Objavljeno: 18.12.2006 17:58 | Avtor: Luka Kropivnik | Monitor December 2006

Brezžični Skype prihaja v modo

O skypanju brez prižganega računalnika smo že pisali - prvi je bil brezžični Linksys WIP-330. Tokrat smo preizkusili še dva podobna izdelka, ki prav tako nista brez napak.

Še ne dolgo tega je bil največji problem uporabnikov Skypa ta, da ga je bilo mogoče uporabljati samo v povezavi z računalnikom - samostojnih naprav, brez uporabe računalnika, ni bilo. Na voljo so bile le delne rešitve, ki so omogočale, da uporabniku ni bilo treba stalno ždeti pred računalnikom, a je moral biti ta kljub temu ves čas prižgan. No, počasi so se vendarle začeli pojavljati prvi brezžični telefoni, namenjeni le rabi Skypa. Tokrat smo preizkusili dva taka telefona WiFi: SPH101 podjetja Netgear in WSKP100 podjetja SMC. Zelo sta si podobna, a hkrati različna.

SMC WSKP100

SMCjev telefon je nekoliko podoben mobilnim telefonom GSM. V paketu poleg telefona, polnilca in navodil dobimo še kabel USB za polnjenje prek običajnih vrat USB in enostavno slušalko za uho z mikrofonom.

Ob prvem vklopu se barvni zaslon izkaže kot pretemen in premalo kontrasten. To otežuje normalno delo v zelo svetlih prostorih. Na srečo lahko omenjeno pomanjkljivost popravimo v nastavitvah telefona. Očitno želi izdelovalec s privzetimi nastavitvami podaljšati delovanje telefona brez vnovičnega polnjenja. Velika slabost je namreč ravno čas trajanja baterij, saj te v stanju mirovanja zdržijo malo več kot dan ali dva, odvisno od tega, koliko časa se pogovarjamo. Ko se baterije izpraznijo, telefon enostavno umre, brez kakršnegakoli vnaprejšnjega zvočnega opozorila, kot smo ga vajeni pri mobilnih telefonih GSM. Težava je tudi v ugotavljanju stanja, ko je aparat v mirovanju. Zaslon je namreč popolnoma črn, tako da je edina možnost, da ugotovimo, ali telefonu še niso pošle baterije, ta, da tu in tam pritisnemo na katerokoli tipko, da se telefon zbudi. Pri telefonih GSM smo vajeni, da ponavadi utripa kontrolna lučka ali pa je zaslon še vedno dovolj berljiv, da lahko razberemo, ali je telefon prižgan ali ne.

Uporabniški vmesnik je enostaven in prav hitro ugotovimo, da je telefon namenjen Skypu, saj je vmesnik oblikovno podoben programu Skype na osebnem računalniku. Moti nas le njegova počasnost, saj ob hitri menjavi menujev na trenutke postane neodziven. Po vklopu najprej izberemo brezžično točko dostopa WiFi, ki je v bližini. Telefon podpira brezžično povezovanje po standardu 802.11b/g in zaščiti WEP in WPA. Na žalost pa bomo imeli težave pri večini komercialnih WiFi točk dostopa (npr. NeoWLAN), ki za avtorizacijo zahtevajo, da se uporabnik najprej identificira prek brskalnika. Tega telefon na žalost ne podpira. To je seveda velika pomanjkljivost, saj je telefon uporaben le pri točkah dostopa, ki jih poznamo, ali pa točkah dostopa, ki nimajo zaščite. Mimogrede, moč signala brezžične točke dostopa je vedno mogoče razbrati na zaslonu, vendar ima telefon težave z njegovim osveževanjem, saj ta ob hitrih spremembah potrebuje kar nekaj časa, da pokaže dejansko stanje.

Po uspešni povezavi z brezžično točko dostopa se je treba prijaviti le še v omrežje Skype. Uporabimo lahko obstoječe podatke ali pa ustvarimo nov uporabniški račun. Telefon podpira večino storitev Skypa (SkypeIn, SkypeOut, glasovno pošto itd.), na žalost pa ne omogoča konferenčnih povezav in sistema trenutnih sporočil.

Klicanje s telefonom je podobno klicanju iz programa Skype. Podobno kot v programu vidimo vse naše stike in njihovo dosegljivost. Lahko pa poiščemo tudi nove in jih poljubno dodajamo/odstranjujemo s seznama, nezaželene pa tudi blokiramo.

Kakovost zvoka med pogovorom je povprečna, s kar nekaj motnjami, a to kljub temu ne povzroča večjih težav pri sporazumevanju. Na žalost pa je dolžina pogovora zaradi šibkega akumulatorja (pre)kratka.

Netgear SPH101

Netgearov telefon je zelo podoben telefonu podjetja SMC, zato se bomo v nadaljevanju osredotočili le na razlike. Zaslon je bolj kontrasten in svetlejši, zato je delo z njim prijetnejše. Upravljanje telefona je zelo podobno upravljanju SMC, največja razlika je pri vklopu in izklopu. Netgearov telefon ima v ta namen poseben gumb na vrhu, medtem ko SMCjev za vklop in izklop uporablja gumb za prekinitev zveze. Poleg tega ima Netgearov telefon (za razliko od SMCjevega) zunanji zvočnik za prostoročno telefoniranje, ki pa žal ne deluje, kot bi si želeli. Velikokrat se iz zvočnika zasliši neprijeten glasen pisk, ki je posledica nezmožnosti določanja jakosti opozorilnih tonov telefona. Poleg tega zunanjega zvočnika ni mogoče vklopiti prej, temveč šele takrat, ko pogovor že poteka.

Akumulator je bolj zmogljiv kot pri SMCjevem telefonu, vendar se še vedno ne more primerjati s časom trajanja baterij običajnih mobilnih telefonov GSM. Kakovost zvoka pri pogovorih je prav tako boljša, motenj skorajda ni zaznati.

Ima pa (v primerjavi s SMCjevim WSKP100) tudi nekaj pomanjkljivosti. V paketu npr. ne dobimo polnilnika USB za polnjenje baterije prek običajnih vrat USB, prav tako ne slušalk za uho z mikrofonom.

In kateri je boljši?

Pri obeh so enake težave - previsoka cena, premalo zmogljiv akumulator, ni vgrajenega brskalnika, kar onemogoča možnost avtorizacije, ki ga zahteva večina komercialnih WiFi točk dostopa. Na žalost sta telefona zaradi omenjenih razlogov dokaj neuporabna za "pohajkovanje" naokrog oziroma uporabo v poslovnem svetu. Verjetno sta še najprimernejša za domačo rabo navdušencev za Skype.

SMC WSKP100