Procesorji: Kaj smo namerili

Objavljeno: 28.4.2009 | Avtor: Miran Varga | Kategorija: Veliki preizkusi | Revija: April 2009 | Teme: preizkus, procesor, CPU, Intel

Oboroženi z znanjem o procesorskih sredicah in sistemskih naborih ter pomnilnikom, s katerimi prvi tesno sodelujejo, si lahko ogledamo, kako se je 27 bojevnikov iz silicija, zapakiranih v oklep iz ponikljanega bakra, tokrat spopadlo z računskimi izzivi 21. stoletja.

Pregled procesorjev začenjamo po abecedno-generacijskem vrstnem redu.

AMD Sempron LE-1250+

Edini predstavnik družine Sempron na tokratnem preizkusu je predstavljal enega izmed dveh enojedrnikov (drugi je bil Intelov Celeron D 430). Kljub razmeroma slabim zmogljivostim, za katere je kriva predvsem stara arhitektura in nizek delovni takt (2,2 GHz), mu je le uspelo odnesti nagrado zlati Monitor v razredu enojedrnih procesorjev. Kljub ne ravno blestečim rezultatom je Sempron LE-1250+ primeren za nezahtevno domačo rabo, predvsem za uporabnike, ki od računalnika ne zahtevajo veliko: za deskanje po spletu, urejanje besedil, poslušanje glasbe in tudi ogled filmov DVD je več kot primeren. Da je obenem precej varčen z električno energijo in prijazen do denarnice (celoten sistem s takšnim procesorjem je moč sestaviti za manj kot 150 evrov, procesor pa velja vsega 30 evrov!), je le še dodaten plus v očeh potencialnih kupcev.

Razvoja enojedrnih procesorjev ni več pričakovati, zanimivo pa bo spremljati, ali bosta oba izdelovalca le "pohabljala" dvo- in večjedrne modele v ta namen. Čeprav zmogljivostno ne zmorejo čudežev, so enojedrniki še vedno odličen izbor za nezahtevne uporabnike, saj so silno poceni, obenem pa skrbijo za nizek račun za električno energijo. Najbolj varčne modele bi lahko ob ustreznem nakupu zmogljive hladilne rešitve celo pasivno hladili in si tako zagotovili tudi absolutno tišino.

AMD Athlon 64 X2 5200+

Preskok z enojedrnikov na dvojedrnike se pri AMDju močno pozna, saj je že preizkušeni Athlon 64 X2 5200+ s taktom sredic 2,7 GHz zgledno kos večini zadanih opravil, le delo s programom Photoshop in kodiranje zahtevnih video vsebin mu ne ležita najbolj. Se pa zato bistveno bolje odreže pri stiskanju datotek, pa tudi njegov zaostanek za trijedrniki in štirijedrniki pri umetnem testu 3DMark Vantage je presenetljivo majhen. Žal igre to oceno hitro postavijo v pravo perspektivo, vendar gre še vedno za zelo soliden procesor, še posebej upoštevaje njegovo nizko nabavno ceno.

AMD Athlon 64 X2 6000+

Dvojedrna "šesttisočica" se lahko pohvali s 400 MHz višjim delovnim taktom (glede na model 5200+), a se ta v praksi ne izkaže za posebej učinkovitega. Rezultati meritev so boljši le za dobrih 5 do 10 odstotkov, prirastek v ceni pa je bistveno višji glede na cenejšega brata, zato ta model ni racionalen nakup. Kljub bistveno večji deklarirani "toplotni ovojnici" glede na model 5200+ (89 proti 65W) se je poraba sistema ob največji obremenitvi povečala le za 10 vatov; to je še en dokaz več, da procesorji mejne vrednosti izdelovalcev dosežejo zgolj v izrednih primerih, praviloma pa ostajajo pri krepko manjšem oddajanju toplote (seveda se te številke ob navijanju, predvsem na račun višjih delovnih napetosti, krepko zvečajo).

Ponudba AMDjevih dvojedrnikov temelji na zelo stari, a brezhibno delujoči arhitekturi, ki je z leti pridobila na delovnih taktih, s katerimi se laže kosa s konkurenti. Vendar je zaostanek očiten in pričakovati je, da jih bo AMD v prihodnje nadomestil s povsem novimi modeli. Athloni X2 so sicer še vedno zelo dobra izbira za običajne uporabnike, saj zmorejo opravljati več opravil hkrati, neredko tudi več, kot jim jih lahko zada povprečen uporabnik.

AMD Phenom X3 8450

Prva generacija trijedrnikov, ki v očeh programske opreme niso "ne tič ne miš", se je na preizkusu odrezala zelo mešano. Medtem ko je bil preizkus obdelave fotografije komaj kaj hitrejši od dvojedrnikov, pa so v igrah prišli tik za pete štirijedrnikom prve generacije. Model Phenom X3 8450 tepe predvsem nizek delovni takt sredice, saj jedra delujejo pri frekvenci vsega 2,1 GHz, to pa se zelo dobro izkaže pri porabi energije, saj sta bila oba trijedrnika prve generacije varčnejša od cenejših dvojedrnikov. Cena 80 evrov je, upoštevaje vse prikazane zmogljivosti, zelo ugodna, zato bi si ti procesorji vsekakor zaslužili večjo pozornost sestavljavcev računalnikov.

AMD Phenom X3 8650

Phenom X3 8650 ima sicer 200 megahertzev več moči po posameznem jedru, vendar mu tudi ti ne pomagajo do bistveno boljših rezultatov, saj so slednji le malenkost boljši od modela z nižjimi takti, tako kot njegovi bratje pa tudi tale Phenom ni najbolj navdušen nad kodiranjem videa po standardu X.264, čeprav ga opravi v istem času kot enkrat dražji Intelov dvojedrnik, za štirijedrniki pa zaostaja slabih 20 odstotkov. Tudi pri tem procesorju je razlika v ceni okoli 10 odstotkov v prid cenejšemu modelu, zmogljivosti pa niso toliko boljše, zato teže upraviči nakup.

AMD Phenom X4 9650

Prvi pravi štirijedrnik svoje delo dobro opravlja, saj precej močno popravlja rezultate trijedrnikov z istim taktom (2,3 GHz po jedru) na praktično vseh preizkusih, le v igri Far Cry 2 mu to ne uspeva. Gre za jasno dejstvo, da sodobne igre zvečine še vedno ne znajo izkoristiti več kot dveh procesorskih jeder, imajo pa zato veliko raje visoke takte procesorjev. Za najcenejši štirijedrnik na našem preizkusu trgovci zahtevajo slabih 143 evrov, cena pa je zmogljivostim primerno postavljena niže od Intelovih sorodnih primerkov.

AMD Phenom X4 9850

Zmogljivejši Phenom X4 prve generacije se v boj z Intelovimi predstavniki podaja s štirimi jedri, ki utripajo pri poltretjem gigahertzu. Zmogljivosti so zelo dobre, med mamljivejše podatke pa sodi predvsem ugodna cena - različica AMD Phenom X4 9850 Black Edition z odklenjenimi množilniki (teh bodo veseli predvsem navijalci) velja le 3 evre več od najcenejšega AMDjevega predstavnika v tem razredu. Če ste se pripravljeni sprijazniti z nekoliko višjo porabo sistema ob polni obremenitvi, je tale model vsekakor eden ugodnejših nakupov ta hip.

Prva generacija trijedrnih in štirijedrnih Phenomov zaenkrat še ostaja na policah trgovin, a njihove silno ugodne cene pričajo, da se utegnejo kmalu posloviti. To nikakor ni slaba novica, prav nasprotno, uporabniki, ki si želijo veliko zmogljivosti za odšteti denar, bodo zelo dobro postreženi - še posebej pri trijedrnikih.

AMD Phenom II X3 710

Uporaba pomnilnika DDR3 v navezi z večjedrnimi procesorji je AMDjevim modelom vsekakor zelo dobro dela. Pohitritev dela v pomnilniško zahtevnih aplikacijah je več kot očitna in obsega tudi po več deset odstotkov. Preizkus Photoshop Retouching Artists je tako dobesedno čez noč po rezultatih postal iz rakave rane povsem zgleden za ta razred procesorja, pa tudi zmogljivosti v igrah so se zelo približale najboljšim (in se celo izenačile z generacijo Core i7!!). Če bi trijedrniki na tokratnem preizkusu imeli svojo kategorijo, bi ta model nedvomno odnesel zlati Monitor v AMDjev tabor.

AMD Phenom II X3 720

Kot pri cenejšem modelu se tudi pri Phenomu II X3 720 še kako poznata uporaba pomnilnika DDR3 in višji delovni takti, ki so ga celo okronali za najboljšega AMDjevega igričarja ta hip. Zelo dobre rezultate na vseh drugih preizkusih kazi le cena, ki se spogleduje s štirijedrniki prejšnje generacije, ki jih ta model na nekaterih testih prehiti, na drugih pa zaostane za njimi - izbira bo zato odvisna od opravil, ki jih uporabnik najpogosteje opravlja z računalnikom.

AMD Phenom II X4 810

Tudi AMDjevi štirijedrniki s pridom izkoriščajo vse prednosti 45 nm tehnologije izdelave. Podprt s pomnilnikom DDR3 je občutno popravil dosedanje številke AMDjevih predstavnikov pri delu z aplikacijami za 3D modeliranje, blestel pa je tudi pri stiskanju datotek. Če bi bil še kak evro cenejši, bi vsekakor prišel v poštev za priporočilo za nakup.

AMD Phenom II X4 920

Žal sta bila AMDjeva polnokrvna Phenoma II X4 z 8 MB predpomnilnikom L3 na voljo le na podnožju AM2+, zato sta test opravila v navezi s pomnilnikom DDR2. To je občutno zmanjšalo njune rezultate, zato pa si velja zapomniti velik potencial, ki ga je nakazal model 810, ki je v primerjavi z boljšimi čipi, ti šele prihajajo na slovenski trg, namerno podhranjen. Prav po zaslugi AMD si lahko novodobne štirijedrnike omislimo že za slaba dva evrska stotaka, to pa je presneto ugodna cena.

AMD Phenom II X4 940

Višji delovni takt jeder (kar 3 GHz) je modelu Phenom II X4 940 sicer pomagal do zelo dobrih rezultatov, a so se pri nekaterih preizkusih več kot očitno pokazale pomanjkljivosti pomnilnika DDR2. Temu procesorju ni uspelo dovolj hitro in v dovolj velikih količinah zagotavljati vseh podatkov, ki bi jih bil sposoben obdelati. Ker AMD s ceno svojih štirijedrnih procesorjev ostaja razmeroma nizko, je boj za slehernega uporabnika še vedno odprt, čeprav ga tudi zaradi jasne popularizacije Intelovih procesorjev s strani prodajalcev AMD gladko izgublja.

Druga generacija procesorjev Phenom prinaša višje delovne takte in podporo pomnilniku DDR3 ter vztrajno diha za vrat Intelovim rešitvam. Zmogljivostnih razlik se v AMD še kako dobro zavedajo, jih pa uravnavajo s postavljenimi cenami - te so vedno ravno prav nižje kot pri konkurentih, da jih morebitni kupec vsaj vzame v misel, pred se odloči za nakup. Phenomi II bodo letos s kopico novih modelov povsem nadomestili starejše X3 in X4, zato lahko pričakujemo večjo zmedo na cenikih in kak izstopajoč model po kriteriju cena/zmogljivost. S Phenomom II je AMD kljub vsemu opravil veliko delo in čeprav se nekako vrača v počasnem slogu, je po kriterijih cena/zmogljivost in zmogljivost na porabljeni vat energije še vedno konkurenčen izdelkom iz Intelovega tabora. Za prevzem procesorske krone pa bo moral AMD še trdo garati, saj trenutno v svojem arzenalu nima orožja, s katerim bi se zoperstavil superiornejšim procesorjem Core i7.

Zlati Monitor

Tokrat smo se odločili podeliti tri nagrade zlati Monitor, čeprav bosta za večino uporabnikov pomembni le dve. V razredu enojedrnikov, ki sta ga zastopala le po en predstavnik iz vsakega tabora, je zlati Monitor pripadel AMDjevemu procesorju Sempron LE 1250+, ki je z veliko večino preizkusov opravil bolje kot njegov neposredni konkurent. Po zaslugi nizke cene procesorja, pa tudi celotne platforme, predstavlja zelo ugoden nakup za vse nezahtevne uporabnike, ki v računalniku vidijo predvsem nadomestek tipkarskega stroja.

Bistveno hujši je bil boj v natrpanem razredu dvojedrnikov, kjer je zmago odnesel procesor Intel Core 2 Duo E7400, ki je glede na nadvse ugodno ceno pokazal zelo veliko, še zahtevnejši uporabniki pa lahko posežejo tudi po modelih iz serije E8x00, ki tudi ponudijo zelo dobro zmogljivost oziroma vrednost za odšteti denar. Gre za zelo univerzalne procesorje, ki se dobro obnesejo pri vseh opravilih.

Med najboljšimi procesorji tokrat ni bilo dvomov o zmagovalcu. Serija Intel Core i7 je bila premočna za vse konkurente, zlati Monitor pa podeljujemo modelu Core i7 920, ki bos kos tudi zahtevam najzahtevnejših uporabnikov.

Intel Celeron D 430

Frekvenčno najšibkejši predstavnik na tokratnem preizkusu, zmogel je le 1,8 gigahertza, je postregel tudi z najslabšimi številkami. Svojega edinega konkurenta iz nasprotnega tabora je ugnal le v preizkusu obdelave fotografije v programu Photoshop CS4, pa še za to opravilo je porabil več kot dve minuti (najhitrejši procesor na preizkusu le slabih 18 sekund). Čeprav je procesor poceni (35 EUR), je še vedno skoraj petino dražji od zmogljivejšega AMD Semprona, ki mu je vzel skalp v razredu procesorjev za najmanj zahtevne uporabnike.

Intel Celeron Dual Core E1400

Dvoje jeder in takt dveh gigahertzev večino rezultatov enojedrnega Celerona skorajda podvoji, a so ti še vedno presneto nizki. Tudi cena slabih 45 evrov ne upraviči nižjih zmogljivosti, saj so ostali dvojedrniki krepko hitrejši pri svojem delu in E1400 ostaja na repu razpredelnice, tudi ko je na vrsti vprašanje o našem priporočilu za nakup.

Včasih so Celeroni veljali za počasne, a varčne. Vendar je uvedba novih tehnologij za zmanjševanje porabe procesorjev (izklapljanje neobremenjenih tranzistorjev) varčnost bistveno zmogljivejših modelov močno znižala, tako da so Celeroni danes le še počasni. Niso niti optimalen nakup, vendar jih Intel preprosto mora imeti v programu, že zaradi razpisov podjetij, kjer običajno pristanejo v nezahtevnih namiznih računalnikih, namenjenih delu v pisarni. Čeprav se sliši ironično, so po vsem svetu prav Celeroni vseh generacij najbolj prodajani tip Intelovih procesorjev!

Intel Pentium Dual Core E5200

Dvojedrnik E5200 že kaže bistveno bolj "zdrave" rezultate in se kosa z Athloni X2, s katerimi si tudi izmenjuje vodstvo v posameznih primerljivih obračunih. Od neposrednih konkurentov se izkaže bolje pri kodiranju videa in obdelavi fotografij, zaostaja pa pri igrah. Odločitev za potencialnega kupca tega modela torej ne bi smela biti pretežka.

Spodnji razred, temelječ na arhitekturi Core, je nekoliko nezasluženo prevzel ime Pentium Dual Core, a nič hudega. Preizkušeni E5200 je najcenejši v svoji družini, zato pa postreže z zelo solidnimi, predvsem pa uravnoteženimi zmogljivostmi. Še največja pomanjkljivost tega procesorja je premajhna zaloga moči, ki bi zmogla izvabiti več zmogljivosti iz grafične kartice, zato ga tudi ne moremo priporočiti igričarjem s tanjšo denarnico. Preostali modeli, ki so že dražji, a hkrati ne bistveno hitrejši, predstavljajo manj mamljiv nakup, saj so razlike v primerjavi s serijo E7x00, ki stoji na naslednji stopnici po zmogljivostih, premajhne. Pentium Dual Core so procesorji za vse, ki so prepričani, da si želijo Intelovega srca, a nimajo (oziroma ne želijo odšteti) denarja za pravega predstavnika srednjega razreda.

Intel Core 2 Duo E7400

Družine Core 2 Duo ima v svoji zbirki že nešteto pohval in priznanj, s tokratnega Monitorjevega preizkusa pa je odnesla tudi zlati Monitor med dvojedrnimi procesorji. Prislužil ga je prav model E7400, ki ponuja zgledne zmogljivosti v vseh preizkušenih aplikacijah ob zelo ugodni ceni. Tisti, ki jim te zmogljivosti ne zadostujejo, pa naj poseže po procesorjih iz družine E8x00, ki so še za odtenek zmogljivejši, a tudi dražji.

Intel Core 2 Duo E8400

Družina E8x00 se glede na E7x00 lahko pohvali z višjo frekvenco zunanjega vodila (1333 proti 1066 MHz) in dvojno količino drugonivojskega predpomnilnika (6 MB proti 3 MB), ki se še najbolj poznata v igrah, ki tudi obožujejo visoke delovne takte teh modelov. Intel Core 2 Duo E8400 sicer ni najcenejši, je pa v primerjavi z malce močnejšima bratoma še vedno zelo ugoden - pri umestitvi na cenik prodajalcev.

Intel Core 2 Duo E8500

Kot rečeno, se model E8500 od E8400 razlikuje le po višjem delovnem taktu, hkrati pa ohranja solidno energijsko varčnost te družine. Razlog, zakaj poseči po tem modelu, poznajo le navijalci sistemov, saj jim višji množilnik procesorja omogoča doseganje višjih delovnih taktov pri delovanju čez meje, ki jih je določil proizvajalec.

Intel Core 2 Duo E8600

Za E8600 velja praktično povsem enak opis kot za model E8500, tudi ta je eden favoritov pri uporabnikih, ki želijo iz svojega sistema iztisniti kar največ moči, cenovno pa nikakor ni med ugodnejšimi primerki te serije. Ne nazadnje velja dodati, da prav model E8600 kraljuje na lestvicah najbolj navitih procesorjev in drži rekorde v starejših aplikacijah, ki izkoriščajo predvsem le eno jedro - Superpi 1M, PiFast, 3DMark2001 ter 03 in Aquamark. Lep rezime, kajne?

Procesorji Core 2 Duo so bili pravi krvniki AMDjeve prodaje, žeblje v njegovo krsto pa zabijajo še danes. Nadvse vsestranski dvojedrniki z odličnimi zmogljivostmi in dobro ceno so praktično vse, kar danes potrebuje povprečno (pa tudi nadpovprečno) zahteven uporabnik. Dosegajo višje delovne takte kot štirijedrni primerki, visoke frekvence pa imajo predvsem starejše aplikacije veliko raje od dodatnih jeder, katerih prednosti še danes izrablja le peščica programov; precej teh smo uporabili tudi na našem preizkusu. Nič čudnega torej, da je prav Intelov Core 2 Duo izšel kot zmagovalec in prejemnik zlatega Monitorja v razredu dvojedrnih procesorjev.

Intel Core 2 Quad Q8200

Core 2 Quad Q8200 zaznamuje vstopni model v svet Intelovih štirijedrnih procesorjev. Zaradi močnega pritiska konkurenta je Intel cenovni prag svojih modelov precej približal množicam, saj je dotični model ob našem preizkusu veljal vsega 166 evrov, za katere bi se novemu lastniku odkupil z zelo dobrimi zmogljivostmi.

Intel Core 2 Quad Q8300

Da 166 MHz pri poltretjem gigahertzu skoraj ni omembe vrednih, ko pride do tolmačenja rezultatov, že vemo. K sreči se tega zaveda tudi Intel in za zmogljivejši model zahteva razmeroma skromno doplačilo, na posamezniku pa je, da presodi, kateri model bo izbral, saj sta s Q8200 zelo izenačena.

Intel Core 2 Quad Q9400

Da je količina predpomnilnika bržkone poglavitni dejavnik končne cene procesorja, smo spoznali že v preteklosti. Q9400 je opremljen s 6 MB predpomnilnika L2, ki pa pri običajnem delu ne prinaša večjih razlik, še najbolj se tega prirastka razveselijo igre in program Cinebench.

Intel Core 2 Quad Q9450

Kaj vse zmore velika količina predpomnilnika, poleg večje porabe energije seveda, lepo dokazuje model Q9450, ki deluje na enakem taktu kot Q9400 (2,66 GHz), je pa boljši pri praktično vseh opravilih, 12 megazlogov drugonivojskega predpomnilnika pa s pridom izkoriščata predvsem programa Cinebench in WinRAR.

Intel Core 2 Quad Q9550

Q9550 je zelo soroden modelu Q9450 in je edini procesor iz "stare garde", ki mu je uspelo eno (in edino) izmed lovorik iztrgati iz rok procesorjev Core i7. "Nažgal" jih je predvsem v igrah, kjer je dosegel najboljši rezultat (pa tudi sicer so Core i7 v igrah prehiteli tudi drugi procesorji Core 2 Quad). Prava moč družine Core 2 Quad se kaže tudi pri kodiranju visoko ločljivega videa, kjer do prihoda Phenomov II (in seveda Core i7) niso imeli pravega tekmeca.

Procesorji Core 2 Quad se kljub starejši zasnovi še vedno odlično držijo. Intelova zrelost tehnologije se kaže v visokih delovnih taktih in velikih količinah predpomnilnika, s katerimi suvereno opravljajo z vsemi pomnilniško zahtevnimi opravili, pa tudi računanje jih gre silno dobro od rok. Ker večina iger še ni optimizirana za procesorje Core i7 in njihovo navezo s pomnilnikom DDR3, je Core 2 Quad uspelo obdržati primat v tej disciplini, vsaj začasno. Po zaslugi močno znižanih cen (za kar se gre zahvaliti predstavitvi Core i7) vsi procesorji te družine veljajo za dober nakup - če le uporabnik ve, za kaj vse bi razpoložljive zmogljivosti (lahko) izkoristil.

Intel Core i7

Intelovi zastavonoše so v nas pustili mešane občutke. Res je, gre za najhitrejše procesorje ta hip v praktično vseh aplikacijah, le posamezne igre jim jo znajo zagosti - pa še v tem primeru gre za anomalijo, ki bo po vsej verjetnosti izginila z novimi naslovi iger in popravki obstoječih. Neposredna primerjava s procesorji Core 2 Quad pokaže, da so bile arhitekturne spremembe uspešne, vendar je bolj kot sam procesor napredovala celotna platforma s podnožjem Socket1366, česar so najbolj veseli izdelovalci osnovnih plošč, manj pa uporabniki. Prirastki hitrosti gredo tako največkrat na račun vgrajenega pomnilniškega krmilnika, ki je odpravil še zadnje ozko grlo arhitekture Core - bržkone največji Intelov dosežek te generacije, poleg občutno izboljšanega grafičnega podsistema - čeprav tudi tehnologiji SMT in Turbo Boost nista od muh, kajti vsaka prispeva svoj košček v celoten mozaik.

Žal v poglavju varčnost novi procesorji niso ponudili bistvenega napredka, zahvaljujoč bolj grobim algoritmom varčevanja z energijo in možnosti dejanskega izklopa jeder, se njihova poraba energije ni prav veliko zmanjšala. Prav nasprotno, za slabši rezultat v stanju mirovanja (primerki Core i7 so tudi ob dolgočasenju pridno vlekli 150 in več vatov elektrike) si Intel zasluži kar nekaj kritike. Še dobro, da so se odkupili z odličnimi zmogljivostmi in, začuda, ne najvišjo porabo ob obremenitvi.

Prednosti nove arhitekture bodo tako izkoristili predvsem najzahtevnejši uporabniki, ki od svojih računalnikov zahtevajo kar največ zmogljivosti, vsi drugi pa bodo lahko prav tako dobro shajali tudi z generacijo starejšimi rešitvami. Čeprav se pomnilnik DDR3 pohvalno hitro ceni, pa razloga za menjavo platforme, če vam vaš dvo- ali trijedrnik, še posebej pa štirijedrnik, še vedno dobro služi, pravzaprav ni. In to se jasno pozna tudi na računalniškem trgu, kjer večina uporabnikov preprosto čaka na nekoliko manj zmogljive Intelove procesorje zadnje generacije in cenejše sistemske nabore, ki bodo cenovno precej ugodnejši (glede na prakso zadnjih let). Takrat se bo Core i7 šele dobro uveljavil, vendar pa že zdaj velja za nespornega vladarja tokratnega preizkusa.

Nadgraditi ali ne?

Marsikoga bodo visoke številke procesorjev Intel Core i7 pošteno zamikale in bo razmišljal o nadgradnji. Uporabniki, ki jim obstoječi procesorji ne ponujajo dovolj zmogljivosti, se morajo zavedati, da menjava ne obsega le samega procesorja, temveč celotno platformo (procesor, plošča, pomnilnik) in je zato precej draga. Lastnikom sistemov s Core 2 Quad na podnožju Socket 775 se prehod niti ne splača, saj imajo že zdaj visoko zmogljiv sistem.

Pri tekmecu AMD je zgodba z nadgradnjami bistveno enostavnejša. Lastniki boljših plošč (AM2+) lahko starejše dvojedrnike, denimo, zamenjajo z zelo ugodnimi trijedrniki ali celo štirijedrniki in že uživajo v občutni pohitritvi sistema.

Drugačna zgodba je pri nakupu novega računalnika. Če iščete sistem v najvišjem razredu, potem velja temeljito razmisliti in dodati evrskega stotaka ali dva za sodoben sistem Core i7 ali pa AMDjev Phenom II, tudi z vidika dolgoročnosti.

Pogled naprej

Takole Intel predstavlja svoj bodoči procesor s kodnim imenom Westmere.

Je na obzorju kaj novega? V drugi polovici leta prihajajo na trg novi procesorji AMD, ki bodo zapolnili trenutne vrzeli v ponudbi, obenem pa bo AMD prevzel oziroma dopolnil svojo lestvico z imeni, ki bo tako bistveno bolj pregledna. Za lažjo orientacijo pri pregledu AMDjevih poimenovanj procesorjev imejte v mislih naslednje razlage:

- serija 900 = štirijedrniki s 6 MB predpomnilnika L3

- serija 800 = štirijedrniki s 4 MB predpomnilnika L3

- serija 700 = trijedrniki s 6 MB predpomnilnika L3

- serija 600 = štirijedrniki brez predpomnilnika L3

- serija 400 = trijedrniki brez predpomnilnika L3

- serija 200 = dvojedrniki

- serija 100 = enojedrniki

Iz AMDjevih tovarn naj bi letos zakorakali tudi 8-jedrni namizni procesorji (Hydra), strežniškim platformam pa se obeta 16-jedrna rešitev s pomenljivim kodnim imenom Bulldozer. O tem, da kanijo konkurenta napasti z vsemi topovi, priča tudi napoved nove platforme za prenosne računalnike (AMD Shrike) in celo ultravarčnega gigaherčnega procesorja za netbooke. AMDjeva procesorska rešitev, ki bo vsebovala tudi ločeno jedro, zadolženo za izrisovanje grafičnih podob, naj bi bila nared v drugi polovici leta, na načrtih pa je zapisano ime AMD Falcon.

Intel se pospešeno pripravlja na prehod na še natančnejše izdelavne procese; za letos je načrtovan prehod na 32 nm, v katerega naj bi gigant vložil kar 8 milijard dolarjev - znesek bo šel predvsem na račun prilagoditev proizvodnih linij v tovarnah. Procesorji z novim kodnim imenom Westmere bodo tako še hitrejši in varčnejši, na voljo pa bodo v namiznih in mobilnih različicah; dobili naj bi celo procesor z vgrajenim grafičnim jedrom. Nadomestili bodo sedanjo serijo Core 2 Duo, saj naj bi po vsej verjetnosti šlo za dvojedrnike z novo evolucijo tehnologije HyperThreading, ki bo na uporabnikovo namizje prinesla štirinitnost. Najzmogljivejši primerki bodo celo 6-jedrni (12 niti). Napovedani so za zadnjo četrtino leta. Še pred tem bodo v začetku aprila splavili nove strežniške platforme, zasnovane na procesorjih Intel Xeon. Več o tem bomo pisali v prihodnjih številkah.

Da bi se v svetu procesorjev x86 lahko pojavilo novo ime, je malo verjetno, pa vendar so si v Nvidii upali napovedati izdelavo prav takšnega procesorja. Ali je šlo zgolj za ustvarjanje pozornosti ali pa ima grafični gigant dejansko pripravljen konkurenčen procesor, naj bi bilo znano še letos.

Tabela z rezultati

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki