Toshibina serija prenosnikov z imenom Tecra je namenjena zahtevnim uporabnikom, ki potrebujejo prenosnik, ki je hkrati dovolj lahek, da je tudi prenosen, hkrati pa kar najbolj zmogljiv in opremljen. Včasih je veljalo, da je to tudi prenosnik, ki je silno drag, toda časi se spreminjajo in sedanje Tecre so cenovno primerljive s podobno opremljeno konkurenco.
Čeprav Pentax izdeluje tudi večje in celo "resne" (zrcalno refleksne) fotoaparate, je med amaterskimi fotografi morda najbolj znan po svojih žepnih modelih Optio S, S3 in S4 (sedaj S4i). "Igračkami" torej, ki gredo res v vsak žep in so hkrati dovolj zmogljivi za povprečnega uporabnika. Pri Pentaxu so očitno ocenili, da je na tržišču prostor tudi za fotoaparate, ki so nekoliko večji (pa še vedno žepni in celo manjši od večine konkurenčnih žepnih), vendar veliko cenejši. Naredili so tri-milijonski model S30 (in prihajajoči štiri-milijonski S40).
Da so lahko fotoaparati tudi modni dodatek, je prvi zares pokazal Canon s svojim modelom Ixus I. Zdaj mu sledi tudi Olympus - z modelom Mju-mini digital.
O Olympusovih digitalnih naslednikih zelo dobro prodajane analogne serije mju smo veliko povedali že pri obeh preizkusih prvotnih modelov mju 300 in mju 400 (marec, september 2003). Najnovejši model 410 se od modela 400 razlikuje le po podrobnostih, zato bomo tokrat krajši.
Tega, da ima že skoraj vsak izdelovalec digitalnih fotoaparatov v svojem programu tudi žepni model, smo dandanes že kar nekako vajeni. To drži tudi za izdelovalce, ki nekako ne sodijo ravno med smetano fotografske industrije, kot je npr. Kyocera (kljub temu da ima v lasti legendarni blagovni znamki Yashica in Contax). Še več, Kyocera je bila eno prvih podjetij, ki je že pred leti prodajalo fotoaparat, ki se je približeval "žepnosti" (model S3).
Minoltin žepni fotoaparat G600 je naslednik modela G400, ki smo ga že preizkusili (oz. bolj natančno - modela G500, ki pa ga pri nas nismo imeli) in že po imenu lahko presodimo, da je poglavitna razlika v tem, da gre za 6-milijonski (in ne 4) model. Zmore torej fotografije z ločljivostjo do 2816 × 2112 pik (video pa vendarle samo do 320 × 240 pik).
Prvi fotografski izdelek podjetja, ki je nastalo z združitvijo Konice in Minolte, je malček z oznako Dimage G400 (kljub temu je na voljo tudi nekoliko starejša Konicina različica Revio KD-420z, a ne pri nas).
Hewlett-Packard je najuspešnejši med "računalniškimi prišleki" v novo nastalem svetu digitalne fotografije, pa vendar je opazno, da "pravih" izdelovalcev fotoaparatov nekako ne dohaja. Še nedavno so bili fotoaparati te znamke (velikokrat sicer izdelani v sodelovanju s Pentaxom) nekoliko okorni in v primerjavi s konkurenco včasih podhranjeni, vendar se v zadnjem času to počasi spreminja. Eden izmed kazalcev v to smer je tudi to, da je podjetje končno razvilo svoj žepni fotoaparat (ali pa ga je zanj razvil kateri izmed izdelovalcev OEM), ki ponavadi pokaže, koliko je podjetje sposobno stisniti v kar najmanjše ohišje. Resda ima Photosmart 707 največji volumen med vsemi žepnimi fotoaparati, kar smo jih preizkusili, pa vendar.
Izdelovalci (tudi fotoaparatov) ponavadi redno in precej pogosto predstavljajo vedno nove in nove modele, ki so od starih boljši, zmogljivejši, pa tudi cenejši. Občasno pa se odločijo le za manjše kozmetične popravke, še posebej, če je govor o modelu, ki se je izkazal za prodajno zelo uspešnega.
Vrsta IBMovih prenosnikov X po številčnih oznakah kar hitro napreduje. Zdi se, da smo imeli še ravnokar v rokah X20, pa si že ogledujemo najnovejšega člana te družine z oznako X40. Predhodnik X31 je (bil) prvi IBMov X s procesorjem Pentium-M, kar se mu je zelo poznalo pri vzdržljivosti akumulatorja - septembra lani smo namerili čez 4 ure delovanja.
