Na zahodu nič novega
V tokratni številki smo po nekoliko daljšem času spet preizkusili nekaj novih laserskih tiskalnikov. Te sicer preizkušamo nekoliko manj pogosto, kot smo jih v preteklosti, pri novih modelih se spet lepo vidi, zakaj. Laserski tiskalniki se že več let skorajda ne spreminjajo – vsaj kar se osnovne tehnologije tiče. Gre za enega izmed rešenih problemov računalništva.
Vsi preizkušeni modeli so se res dobro odrezali, vsi so v svojih skupinah prišli razmeroma visoko v naših tabelah. Pravzaprav je danes že težko podati neko končno oceno, če so vse lastnosti dobre (torej hitrost, enostavnost dela, cena izpisov itd.), kar malo težko se je spomniti neke resne hibe. No, vedno bi lahko pripomnili, da bi te naprave lahko bile še cenejše, kot so, a resnici na ljubo nas že skoraj malo preseneča, kako dobre naprave dobimo po takih cenah.
Še najočitneje se to pokaže pri Kyocerini P3045DN. Na preizkusu je bila na praktično vseh testih hitrosti povsem izenačena s štiri leto starejšo Kyocero FS-4100DN. Pri tem je obvezen podatek ta, da je bila redna cena tega starejšega modela še enkrat višja od tokrat preizkušene P3045DN. Povedano drugače, danes dobimo praktično enako zmogljivo napravo za polovico denarja. Edina razlika je v hitrosti tiskanja na obe strani, a smo kljub temu pozitivno presenečeni nad razmerjem med ceno in zmogljivostjo.
Trg s tiskalniki naj bi se že zdaj počasi ohlajal, sumimo, da se bo to v naslednjih letih še nadaljevalo. Še najbolj seveda pri domačih uporabnikih, ki so začeli natisnjen papir vse bolj menjavati za telefone in tablice. Potreba po tiskanju je v podjetjih oziroma pisarnah sicer še vedno velika, a tudi tu se bo to slej ali prej obrnilo (sploh ko se bo tudi birokracija zavedala, da niso natisnjeni izpisi nič manj varni ali verodostojni od digitalnih).
Izdelovalci tiskalnikov nimajo nobenega velikega vzvoda, ki bi pospešil prodajo.
Izdelovalci tiskalnikov so tako v nehvaležnem položaju, saj so njihove naprave sicer še vedno nujne, hkrati pa nimajo nobenega velikega vzvoda, ki bi pospešil prodajo. Laserski tiskalniki imajo res dolgo življenjsko dobo, seveda se veliko zasluži tudi pri potrošnih materialih in vzdrževanju, a tudi to naj bi počasi začelo upadati.
Seveda se bo to najprej zgodilo pri brizgalnih modelih, torej teh, ki merijo na domače uporabnike. Podjetja so tudi med brizgalniki začela predstavljati vse več modelov, ki merijo na poslovne uporabnike, več kot očitno je, da je to področje bolj zdravo (ali pa vsaj upajo na to).
Zanimivo bo spremljati, kako se bo to v naslednjih nekaj letih razvijalo. Na žalost danes velja, da je podjetje uspešno le takrat, ko se prodaja veča, enakomerna, statična prodaja pa naj bi bila nekaj slabega. Je to, da lahko danes za nekaj sto evrov kupimo res odličen laserski tiskalnik, ki nam bo brez težav služil več let, nekaj slabega?
Pri takem stanju bi morda kdo pomislil na Douglasa Adamsa in eno izmed zgodb v njegovem Štoparskem Vodniku, kjer civilizacija propade zaradi obsesije s čevlji. Zaradi obsesije s kupovanjem vedno novih stvari (čevljev) se začne kakovost teh stvari manjšati, na koncu pripelje do tega, da so čevlji tako slabi, da vsi kupujejo samo še njih, civilizacija pa gre v pogubo. Oziroma – bodo podjetja začela izdelovati tiskalnike s krajšo življenjsko dobo le za to, da bi pospešila prodajo in zadovoljila delničarje?
