih ograd, ki jih postavljajo okoli lastne nakopičene vsebine, ki jo je težko najti kje drugje. Zelo zgovorno je dejstvo, da se Goolova nova družabna pobuda, Buzz, že takoj zna povezati z našim računom v Twitterju, ki lastne vsebine ne skriva, temveč svojo odprtost in dostopnost s strani različnih odjemalcev celo postavlja na vrh lastne strateške usmeritve, ne pozna pa Facebooka, ki lastno vsebino ograjuje za obvezno prijavo, in sicer nadvse zmedeno, a vseeno zelo prisotno in dolgoročno vplivno zaščito zasebnosti. Buzz, kot pred tem Open Social in še pred njim Orkut, so torej uperjeni predvsem proti visoko ograjenim spletnim otokom, ki niso preprosto dosegljivi Googlovim robotom in s tem niso ustrezno zastopani med zadetki Googlovega iskalnika.
Čeprav so bili Googlovi poizkusi v smeri večjega preboja med družabnimi omrežji doslej tehnično vedno zelo impresivni, pa jih še danes mori velik problem, ki se mu reče neustrezno oblikovanje. Ko sta se za pozornost uporabnikov družabnih omrežij še ravsala MySpace in Facebook, je bil slednji v velikanski prednosti predvsem zaradi čistega vmesnika, ki sicer ni bil ravno najpreprostejša stvar za uporabo, a je bil v primerjavi s katastrofo, ki je sevala iz velike večine naravnost napacanih domačih strani na MySpace, pravi balzam za oči. S tem se je kasneje strinjalo tudi kakšnih 400 milijonov uporabnikov. Google je veliko vlagal v spletne dnevnike in njegov Blogger je bil svoje čase zelo priljubljeno stičišče spletnih uporabnikov, a ga je okostenela oblika in počasno dodajanje novih zmožnosti počasi spet postavljalo v podrejeni položaj. Ob tem je tudi pisanje blogov izgubilo svoj čar in pozornost uporabnikov je bilo treba pritegniti na druge načine. Orkut, ki je priljubljen le v nekaterih državah sveta, kot je npr. Brazilija, prav tako ne moremo postaviti za zgled preglednega in preprostega vmesnika. Po svoje je prav čudno, da podjetje, ki je enostaven in visoko učinkovit vmesnik pravzaprav spet naredilo moderen, tega ne zmore ponoviti pri svojih družabnih pobudah. Kot nas veliko ve, je Googlov iskalnik postavil načela oblikovanja priljubljenega spletnega stičišča povsem na glavo. Lani so šli z njim v skrajnost, saj je vmesnik skoraj povsem prazen, še vedno redki dodatni elementi se prikažejo šele po premiku miške, ki pa jo za hitro iskanje niti ne potrebujemo. Poglejmo zdaj na kakšno spletišče, ki uporablja katerega od gradnikov pobude Open Social. Saj gradnik nekako deluje, toda njegov videz je grd, raba pa neintuitivna, da ne omenjam, da se ga brez velikega vlaganja v učenje programerskega vmesnika in razvijanja kode niti ne da kaj dosti prikrojiti.
Da ima Google velik problem z oblikovanjem, je javnosti postalo jasno marca lani, ko je delo pri njih prekinil znani oblikovalec Douglas Bowman, ker preprosto ni zmogel več opravičevati svojih oblikovalskih izbir v okolju, ki mu vladajo inženirji, algoritmi in nenehne meritve učinka. Kot je omenil, se v Googlu nekoč niso mogli odločiti, katerega izmed dveh odtenkov modre bi uporabili, zato so opravili meritve na kar 41 različnih odtenkih in se odločili na podlagi odziva uporabnikov. No, ko Bowman ni več zmogel razlagati, zakaj naj bo neki rob širok 3 in ne 4 ali več pikslov, si je našel novo službo pri Twitterju, ki mu še danes uspeva ohranjati ličen, intuitiven in preprost vmesnik. Na žalost se slabe oblikovalske odločitve ne končajo le pri Googlovih pobudah v družabnih sferah. Slabo premišljeni vzorci rabe, ki očitno temeljijo na inženirski dominanci v podjetju, se počasi pojavljajo tudi v spletnih aplikacijah in mobilnim napravam namenjenem Androidu. Temu drži ogledalo predvsem Apple, ki je najprej počasi na iPodu, zmagoslavno na iPhonu, zdaj pa tudi na iPadu pokazal, kako izdelati dobro premišljen vmesnik, namenjen širokim množicam.
In kje drugje, če ne ravno pri družabnih pobudah, je treba misliti na široke množice. Kar je Googlu zares uspelo z iskalnikom in oglasi, je veliko teže ponoviti pri storitvah, ki zahtevajo precej več interakcije in visoko učinkovite vmesnike, ki pravzaprav nastajajo tukaj in zdaj, saj jih za razliko od npr. pisarniške programske opreme ne poznamo že več desetletij. Osredotočenost na analizo učinka, avtomatske postopke in genialne ideje inženirjev, ki jih je zelo težko enostavno odpreti množicam, se zna Googlu maščevati. Po drugi strani pa trenutno ponujajo najbolj impresivno tehnologijo pri naravnih uporabniških vmesnikih. Prepoznavanje in generiranje govora ter samodejno prevajanje med jeziki je šele Google postavil na nivo, da je z (vedno manjšo) rezervo uporaben širokim množicam, ob tem pa se zaradi spletne narave nenehno dopolnjuje. Vendar to zaenkrat še ni dovolj.
Po svoje je čudno, da podjetje, ki je enostaven in visoko učinkovit vmesnik pravzaprav spet naredilo moderen, tega ne zmore ponoviti pri svojih družabnih pobudah.
