Ideja, namig ali droben navdih

Pri Monitorju imamo ob koncu leta že dolgo lepo navado. Ko se leto bliža koncu, se za trenutek ustavimo, pogledamo okoli sebe – predvsem na svoje mize, v nahrbtnike, delavnice, dnevne sobe in strežniške omare – ter zapišemo, kaj smo v resnici uporabljali. Ne, kaj je bilo najbolj oglaševano, ne, kaj je obljubljalo revolucijo, temveč, kaj nas je v praksi navdušilo, razveselilo, nam olajšalo delo ali preprosto polepšalo vsakdan. Tako je nastal tudi letošnji tradicionalni članek Kaj uporabljamo 2025.

Dvanajst avtorjev, dvanajst pogledov in skoraj toliko različnih tehnoloških svetov. Med nami so navdušenci nad domačimi strežniki, pametnimi hišami in Linuxom, zagrizeni uporabniki Applovega ekosistema, igričarji, fotografi, kolesarji, očetje, uredniki, sistemci in večni radovedneži. Nekateri prisegajo na premišljeno evolucijo in dolgo življenjsko dobo naprav, drugi se brez slabe vesti podajo v eksperimentiranje, hekanje in preizkušanje meja zmogljivosti – tudi tam, kjer navodila pravijo, da se tega ne počne.

Skupni imenovalec letošnjih zapisov ni ena sama tehnologija. Umetna inteligenca je prisotna, a pogosto zadržano in pragmatično. Strojna oprema se razvija, a marsikje je pomembnejša uporabnost kot surova moč. Veliko je govora o kakovosti, zanesljivosti, dobrih tipkovnicah, slušalkah, tišjih robotih, boljšem zvoku in bolj smiselni programski opremi. O stvareh, ki jih uporabljamo vsak dan – in prav zato štejejo.

Ti zapisi niso testi, še manj priporočilni seznami. So osebni, včasih subjektivni in pogosto zelo konkretni. Prav zato verjamemo, da so zanimivi. Ker pokažejo, kako različno lahko tehnologija vstopa v življenja ljudi z zelo podobnim poklicem, a s povsem različnimi navadami, potrebami in hobiji.

Upamo, da boste tudi letos med branjem našli vsaj eno idejo, namig ali droben navdih – bodisi za naslednji nakup, novo programsko orodje, drugačen pogled na znano tehnologijo ali pa zgolj potrditev, da vam ni treba imeti vsega najnovejšega, da bi vam tehnologija dobro služila.

Dobrodošli v Monitorjevem tehnološkem letu 2025.

Matjaž Klančar, odgovorni urednik

Google bo zmagal

Matjaž Klančar

Pozoren bralec se morda spomni, da sem že nekaj let navdušen uporabnik pametnih ur. Ne toliko zaradi njihove »pameti«, beleženja športnih aktivnosti ali zdravja, temveč zaradi sprotnega obveščanja iz množice sporočilnikov na telefonu. Priznam, sem odvisen. Tako se je zgodilo, da bom kmalu prisiljen v menjavo – Huawei Watch GT5 Pro, ki sem jo nosil do zdaj, mi je zamerila, da sem jo izpostavil finski savni pri sto stopinjah. Odpovedala je selektivno – še vedno deluje, vendar z dvakrat krajšo avtonomijo baterije (je odpovedala le polovica »litija«?) in brez zvočnika (se je stalila membrana?). Predvsem – trije dnevi baterije so premalo, nekaj bo treba ukreniti.

Nekaj sem že ukrenil s telefonom, vendar iz drugih razlogov. Lanski Google Pixel 9 Pro XL je bil še povsem funkcionalen, nič mu ni manjkalo, a potrošniška žilica v meni je vseeno rekla, da potrebujem novega. Novi Pixel 10 Pro XL je na videz popolnoma enak, le nekoliko hitrejši, s programskimi umetnointeligenčnimi nadgradnjami, ki pridejo nekoliko prej, in z magnetnim ozadjem, ki mi služi kot »lepilo« za stojalo. Končno lahko novice pri zajtrku berem kot človek!

Bolj zanimivo (in pomembno) se mi zdi, da se počasi odmikam od ChatGPT in začenjam uporabljati Googlove umetnointeligenčne izdelke. Poleg magičnega brisanja in dodajanja v fotografije na telefonu, kar uporabljam že dolgo in kjer konkurence tako in tako ni. Najprej me je prepričala banana (Nano Banana), Googlov slikovni dodatek za Gemini, ki res hitro in kakovostno ustvarja slikovni material (na primer barva stare črno-bele fotografije), zdaj pa se mi zdi, da tudi osnovni klepetalnik Gemini 3.0 ne zaostaja več veliko za Chatom. Morda je nekoliko manj prisiljeno prijazen, a to mu štejem v plus.

Drugi Googlov izdelek, ki postaja moj redni sodelavec, je NotebookLM. Aplikacija, ki me je pred časom navdušila s tem, kako realistične podkast pogovore zna sestaviti iz besedila, me zdaj navdušuje s sposobnostjo raziskovanja. Naučim ga lahko z besedili (DOC, PDF), s spletnimi povezavami in celo povezavami do videov na Youtubu (!), nato pa ga o naučenem sprašujem in se tako tudi sam kaj naučim. Upal bi si staviti – Google bo dolgoročni zmagovalec umetnointeligenčnih vojn.

Kar začneta pisati Gemini in NotebookLM, zaključim sam, nato pa – stavčno in vsebinsko pregledam z Instatextom! Slovenski izdelek, ki že nekaj časa tekmuje z bolj znanim Grammarlyjem, od nedavnega obvlada tudi slovenščino in moram reči, da sem navdušen. Če nič drugega, ima z mojimi besedili Monitorjeva lektorica zadnje čase veliko manj dela.

Heki iz kitajske garaže

Matej Huš

Moj »novi« rabljeni nemški avto sem hotel takoj priključiti na računalnik in iz njega iztisniti vse funkcionalnosti, kar jih premore, pri čemer ne govorim o konjskih močeh. »Nove« igračke je pač treba preizkusiti in prilagoditi.

Stropne lučke v kabini in prtljažniku, ki so v teh starih modelih še dobre stare žarnice z žarilno nitko, sem takoj zamenjal s svetlejšimi ledicami, ki jih prodajajo kitajske spletne trgovine. Prav nobenega razloga ni, da bi v že tako temačnem letnem času tudi notranjost avtomobila spominjala na mrliško vežico z rumenkastimi brlivkami. Tudi komplet za poliranje žarometov (z brusnim papirjem različnih granulacijza prgišče evrov, z gobicami, s pastami in z nastavki za vrtalnik) je svojo nalogo opravil povsem primerljivo štirikrat dražjim kompletom v naši trgovinah – vsaj na tehničnem pregledu so bili zadovoljni.

Za naše bralce je bržkone zanimivejši računalniški del. Moderni avtomobili imajo v kabini priklop OBD-II, kamor lahko s posebnim kablom prek USB priključimo osebni računalnik. Potrebujemo tudi programsko opremo, kjer za volkswagne prednjači legendarni Ross-Techov VCDS. Stvar ni poceni, potrebovali pa jo boste kvečjemu nekajkrat, zato si jo je najbolje izposoditi pri kolegu avtomehaniku. Uporaba je sicer približno tako varna kot operacija na odprtem srcu, saj lahko VCDS avto trajno onesposobi. Dokler se držimo glavnih menijev in si pred vsako spremembo natančno zapišemo, kaj smo storili, ne bo nič hujšega. Z VCDS lahko diagnosticiramo morebitne napake ali pa nastavimo kup lastnosti, kot so samodejni zaklep, samodejni vklop zasenčenih luči, število vklopov smernika ob rahlem dotiku itd. V podrobnejše nastavitve delovanja motorja se nisem upal spustiti, vsaka sprememba pa se izvede s spremembo večmestne številčne kode.

Starejši avtomobili imajo avtoradie, ki ne vedo niti za MP3, kaj šele za bluetooth in pametne telefone. Če nimajo zunanjega priklopa (3,5-mm jack), najdemo priklop AUX na zadnji strani. Volkswagnovi avtoradii v starih golfih ga imajo, kitajske trgovine pa prodajajo adapterje AUX-Bluetooth z mikrofonom. Na Youtubu bomo našli navodila, kako avtoradio odstraniti, da pridemo do zadnje strani, kamor priključimo adapter na AUX. Pojavila se bo nova naprava bluetooth, s katero lahko povežemo telefon, radio pa nastavimo na zunanji vir AUX (morda bo treba spremeniti en bit v avtomobilskem računalniku, za kar potrebujemo VCDS). Če smo kupili model z mikrofonom, lahko nenadoma tudi brezžično telefoniramo.

Seveda je to precej manj elegantna rešitev kot Android Auto ali Apple CarPlay, kjer bo treba odšteti nekaj sto evrov za nov avtoradio. V današnjem hiperpovezanem svetu lahko za majhne denarje v avtomobil vgradimo zelo dober približek globalnega sledilnika: AirTag ali Googlov ekvivalent. Ta jasno ni namenjen iskanju lastnega avtomobila, a nalogo opravlja povprečno.

Evolucija

Boris Šavc

Tehnologija se kljub bliskovitemu napredku umetne inteligence v zadnjih letih povečini razvija počasi. Evolucijo namesto revolucije opažam tudi pri svoji tehnološki zbirki, ki se ne nadgrajuje kot nekoč. V resnici hitreje menjam konjičke (avtomobile) kot naprave.

Še vedno sem pristaš izdelkov podjetja Apple, a je edina nova pridobitev povezana z dokaj svežo športno strastjo – kolesarjenjem. Omislil sem si pametno uro, ki poskrbi, da mi na cestnega prijatelja ni treba nositi telefona. Imam model Apple Watch Ultra 2, čeprav je Telekom potreboval toliko časa za dostavo obljubljenega, da bi lahko na roki nosil trojko. Na koncu se je vse dobro izšlo, dobil sem zvestega spremljevalca za pohajkovanja, vi, bralci (in bralka), pa kolumno o križih in težavah z njim.

Večina mojih tehnoloških pridobitev v letu 2025 je povezana s kolesom. Opremljen je z računalnikom Garmin Edge 1050, ki me je poleti uspešno vodil do prikolice v bližini Fažane, medtem ko me je na cesti na manijake opozarjal kolesarski radar Garmin Varia RTL 515. Pot je bila dolga, zato sem se nanjo odpravil sredi noči, ko mi je pot osvetljevala pametna svetilka Garmin Varia UT800, ki je svetlobni snop prilagajala tako okolici kot moji intenzivnosti pri obračanju pedalov. Garminov komplet sem dopolnil še z merjenjem srčnega utripa Garmin HRM-Dual ter s senzorjema za kadenco in hitrost, do popolne zbirke s pedali, ki merijo moč, pa me je ločil le družinski proračun, ki ni bil pripravljen na mojo krizo srednjih let.

V preteklem letu sem med drugim pisal tudi o elektronskih bralnikih, ki so med evolucijo pridobili barve in osvetlitev. Prav zadnja je najbolj namenjena meni, saj v podstrešni spalnici nimam ustrezne bralne luči, a najraje berem ravno pred nočnim počitkom. Nad sodobnimi bralniki sem bil tako navdušen, da sem kljub trem kindlom in tablici reMarkable 2 po velikem Monitorjevem testu obdržal dva: Kobo Libra Colour in inkBOOK Focus Plus. Prvega zaradi ergonomije ter splošne nadmoči zase, drugega zaradi dostopnosti slovenskega čtiva za boljšo polovico.

Na drugih področjih je bilo dogajanja manj. Za bobnarske užitke sem v programu EZ Drummer 3 dokupil nekaj kompletov, saj se z večanjem mojega znanja povečuje tudi želja po primernejših zvokih. Televizorju v dnevni sobi sem dodal Nintendovo konzolo Switch 2, PlayStationu 5 pa dokupil nekaj personaliziranih igralnih ploščkov in PlayStation Portal, ki mi omogoča, da priljubljene naslove igram tudi, ko mladež na osrednjem zaslonu navija Youtube. Zelo rad bi teslo opremil še s samovozečo vožnjo, ki jo je Musk v Sloveniji omogočil, še preden ga je EU s kaznijo spravila v slabo voljo, a bi me FSD olajšal za sedem tisočakov in pol, kar je občutno preveč, če niti ne vem, kako se obnese. Prej sem ga želel službeno preizkusiti, a posluha za test v Monitorju ni bilo. Ker pa mi je trojka vseeno polepšala leto 2025, je nisem mogel pustiti praznih rok. Namesto načina FSD je dobila nove predpražnike in podlogo za prtljažnik. Iz Temuja.

Letna osvežitev

Jure Forstnerič

Letos je bilo z vidika novosti v domačem računalniškem in IT-okolju zame leto praktično brez sprememb. Šlo je predvsem za nadaljevanje nekaj manjših trendov iz prejšnjega leta.

Prvo, kar bi omenil, je, da je uporaba UI-storitev ostala na ravni lanskega leta. Z drugimi besedami, UI še ni prinesla omembe vrednih novosti ali izboljšav v primerjavi s stanjem pred približno letom dni. Podobno velja za druge spletne storitve. Pred časom sem v Monitorju pisal o tem, kako sem bolj ali manj opustil ameriške storitve in jih zamenjal bodisi z evropskimi bodisi s storitvami, ki jih gostim na treh lastnih strežnikih doma. Tudi tu ni novosti – prehod sem izvedel že lani in sem se povsem navadil. Ostajam le še pri dveh storitvah, ki nimata pametne alternative – Youtube in Zemljevidi Google.

Kljub temu smo osvežili nekaj domačega IT-okolja. Zame je bil največji prehod na novi iPhone 16. Iskreno povedano, s starim iPhone 12 Mini sem bil še vedno povsem zadovoljen, a je zaslon izgubil bitko z avtosedežem. Štiri leta novejši telefon je prinesel nekaj več hitrosti in večji zaslon, a resno nadgradnjo predstavlja le občutno zmogljivejša baterija.

Druga nadgradnja je bil ženin domači prenosnik. Sedem let staremu prenosniku HP s plastičnim ohišjem je odpovedala baterija, poleg tega je že težko dohajal zahtevam. SSD je bil že prepoln, delovanje pa vse počasnejše.

Za osvežitev sem tokrat izbral nekoliko višji razred, predvsem z vidika fizične kakovosti. To pomeni novi Lenovo ThinkPad vstopne serije E. Gre za bolj poslovni prenosnik z boljšim ohišjem in tipkovnico, sedem let pa seveda pomeni tudi občutno zmogljivejšo strojno opremo.

Morda zveni smešno, a največji resni napredek je ta, da smo končno prešli na USB-C (vsaj za napajanje). Največja prednost novega iphona je odprava standarda Lightning v korist USB-C, enako velja za prenosnik. Zdaj imamo nekaj kakovostnih napajalnikov, ki pokrijejo vse pomembnejše domače naprave: dva prenosnika, dva telefona, več mišk, slušalk, kindlov itd.

Kot zanimivost naj omenim še otroški radio Yoto Player, ki ga je spomladi za četrti rojstni dan dobila hčerka. Gre za preprost, majhen predvajalnik glasbe, ki uporablja kartice NFC za predvajalne sezname. Z aplikacijo pripravim seznam datotek MP3, te povežem z določeno kartico (recimo božične pesmi na kartico z nalepko božičnega drevesa), upravljanje pa je (dobesedno) otroško preprosto. Koristna je tudi starševska možnost določanja največje glasnosti (ločeno za podnevi in ponoči), predvajalnik pa samo pri prvem predvajanju potrebuje dostop do spleta (da prenese MP3), nato deluje brez povezave (torej tudi na potovanjih in podobno).

Leto Linuxa na namizju

Peter Šepetavc

V letu 2025 sem večino svojega dela preselil v okolje Linux, Microsoftova Okna pa premaknil na virtualni računalnik na strežniku, kjer jih, resnici na ljubo, redko vklopim. Po več kot desetletju sem se vrnil na namizni računalnik, prenosnika pa doma skoraj ne uporabljam. Glede na izbiro, ki je na voljo za ljubitelje majhnih (small form factor) računalnikov, je danes razmeroma enostavno sestaviti zelo zmogljive komponente, kot sta AMD-jev procesor 9800X3D in grafična kartica GeForce RTX 4070 Ti Super, v celoto, ki po prostornini zaseda manj kot 6 litrov.

Za delo in igre sem izbral CachyOS, prilagojeno različico distribucije Linux Arch. Najprej sem namestil distribucijo Bazzite, ki temelji na Fedori, vendar se mi je princip »atomic« Linux distribucije, ki uporabniku in aplikacijam onemogoča resnejše posege v sistem (kar sicer zagotavlja večjo varnost in bolj stabilno delovanje), zdel preveč omejujoč. Za nekoga, ki se želi z računalnikom ukvarjati čim manj, pa je Bazzite vsekakor trenutno najboljša izbira med Linuxi.

Na domačem strežniku se je obstoječim storitvam v zadnjem letu pridružilo nekaj novih. Readeck je ob ukinitvi Mozillinega Pocketa postal zbirališče člankov in daljših zapisov, ki čakajo, da bom imel čas za branje. V beležnici Obsidian (s sinhronizacijo prek lastnega strežnika) imam shranjene vse zapiske, risbe, sheme in misli, ki jih ne smem pozabiti.

Svojo zbirko osebnih papirnatih in e-dokumentov, raznih PDF-jev in podobnih datotek v dolgoletnem arhivu sem po dolgih letih končno preselil v Paperless, ki mi zaradi odličnega indeksiranja omogoča hitro iskanje želenega. Omeniti moram še Immich, ki sem ga na tem mestu izpostavil že lani, katerega avtorji so v zadnjem letu končno izdali prvo stabilno različico tega najboljšega nadomestka za Google Photos, ki se lahko brez težav kosa z vsemi (tudi plačljivimi) konkurenti.

Domači strežnik je v zadnjem letu dobil nekoliko manj »domačo« razširitev: za dostop do storitev sem do nedavnega uporabljal Tailscale, zdaj pa sem to nadgradil z virtualnim strežnikom VPS, na katerem teče Pangolin, odprtokodni proxy strežnik, ki omogoča dostop do domačega omrežja od kjerkoli, pri čemer mi ni treba odpirati vrat na usmerjevalniku. Njegova prednost je tudi, da ni potraten s sistemskimi viri, zato ga lahko poganjam na Netcup VPS nano strežniku, ki me na mesec stane le dva evra.

Na poti mi družbo dela Googlov telefon Pixel 9 Pro s sistemom GrapheneOS. Po manjšem preplahu, ko Google nekaj časa ni objavljal programske kode za svoje operacijske sisteme, kar je precej omejilo razvoj alternativnih različic Androida, je hitrost posodobitev zdaj spet v starih tirnicah, vključno z novostmi iz Android 16 QPR1 in QPR2.

Še želja za leto 2026: moj Kobo Libra H2O je že nekoliko v letih, zadnja barvna izvedba tega bralnika pa mi zaradi manj kontrastnega zaslona ni všeč, zato upam, da bo v letu 2026 na voljo nova različica Libre s črnobelim zaslonom.

Novi dom, nove igrače

David Vidmar

Letošnja bera sprememb mojega strojnega in programskega arzenala je bogata, saj sem se preselil. To pomeni, da sem si lahko privoščil novo mrežno opremo in z glavo naprej skočil v svet UniFi. Med drugim uporabljam Cloud Gateway Max, stikalo, tri različne dostopne točke, domofon, dva upravljalnika vrat in nekaj kamer.

Jedro domačega laboratorija predstavljata stara Mac Mini iz leta 2012. S procesorjema i5 in i7 ter 16 GB delovnega pomnilnika več kot uspešno poganjata strežnike Linux in kontejnerje Docker. Na eni izmed teh dveh naprav v strežniški omari teče Home Assistant, ki povezuje različne naprave v smiselno celoto – pametna svetila in stikala, prezračevalno napravo, toplotno črpalko, klimatske naprave, sončno elektrarno ...

Našel sem odslužen PC, vanj vgradil štiri velike diske in SSD ter vzpostavil nov domači strežnik z Unraidom. Za varnostno kopiranje ključnih podatkov v oblak še vedno skrbi restic, ki varno shranjuje podatke na Backblaze. Tega postopoma nadomešča Hetzner Object Store. Za povezljivost naprav z domačimi storitvami skrbi Tailscale, v posebnih primerih pa mu pomaga Cloudflare Tunnels.

Prvič v življenju si lastim pametni TV. Zelo ugodno sem kupil LG C4 in še vedno se sprašujem, ali se res ne da »TV-pameti« narediti bolje. Vso to pamet z mezinčkom premaga na TV priklopljena namenska naprava, v mojem primeru je to dobri stari Apple TV 4k. Zvok televizije sem nadgradil z zvočno letvijo LG S70TR.

Novo domovanje je bilo povod, da smo po mnogih preizkusih podobnih naprav v dom sprejeli robotski sesalnik in pomivalec tal Roborock QRevo 5AE. Ni nam žal – v družinskem življenju imamo en razlog za izgovore in pogajanja manj.

 Zaradi »preveč jezikovnih modelov« drugod sem za nekatera domača spletna opravila ponovno začel uporabljati Firefox. V službi sem priklenjen na Windows, prenosnik poganja MacOS, na enem izmed domačih računalnikov skačem med distribucijami namiznega Linuxa – preizkusil sem marsikaj, trenutno uporabljam Fedora 43.

Pozdravljam prihod Raycast for Windows, čeprav še nisem našel načina, kako ga namestiti na zaklenjen službeni računalnik. Letos je podjetje Mozilla opustilo aplikacijo in storitev Pocket. Ta je dolga leta skrbela, da sem shranjeval članke, ki sem jih nekoč nameraval prebrati. Zdaj se na člankih nabira prah v dobrem starem Instapaperju.

Še vedno iščem ultimativno rešitev za zapiske in spisek opravil. Trenutno uporabljam Craft, a se bojim, da (tudi) to ni zadovoljiva rešitev. Ta verjetno sploh ne obstaja.

Moja skrbna dieta družabnih omrežij je filtrirana skozi Tapestry, v katerem sem povezan z Mastodonom in spremljam povezave RSS, Bluesky in izbrane Reddit kanale. Žal je Tapestry dostopen samo v ekosistemu Apple. In ker še vedno živim »večsistemsko« življenje, mi pride zelo prav storitev LocalSend, ki deluje podobno kot AirDrop, le da je delujoča na vseh napravah.

Butične tipkovnice

Jurij Kristan

Najprej obdelam načrtovane zadeve: kot sem predvidel v lanskem popisu, sem grafično kartico Radeon RX 7900 XT poleti zamenjal za Radeon RX 9070 XT iz aktualne generacije. Surova rasterizacijska zmogljivost je precej podobna, vendar se 9070 XT občutno bolje odreže v ray tracingu, kamor AMD trenutno usmerja svoj fokus. Treba je poudariti, da tudi v tej družini rdeči tabor še ni dohitel Nvidie, katere GeForce ostajajo glavna izbira za tehnološko najnaprednejše navdušence nad računalniško grafiko. Radeoni pa so bili vse leto cenovno precej ugodnejša izbira in so se v zadnjih mesecih dejansko zelo približali svojim nazivnim maloprodajnim cenam, česar nismo videli že od časov pred covidom. A ker nesreča nikoli ne počiva, je namesto kriptonorije zdaj na vrsti UI-norija, ki je že povzročila grozljiv skok cen delovnega pomnilnika. Ker lahko sklepamo, da AMD s partnerji nima velikih zalog pomnilnika GDDR6, ki je v teh radeonih, bo cena kartic prihodnje leto verjetno spet narasla. Kdor si jo ogleduje, naj jo kupi čim prej. Za vsak slučaj priporočam še nakup rezervnega SSD, saj tudi njihove cene že neprijetno rastejo.

Življenje je tisto, kar se ti zgodi poleg tega, kar načrtuješ, pravijo. Da sem ob siceršnji varčnosti vendarle nagnjen k zbiranju nekaterih kosov računalniške periferije, predvsem tipkovnic in slušalk, je že znano. Tako sem v začetku leta dobil na posodo razvpito igričarsko analogno tipkovnico Wooting 60HE, kjer HE označuje Hallov efekt, fizikalni pojav s področja magnetizma, ki je osnova za tisto, čemur poenostavljeno pravimo »magnetna analogna stikala«. Ta omogočajo skozi programsko opremo natančno nastavitev trenutka proženja in še mnogo več. Na tipkovnicah Wooting je mogoče v enem hodu tipke na različnih točkah določiti štiri ukaze in tako ustvariti naprednejši makro. Ta pogruntavščina je v nekaj letih popolnoma prevzela področje e-športa, zdaj pa izdelki ob nižanju cen prodirajo tudi med običajne uporabnike. Tako je Keychron K2 HE postala moja nova univerzalna tipkovnica za pisanje in igranje ter poslala zimzeleno Vortex Race 3 v rezervo. Toda to je bil šele začetek. Nenadoma so se na polici in mizi znašle še Wooting 80HE, Monsgeek FUN60 Ultra in Iqunix MQ80. Če me razumete. Zadnja omenjena je nizkoprofilni mehanski model, za katerega si nikoli nisem mislil, da lahko deluje, pa naravnost briljira! Monsgeek pa ima najnovejša magnetna stikala vrste TMR, ki utegnejo povzročiti, da boste v letu 2026 o takšnih tipkovnicah brali na vsakem koraku.

Nepričakovano so se stvari obrnile tudi na programskem področju, saj sem v službi zaradi okoliščin v začetku leta prevzel mesto delovodje. To pomeni, da sem modelarska in programerska orodja postavil v kot in se resno lotil ... Excela. Preglednice imajo pogosto neupravičeno posmehljiv sloves nečesa, kar se šolarji učijo skupaj z Wordom, vendar bo vsak vodja vedel povedati, da so pregledno urejene tabele temelj vodenja kateregakoli oddelka.

Nedokončane zgodbe

Alan Orlič

Letošnje leto je, milo rečeno, zmedeno. Selitev da, selitev ne, in tako še stokrat, na koncu pa da. To je, denimo, prekinilo nakup robotske kosilnice. Pred očmi sem si predstavljal Yarbo, a z nekaj dodatki stane približno toliko kot najcenejši električni avto po subvenciji. Spomladi, poleti in jeseni je kosilnica, pozno jeseni puhalnik listja, pozimi snežna freza, ves čas pa lahko vleče prikolice. Ne vozičkov, ampak prikolice s skupno težo do 3.000 kg. Seveda tri četrt teh možnosti ne bi potreboval, a če je nekaj na voljo, se že najde opravičilo, zakaj kupiti. Izbira je nato padla na Lubo, ki ima veliko prijaznejšo ceno, potem pa je prišla selitev in od kosilnice ni bilo nič. Mimogrede, če imate otroke, stare osem ali devet let in več, že imate čisto spodobno robotsko kosilnico z lastno inteligenco, le natrenirati jo morate.

Ko smo že pri inteligenci, skok na umetno – Astra AI se je pri našem mladiču odlično obnesla. Česar z ženo nisva znala razložiti, je znala Astra, da o njeni neskončni potrpežljivosti sploh ne govorim. In končni izplen? Pozitivne ocene pri matematiki, kjer smo vsi že videli vlak namesto dnevne svetlobe na koncu tunela, imenovanega osnovna šola.

Naprej, pečica, tista kuhinjska. Praktično je ni mogoče več kupiti brezžične povezave s svetom in kot administratorja me je pretreslo ime Wi-Fi-ja mojega modela Electrolux – IOT. V glavi sem že videl milijone pečic, ki izvajajo DDoS ali prek njih hekajo sisteme, a ker sem se izgubil že pri nastavitvah ure, sem jo vseeno priklopil na omrežje.

Fotografski del je letos minil dokaj mirno, z eno izjemo, ki je Fujifilm GFX100RF. Še vedno nisem dovolj star, da bi ga nosil okoli vratu kot trofejo, čeprav je zelo mamljiv. Nekaj spodobno majhnega s fenomenalno kakovostjo posnetkov, na eni strani sicer omejujoče zaradi ene same goriščnice, a prav to te prisili k drugačnemu razmišljanju. Sonyjevo nadaljevanje zgodbe RX1 žal ni prišlo v Slovenijo, a ne dvomim, da so tudi oni opravili odlično delo kot tudi nekoliko dražje leice serije Q.

Telefonski del, kjer vodita Xiaomi in Huawei, je letos prinesel le mini evolucijo, ki praktično ni omembe vredna. Zato pa sta bila zanimivejša Insta360 z vstopom v svet dronov ter DJI z vstopom v svet 360-stopinjske fotografije. Kar nekaj novosti je pokazala tudi sveta trojica Canon, Nikon in Sony, kjer bi izpostavil predvsem odločen Nikonov vstop v svet videa. In jaz? Ostajam v preteklosti, bi se reklo. Edini resen nakup je bil Olympus E-PL7 z objektivom 25 mm, seveda rabljen. Zaradi izboljšanih algoritmov za odpravo šuma je malček celo konkurenčen in uporaben za resno delo.

Računalnik bo še malo počakal, se pa počasi pripravljam še na eno selitev, ki se ji reče Adobe. Po več kot 30 letih uporabe njihovih izdelkov zna biti težka, a z malo sreče izvedljiva. Moj prispevek k njihovemu rekordnemu dobičku je seveda zanemarljiv, me pa dvigovanje cen ravno dovolj jezi, da začnem iskati alternative.

»LLM še ne zaupam nič resnega«

Anže Tomić

Letos sem kupil Switch 2, in sicer neposredno pri Nintendu, saj so očitno opazili, da jim rad dajem denar, potem ko sem se lani odločil za njihovo budilko Alarmo. Tako sem prejel e-pošto, da lahko med prvimi naročim novi Switch, in prvič po 15 letih sem konzolo kupil takoj ob izidu. Vzel sem jo v paketu z novo izdajo igre Mario Kart World in za zdaj nimam pripomb.

Osebna računalnika ostajata nespremenjena. Mac Mini M2 Pro z 32 GB pomnilnika deluje brez težav. Tudi zdaj že skoraj 11 let stara »kišta« deluje presenetljivo dobro in je ne bi menjal, tudi zato, ker bo Windows 10 še eno leto prejemal brezplačne posodobitev, potem ko je EU k temu prisilila Microsoft z obrazložitvijo, da ne more kar tako prekiniti podpore. Res pa je, da sem se za ohranitev podpore v Windows moral prijaviti z Microsoftovim računom. Starost tega računalnika me sicer skrbi in upam, da bo preživel krizo norega dviga cen pomnilnika in SSD, ki jo povzroča AI hype oziroma mehurček. Trenutno je sestavljanje nove »kište« norost, saj smo vsi talci petih podjetij, ki želijo zaslužiti z »umetno inteligenco«.

TV-sprejemnika še vedno nisem zamenjal, tako da v dnevni sobi še vedno stoji 11 let stara Full HD Bravia, na katero je priklopljen eden mojih najboljših tehnoloških nakupov – Samsungov soundbar Q990c. Zakaj sem toliko časa vztrajal brez resnega zvočnega sistema, ne vem, in zato sem nase še kar jezen. Q990c je res izjemen sistem za prostorski zvok, sploh glede na ceno. Res je, Sony in Sonos lahko ponudita še več, a za precej več denarja.

Telefon sem po dveh letih zamenjal in vzel oranžni iPhone 17 Pro, ki je ... v redu. Še vedno preizkušam tudi Android in letos me je najbolj prepričal Pixel 10 Pro. Predvsem je dobro videti, da se bodo pixli očitno še prodajali pri nas. Še vedno berem s Kobo Libra 2 bralnikom in fizični gumbi za obračanje strani so še vedno odlični. Na Aliexpressu sem si kupil še mini prenosno retro konzolo Miyoo Mini Plus in na njej ponovno preigral najboljšo igro vseh časov Super Mario World (ki ga imam kupljenega v treh izvodih, to sem kar nekako moral zapisati).

Kar se programja tiče, še vedno pišem v Writemonkeyju, slike zdaj obdelujem v programu Acorn na macu. Zadnjega bi najlažje opisal kot, »kaj pa, če bi nekdo naredil bolj preprost Photoshop za navadne smrtnike«. Podkaste montiram v Reaperju, video pa v Adobe Premiere Pro. RSS berem v NetNewsWire. Od družabnih omrežij največ uporabljam Discord. Za konec še malo modernosti, ker se mehurčku ne da ubežati: moj izbrani chatbot je Googlov Gemini, ki ga uporabljam predvsem za hitre prevode in zabavo s slikami. Za zdaj LLM še ne zaupam nič resnega.

Moji SBC

Simon Peter Vavpotič

Lansko leto je minilo v znamenju računalnikov na eni ploščici tiskanega vezja (SBC). Arhitektura Raspberry Pi 5 je nadvse zanimiva za eksperimentiranje: od mojega prvega Raspberry Pi 5 s 16 GB RAM v doma izdelanem namiznem ohišju »Desktop Pi«, ki poganja vso vgrajeno periferijo (2 SSD, disk, zvočno kartico, na modulu ESP32 zasnovan krmilnik za vklop in izklop), do Raspberry Pi 500+, ki odlično poganja Microsoft Windows 11 25H2, iz kartic SD pa tudi zadnji proizvajalčev operacijski sistem Raspberry Pi OS Trixie in preizkusno različico Windows 11 26H1.

Ne gre za to, da ne bi maral operacijskega sistema Raspberry Pi, a tega raje poganjam kar iz Desktop Pi, ki tiktaka s 3 GHz, vendar za vgrajeno stikalo PCIe x1 za Windows 11 za ARM64 za zdaj še ni ustreznih gonilnikov. Stikalo obenem odpira le standard Gen2 s prenosom do 500 MB/s. Po drugi strani SSD, neposredno priključen na korenski kompleks PCIe Raspberry Pi 500+, omogoča uporabo PCIe x1 Gen 3 s hitrostjo do 983 MB/s, kar je odlično za poganjanje Windows 11. Tudi z zagonom Windows 11 s kartice SD delovanje ni slabo, vendar so zagon operacijskega sistema ter nameščanje in nalaganje zahtevnih aplikacij bistveno počasnejši. Veliko je odvisno tudi od zmogljivosti uporabljene kartice SD, ki lahko v Windows 11 prek vmesnika USB 3.0 doseže hitrost do 500 MB/s, prek vgrajenega ležišča za kartico SD pa le 50 MB/s. Za zadnje je delno odgovoren tudi gonilnik v okviru UEFI BIOS, saj največja hitrost prenosa v kartico SD in iz nje v vgrajenem ležišču v Raspberry Pi OS dosega do 100 MB/s.

Če kdo meni, da bo predvsem po zaslugi pametnih telefonov, Applovih macov in računalnikov na eni ploščici tiskanega vezja procesorska arhitektura ARM64 že kmalu prevladala tudi v svetu namiznih in prenosnih računalnikov, ne sme pozabiti na vzhajajočo odprto arhitekturo RISC-V. Če je na osnovi sistema v enem čipu RK3588 z ARM64 zgrajeni Orange Pi 5 Max odličen za poganjanje Dockerja, Orange Pi R2S in RV2 s sistemom v enem čipu Ky X1 z arhitekturo RISC-V64 blestita kot omrežna usmerjevalnika. Zadnji lahko sicer deluje tudi kot namizni računalnik z grafiko najvišje ločljivosti do 1K, vendar težko konkurira Raspberry Pi 5 s 4K in Orange Pi 5 z 8K.

Po drugi strani Orange Pi R2S brez priključka za monitor, a s štirimi ethernetnimi priključki in »diskom« eMMC s prednameščenim operacijskim sistemom OpenWRT odlično deluje kot domači usmerjevalnik.

Naj omenim še Spacemitov Muse book z baterijo zmogljivosti 37,5 Ah, ki ga lahko postavimo kamorkoli in prek njegovih šestih splošnonamenskih priključkov neposredno krmilimo elektroniko. Odlično deluje tudi kot domača pisarna. Napolnimo in napajamo ga prek kateregakoli od priključkov USB-C, ki podpirata tudi standard PD.

Brez slušalk pač ne gre

Matjaž Jeruc

Življenje z dvema najstnikoma zahteva nekatere kompromise, med katere sodi tudi predvajanje (glasne) glasbe. Kompromis so seveda slušalke, v našem gospodinjstvu pa smo jih uničili že kar nekaj. Pred kratkim sem si omislil povsem nove Apple AirPods Pro 3, prejšnjo različico Projk pa prepustil hčerki; stare slušalke kljub intenzivni uporabi še vedno dobro delujejo. Ker smo v našem gospodinjstvu vsi vključeni v jabolčni ekosistem, nas resnično moti le nenehno obveščanje, da so v bližini naših naprav tudi slušalke drugih družinskih članov.

V letu 2025 se preprosto nisem mogel upreti nakupu igralne konzole Nintendo Switch 2. Že predhodnica je bila v kombinaciji z nalezljivimi Nintendovimi igrami izjemna za krajšanje časa med premikanjem od točke do točke, z dvojko pa je prišla tudi prepotrebna strojna nadgradnja. Dodatkov v obliki kamer si nisem kupoval (zakaj bi kdo želel ali imel čas med igranjem gledati moj obraz?!), priporočam pa, da si tudi za dvojko omislite dodaten ovitek (grip) ali dva, da se izognete krčem v dlaneh zaradi ne najbolj ergonomske oblike naprave. Če vam finance dopuščajo, tudi izjemen igralni plošček Pro.

Na tem mestu bi zelo rad napisal, da sem v duhu trajnostnega razvoja in recikliranja starih ter pozabljenih naprav iz omare potegnil deset let star MacBook Pro. A me je v resnici zgolj razjezil eden izmed popravkov za Okna 11, ki je dodatno upočasnil delovanje mojega službenega prenosnika in v najosnovnejši izvedbi porabi že polovico pomnilnika. Da deset let star prenosnik, ki povrhu ne prejema več nadgradenj operacijskega sistema in ima pol manj pomnilnika, deluje bolje kot precej novejša in zmogljivejša naprava, je naravnost nedoumljivo. Službeni prenosnik pač ni moj, zato lahko le škripam z zobmi, a na domače računalnike bom v kratkem namestil Linux. Pravzaprav različne Linux distribucije, odvisno od potreb in želja družinskih članov, ki delijo moj gnev.

Na poti osamosvajanja od Googlovih storitev sem letos poskrbel za osebno oblačno shrambo. Odločil sem se za Synology Drive, preprosto zato, ker imam podprt Synology NAS, ker odjemalec podpira različne operacijske sisteme in deluje dovolj hitro ter zanesljivo. Večje težave imam pri elektronski pošti, pa ne toliko zato, ker bi me zelo skrbela varnost mojih podatkov, ampak zato, ker so konkurenčne storitve bodisi nesramno drage bodisi svetlobna leta zaostajajo po zmogljivostih.

Po skoraj osmih letih je napočil čas tudi za menjavo robotskega sesalnika. Xiaomijevega hlapca, ki mimogrede še vedno deluje, je nadomestil Roborock CurvX. Navdušenje sicer ni niti približno tako veliko kot ob prvem nakupu robotskega sesalnika, ker robot pač samostojno sesa in zdaj tudi briše tla, a napredek v tehnologiji je očiten. Skratka, dela s samim robotom je še manj kot prej in čas za vedno ponavljajoče se čiščenje stanovanja lahko posvetimo drugim aktivnostim. Recimo nameščanju Linuxa ob poslušanju glasbe.

Prehod v uporabnost in kakovost

Matjaž Gerčar

Zadnja leta se mi zdi, da se divji razvoj nekoliko umirja in da vse bolj gradimo na uporabnosti in kakovosti. Pri tem imam v mislih predvsem Kitajce. Njihovi avtomobili so preplavili Evropo in ni težko priznati, da so večinoma res dobro videti, se zdijo kakovostno izdelani in za zdaj o večjih težavah še ni slišati. Nakup avtomobila pa ni odvisen le od videza in cene, čeprav se veliko kupcev odloča prav na tej podlagi. Zame je zelo pomembna dolgoročna uporaba: ali bom po 5–10 letih še lahko vozil isti avto brez večjih popravil ali, bog ne daj, brez enoletnega čakanja na rezervne dele?

Zelo dobro lekcijo sem dobil že s sinovim radijsko vodenim avtomobilom Modster Mini Cito, velikosti 1 : 14, ki je zelo zmogljiva igrača in sva jo kupila prav zaradi velike modularnosti ter rezervnih delov. Seveda sva takoj naredila za približno 20 evrov škode. Naročilo za rezervne dele je bilo hitro oddano, nato pa so se začele težave in izgovori. Najprej, da bo treba malo počakati, potem prestavljanje roka dobave, po enem letu pa odpoved naročila in vračilo denarja. Ostala sva brez rezervnih delov, avto pa je postal popolnoma neuporaben. In kaj bi se zgodilo, če bi kupil »pravi« kitajski osebni avtomobil, ki bi ga uporabljal za vsakodnevna opravila, pa bi ostal brez delov? Vsekakor tak scenarij ni nemogoč.

Naj se vrnem k svoji tehnološki dolgočasnosti letošnjega leta. Še vedno uporabljam službeni Dell Latitude 5530,moj domači Lenovo ThinkPad X1 Carbon pa se je preselil v delavnico k laserskemu stroju. V domačo pisarno je prišel obnovljen Lenovo ThinkPad T14 G2, ki povsem zadostuje za domača pisarniška opravila in občasno programiranje Arduino ter podobnih napravic. Tudi telefon je še vedno isti, iPhone 14 Plus, saj še ne vidim resne potrebe po menjavi. Za branje še vedno uporabljam stare dobre tablice iPad Air. Slušalke AirPods so letos nekoliko počivale, saj so jih nadomestile slušalke Philips TAT1209BK, ki so v ušesih bistveno prijetnejše kot Applove in, roko na srce, tudi zanesljivejše.

Menjava kolesa je spodbudila tudi nakup kolesarskega računalnika. Sprva sem izbral VAN RYSEL GPS500 iz Decathlona, ki sem ga kasneje zamenjal z računalnikom istega proizvajalca pod drugo blagovno znamko GEOID CC600 z barvnim zaslonom in osnovno navigacijo – zame povsem dovolj.

Letos sem pridno dopolnjeval svojo pametno hišo z različnimi tipali in brezžičnimi stikali, med drugim tudi z IR-stikalom BroadLink RM4 Mini za upravljanje starejših klimatskih naprav. Pravzaprav lahko s to napravo upravljam vse naprave, ki sprejemajo IR-signal. Zares uporabna pridobitev.

Za uvajanje svojih naslednikov v digitalni svet se je v hiši znašel tudi modul Micro:bit, namenjen prav začetnikom v svetu mikrokontrolerjev.