Rdeče-zeleni dvoboj na trgu grafičnih kartic se nadaljuje. Letošnji preizkusi grafičnih kartic so kazali na zanimivo dogajanje v grafičnem svetu, ki ga je v nižjem in srednjem segmentu dobival AMD, v najvišjem pa je z zadnjimi rešitvami kraljevala Nvidia. Tokrat je bil na vrsti za preizkus zgornji srednji razred in rezultat je povsem nepričakovan: bilo je neodločeno.
Po dveh tednih z goro procesorjev gledam na procesorski svet z drugačnimi očmi. Danes pravzaprav slabega procesorja ni več, še celo enojedrnika sta me s svojo odzivnostjo presenetila, saj ju tudi Windows Vista SP1 ni spravil na kolena. Resda nista hitra, vendar sta še vedno dovolj hitra in celo hitrejša od običajnega uporabnika, da ga ne bosta zavirala pri njegovem delu ali zabavi z računalnikom. Vsi drugi procesorji pa so vsaj dvakrat boljši od njiju, nekateri tudi desetkrat, pa sem zapisal še premajhno številko.
Serijo za procesorje obremenjujočih preizkusov smo sestavili iz kar se da različnih programskih orodij, ki se ponavadi zlepa ne zadovoljijo s procesorsko močjo, oziroma je zanje te moči (vsaj v očeh izdelovalcev) vedno premalo. Procesorje smo preizkusili v grafičnih programih, igrah, 3D renderiranju in kodiranju video vsebin, prizanesli pa jim nismo niti s stiskanjem večje količine datotek.
Oboroženi z znanjem o procesorskih sredicah in sistemskih naborih ter pomnilnikom, s katerimi prvi tesno sodelujejo, si lahko ogledamo, kako se je 27 bojevnikov iz silicija, zapakiranih v oklep iz ponikljanega bakra, tokrat spopadlo z računskimi izzivi 21. stoletja.
Procesorji so na osnovni plošči, ki je temeljni kamen vsakega računalniškega sistema, povezani z veznim naborom, ki je zadolžen za povezovanje in upravljanje vseh v računalnik vgrajenih komponent. Skladno s procesorji izdelovalci razvijajo tudi sistemske nabore in jim dodajajo vedno nove funkcionalnosti (podpora pomnilniku, diskom, večkanalnemu zvoku, nekateri vsebujejo celo lastne grafične rešitve ...).
Procesorji so nekakšno srce računalnika. S svojo močjo ne premetavajo le gora ničel in enic, temveč napajajo tudi druge komponente, denimo grafične in zvočne kartice; predvsem delovanje prvih je zelo odvisno od osrednjega procesorja. Preizkusili smo 27 aktualnih procesorjev za namizne računalnike ...
Pri Nvidii je marketinški oddelek očitno bistveno uspešnejši od razvijalskega, saj so zadnjo v vrsti grafičnih kartic, GeForce GTS 250, ki tokrat zapolnjuje spodnji srednji razred teh izdelkov, privlekli iz naftalina. Gre namreč le za v lepšo embalažo in z novim imenom opremljeno kartico GeForce 9800GTX+, pa še ta ima doooolge korenine. Reciklaža, torej. V časih, ko je razvoj presneto draga reč, imajo takšne poteze vse večji smisel.
V prejšnji številki Monitorja smo objavili veliki preizkus grafičnih kartic, a je na njem zaradi zamud z dobavo manjkalo nekaj zelo zanimivih modelov. Slednje smo seveda ob prejetju v laboratorij takoj posadili na vroči stol in pognali čez kopico testov. Končni rezultat? Imamo novega grafičnega kralja, oprostite, kraljico.
Sodeč po gneči na barcelonskem sejmišču, na katerem je sredi februarja potekal kongres in sejem Mobile World Congress z letnico 2009, je jasno, da so mobilne telekomunikacije ena najbolj vročih panog ta hip. Izdelovalci mobilne opreme in mobilni operaterji nas bodo tudi letos znova skušali prepričati, da je njihova "roba" daleč najboljša ...
Čeprav ugotavljamo, da so grafične kartice danes že spoštovanja vredni kosi opreme, ki po matematični moči prekašajo tudi prenekateri večjedrni procesor, pa vedno znova najdemo tudi uporabnike, ki od svojih izdelkov zahtevajo še več zmogljivosti. S postopkom, imenovanim navijanje, lahko iz grafičnih kartic, pa tudi skoraj vseh drugih komponent, iztisnemo še več zmogljivosti.
