Denar očitno imamo, kupimo torej najboljše
Vlada je napovedala razpis za nacionalno platformo za generativno umetno inteligenco, del javnosti se je razburil, odprta pisma krožijo, besede, kot so »suverenost«, »varnost«, »pravice« in »okolje«, pa se uporabljajo bolj kot urok kakor izhodišče za trezno razpravo.
Z državnim razpisom za (najverjetneje kar) nakup licenc velikih jezikovnih modelov, s katerimi naj bi prebivalcem Slovenije zagotovili dostop do generativne umetne inteligence, se je vlada verjetno želela predstaviti kot sodobna, napredna in vizionarska. V resnici pa gre za predvolilni bombonček.
Politika ima s tem dolgo tradicijo. Pred volitvami se režejo trakovi, podaljšujejo ugodnosti in delijo darila, ki so dovolj otipljiva, da jih volivci opazijo, ter dovolj zapletena, da se o njih ne razpravlja preveč poglobljeno. Včasih je to vodomet v krožišču, drugič dodatni mesec vinjete, letos pa – zakaj pa ne – »brezplačni ChatGPT za vse«. Težava ni v tehnologiji, temveč v logiki: javni denar se porablja za nekaj, kar velika večina ljudi v brezplačni obliki že ima ali pa sploh ne potrebuje.
Bodimo iskreni. Povprečnemu uporabniku že danes povsem zadoščajo brezplačne, omejene različice velikih jezikovnih modelov. Tisti, ki jih uporablja resno, profesionalno ali ustvarjalno, si naročnino že plačuje sam, tako kot si plačuje boljši računalnik, programsko opremo ali hiter internet. Če bi država želela narediti resničen premik, bi bilo bistveno bolj smiselno vlagati v znanje: v razumevanje, kaj umetna inteligenca sploh je, kje so njene meje, kje nevarnosti in predvsem, kje so konkretne koristi. Izkušnje iz podjetij kažejo, da ljudje pogosto potrebujejo le dober uvod, da jim »klikne«, potem pa orodja sprejmejo z navdušenjem in jih uporabljajo vsak dan. Tudi sam imam z ljudmi v svoji okolici prav take izkušnje.
A pustimo to ob strani in recimo, da denar imamo in ga res želimo nameniti umetni inteligenci. Tudi takrat se je treba vprašati: »Kako?« Ob razpisu so se hitro oglasili domači ponudniki in opozorili na diskriminatorne pogoje, saj je prag milijona uporabnikov pisan na kožo tujim velikanom. To sicer drži, a je hkrati precej povedno. Koliko je med nami uporabnikov slovenskega jezikovnega modela? Ga sploh poznamo? Prepričan sem, da večina bralcev Monitorja uporablja ChatGPT, morda Gemini ali Claude. V poslovnih krogih še Microsoftov Copilot. Evropski Mistral pozna že manj ljudi, slovenske rešitve pa ostajajo v strokovnih krogih. Če že kupujemo, kupimo nekaj, kar bodo ljudje dejansko uporabljali, ne pa nečesa, kar lepo zveni v strategijah, v praksi pa sameva.
Ob razpisu so se hitro oglasili domači ponudniki in opozorili na diskriminatorne pogoje, saj da je prag milijona uporabnikov pisan na kožo tujim velikanom. To sicer drži, vendar … Koliko je med nami uporabnikov kakega slovenskega jezikovnega modela?
Drugi kritiki razpisa v odprtem pismu opozarjajo tudi na digitalno suverenost. Ideja je mikavna: vlagajmo v svoje, ne zanašajmo se na tehnološke gigante, ki imajo svoje interese. A zgodovina tehnološkega razvoja je do takšnih romantičnih zamisli neusmiljena. Zavračati globalno uveljavljeno tehnologijo, dokler ne razvijemo lastne, je približno tako, kot bi v času industrijske revolucije zavračali parni stroj in čakali na domačo različico, medtem pa ostajali pri ročnem delu (hvala Sašu Dolencu za ta izvirni citat). Rezultat ni suverenost, temveč zaostanek.
Podobno velja za strah pred varnostjo podatkov. Da, veliki ponudniki imajo dostop do ogromnih količin informacij, tudi naših, in da, pravni sistemi omogočajo državam vpogled v te podatke. A v tem svetu že živimo. Poslovni dokumenti, elektronska pošta in koledarji so že danes shranjeni v oblakih, pogosto na strežnikih, ki so formalno evropski, dejansko pa del globalnih sistemov. Microsoft je nedavno priznal, da imajo oblasti ZDA pravno gledano poln dostop tudi do podatkov, ki so fizično v evropskem delu njegovega Azura. Umetna inteligenca tu ni prelom, temveč zgolj nadaljevanje obstoječega stanja.
O avtorskih pravicah in delavskih pogojih v verigah razvoja umetne inteligence bi morali razpravljati resno, globalno in dolgoročno. A pretvarjati se, da bo slovenski razpis ustavil vlak, ki je že zdavnaj zapeljal, je iluzija. Enako velja za porabo energije. Tehnološki napredek vedno prinaša nove izzive, a odgovor nanje ni vračanje v preteklost, temveč pametnejša raba in razvoj.
Državni razpis za LLM tako ni vprašanje umetne inteligence, temveč politične zrelosti. Ne potrebujemo simbolnih gest, temveč premišljene poteze. Manj bleščic, več razumevanja. Manj bombončkov, več znanja. Če bomo umetno inteligenco obravnavali kot resno orodje in ne kot predvolilni rekvizit, bomo od nje imeli precej več koristi – ne glede na to, kdo jo je razvil in kdo bo z njo zaslužil.
