Afrika: zadnji vir še prostih IP-naslovov
Naslovov IPv4 primanjkuje že več let, regionalni upravljavci pa so jih z eno izjemo že v celoti razdelili. V Afriki je zaradi počasnejšega razvoja še vedno na voljo milijone prostih naslovov, ki pa jih je nakopičilo eno podjetje in jih zdaj drago oddaja tudi zunaj celine.
Na čelu podjetja je Lu Heng iz Kitajske, ki je pred dobrim desetletjem prepoznal priložnost za zaslužek v trgovanju z omejeno dobrino, kar so bili naslovi IPv4 že takrat. V zadnjem desetletju je nakopičil več kot deset milijonov naslovov, s čimer je ustvaril veliko bogastvo in si pridobil številne sovražnike.
Čeprav je IPv6 izšel že leta 2012, še danes približno polovica internetnega prometa potrebuje IPv4, zlasti veliki tehnološki giganti, saj morajo njihovi podatkovni centri delovati z obema deloma interneta. Lu Heng je leta 2013 na Sejšelih ustanovil svoje podjetje in se začel prijavljati za dodelitev naslovov IPv4. Regionalni upravljavec AFRINIC mu je v letih 2013–2016 dodelil 6,2 milijona naslovov, kar je več kot celotni Nigeriji, ki ima največ prebivalcev v Afriki.
- Naslovi IPv4 so tako dragoceni, da so lahko jamstvo za poplačilo dolgov
- V Evropi razdelili še zadnje naslove IPv4
Te naslove nato Lu Heng oddaja prek svojega hongkonškega podjetja Larus, s čimer zasluži približno pet dolarjev na leto na naslov. Oddaja jih tudi zunaj Afrike, zaradi česar si je nakopal številne tožbe in jezo, a sam poudarja, da je vse popolnoma zakonito. AFRINIC je že leta 2020 zahteval vrnitev naslovov, a je Lu Heng ostal neomajen. Še več, tudi sam je tožil AFRINIC in dosegel zamrznitev njihovih računov, kar je v celotni Afriki ustavilo dodeljevanje novih naslovov IPv4. V več državah po svetu pa vlaga tožbe zaradi razžalitve, s katerimi želi utišati kritike.
