Matjaž Horvat: Nasveti za obilen sad
Lansko jesen je napočil tisti čas, ko je tedaj še moj, zdaj pa sestrin ThinkPad le še s težavo sledil naporom razvojnih in virtualizacijskih orodij ter postal zame dokončno neuporaben (o tem sestri niti besede!). Ko sem kupoval novega, sem cincal med ThinkPadom in MacBook Projem in za slednjega sem se končno tudi odločil. V času kupovanja in vsega, kar je sledilo, sem dodobra spoznal, kako je z Applom v Sloveniji.
Nakup sem zaradi ugodne ponudbe opravil pri našem znanem prodajalcu računalniške opreme, ki sicer ni specializiran za to blagovno znamko. Nekaj težav je bilo že na začetku, ko je trajalo precej časa, da sem sploh dobil račun, a je navdušenje nad izdelkom zasenčilo vse spremljevalne okoliščine. Dokler se ni po mesecu in pol prenosnik odločil, da slike ne misli več kazati - ne na svojem, ne na zunanjem zaslonu. V upanju, da gre za manjšo napakico in da bo popravilo opravljeno še isti ali naslednji dan, sem odhitel na servis in računalnik izročil prijazni gospodični.
Čez dan ali dva so mi sporočili, da je s prenosnikom nekaj "resno" narobe in da se zna popravilo zavleči vse tja do enega meseca. Ker toliko časa brez računalnika preprosto nisem sposoben preživeti, sem se pozanimal, ali bi bilo možno dobiti nadomestni prenosnik. Na mojo nesrečo prošnji ni bilo ugodeno, čeprav tako veli Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot), oziroma ob zavrnitvi prodajalcu nalaga, da je stranki dolžan povrniti nastale stroške.
Tekli so dnevi in tedni in bil sem čedalje bolj nejevoljen in prodajalcem sem čedalje bolj težil, kdaj lahko pričakujem prenosnik. A še vedno ni bilo znano, kje sploh tiči napaka. Glede na to, da "pooblaščeni servisi razpolagajo z vsemi potrebnimi nadomestnimi deli za odpravo okvar in pomanjkljivosti" (tako ZVPot), sem se spraševal, ali ne bi v tem času lahko preprosto zamenjevali dela za delom, in ko bi izdelek začel delovati, bi bil prenosnik popravljen.
Verjetno so se me nekega dne preprosto naveličali in mi nadomestilo vseeno obljubili, a le za 5 dni in ne do konca popravila, to pa je v nasprotju z 2. odstavkom 20. člena ZVPot. Po dobrih 45 minutah čakanja na servisu sem prevzel prenosnik s štirikrat manjšo količino glavnega pomnilnika kot v pokvarjenem. Kasneje se mi je uspelo dogovoriti za podaljšanje nadomestila, po 35 dneh od oddaje računalnika na servis pa sem se odločil, da se obrnem na vrh podjetja.
Že naslednji dan mi je zelo korekten gospod na dom prinesel dva pomnilniška modula z zmogljivostjo po 1 GB(!), še en dan kasneje, tik pred božičem, pa je bil MacBook Pro končno popravljen. A ne povsem -ventilator prenosnika je nenehno deloval s polno hitrostjo, zato sem računalnik vrnil na servis. Ker je skupno pretekel 45-dnevni rok popravila, sem po dveh mesecih (med prazniki je bil prenosnik pri meni) dobil nov prenosnik.
Če pomislim na vsoto, ki jo je bilo treba odšteti za prenosnik visokega kakovostnega razreda, in na prepričljivost, s katero Steve Jobs v svojih govorih razlaga, kako superioren je Apple, pa ju potem primerjam z zgoraj opisano dvomesečno neprijetno resnico, ugotovim, da nekaj "ne štima". Apple vsaj pri nas očitno (še) ni to, kar trdi Steve Jobs. In da ne bo pomote - zgornji povzetek prepočasnega servisa še zdaleč ni osamljen primer izkušnje, ki vodi do enakega zaključka.
Eden izmed primerov nezadovoljstva z Applovo ponudbo v Sloveniji, ki sem ga velikokrat zasledil na spletnih forumih, je tudi neprimeren odnos prodajalcev do kupcev. Neki gospod me je sicer pošteno razhudil, ko me je seznanil s tem, da grem lahko v naslednjih 30 minutah, kolikor bo trajala odprema nadomestnega prenosnika, za katerega smo se dogovorili pred več dnevi, "po drugih opravkih". A ni bil uslužbenec prodajalne izključno Applovih izdelkov, zato bi ga lahko obravnavali kvečjemu ob kakšni drugi priložnosti. Čeprav ne trdim, da forume obiskujejo sami lažnivci, sam negativnih izkušenj z Applovimi prodajalci nimam. Morda pa forume obiskujejo razvajenci. ;-)
A tudi za okus razvajencev sta obe prodajalni pri nas, ki sta narejeni po Applovih predpisih, zagotovo privlačni, če že ne najlepši med vsemi računalniškimi prodajalnami v Sloveniji. Toda v eni izmed njih, v kateri Mace prodajajo že precej časa in so trgovino pred nekaj meseci prenovili, kot ostro trnje bodejo v oči zasloni povprečnih izdelovalcev (na Monitorjevih preizkusih se praviloma uvrščajo na dno lestvice), ki so priključeni na (kot bi verjetno rekel Steve Jobs) surovo moč delovnih postaj Mac Pro. Applovemu računalniku pač ne pristaja noben drug zaslon kot Apple Cinema Display, tako kot mercedesu ne pristajajo BMWjeva platišča. Kaj šele fiatova!
Morda bo kdo zaradi pravkar napisanega za razvajenca označil zgoraj podpisanega, a če dobro pomislim, Applove stranke pravzaprav morajo biti nekoliko razvajene, saj jih želi razvajati prav Apple. Vendar je na sončni strani Alp razvajanje že vnaprej obsojeno na velik vprašaj, saj so dobavni roki lahko tudi večtedenski. To je verjetno posledica majhnosti trga in zastopnikov. K sreči je proti koncu leta v središču Ljubljane odprla vrata nova Applova trgovina (ta je na Mace znala priključiti prave zaslone), ki naj bi v prihodnje dobavljala izdelke vsem drugim prodajalcem v Sloveniji, organizira pa tudi brezplačne delavnice za uporabnike Macov. Ker je del vzhodnoevropske verige Applovih prodajaln, pričakujemo, da bodo dobavni roki postali krajši.
Poleg tega ne bi imeli nič proti, če bi se iz istega (ali kateregakoli drugega) razloga cene Applovih izdelkov pri nas spustile na enako raven kot v Nemčiji in Avstriji (če je Amerika pač nedosegljiva). Tako Maci kot iPodi so pri nas približno 10 % odstotkov dražji kot v omenjenih državah, kar se še posebej ob uporabi skupne valute zdi nekoliko nenavadno. Je pa pohvalno, da imamo zdaj dve specializirani Applovi prodajalni in je monopola konec. V času božičnih ugodnosti je bilo to prvič opazno.
Boljšega prenosnika, kot je MacBook Pro, še nisem imel priložnosti uporabljati. A le do trenutka, ko nastopijo težave in se je treba pri nas obrniti na popravljalce. Če bi vnaprej vedel, da ga bom v prvih štirih mesecih nemoteno uporabljal le dva, ga ne bi kupil. Ali drugače: o Applovih izdelkih vse najboljše, prav tako (z izjemo neprimernih zaslonov) o Applovih prodajalcih v Sloveniji. Med tema dvema taboroma pa je kanal, poln ležečih policajev, ki upočasnjujejo pretok izdelkov in rezervnih delov, in cestninskih postaj, na katerih cestnino plačujejo kupci v Sloveniji. Upam, da bodo prvi vstali in odšli, druge pa bodo ukinili.
Applovemu računalniku pač ne pristaja noben drug zaslon kot Apple Cinema Display, tako kot mercedesu ne pristajajo BMWjeva platišča. Kaj šele fiatova!
