Energetika in kritična infrastruktura
Vsi vemo, da se svet brez električne energije dobesedno (za)ustavi. Prav zato se elektroenergetski sistemi v vseh državah uvrščajo med t. i. kritično infrastrukturo, torej sisteme, ki morajo kar se da brezhibno delovati, saj so od njih odvisni tako gospodarstvo kot tudi človeška življenja. Sodobne elektroenergetske sisteme pa upravljajo IT-rešitve, saj se tudi panoga energetike vedno bolj digitalizira in odpira navzven.
Digitalizacija gre v prid vse večje učinkovitosti, saj je bolj logično in ceneje bolj smotrno porabljati električno energijo kot ustvarjati (drage) presežke, ker (res) učinkovitih sistemov njene hrambe še ni na spregled. Pametni števci, dvosmerna komunikacija in funkcije interneta stvari, ki omogočajo zelo premišljeno upravljanje porabnikov električne energije, npr. vklop ogrevanja ali hlajenja doma nekaj minut pred prihodom, zagon potratnih naprav (grelnik vode, pralni stroj …) v času nižje tarife in podobne, so močno spremenili energetsko krajino. A to odpiranje navzven poteka počasi in ne vedno tudi premišljeno, kar vsake toliko dokažejo hekerji, ki prevzamejo nadzor nad kakšno elektrarno ali celo elektroenergetskim sistemom. Posledice so lahko hude. Kar vprašajte Ukrajince, ki so skoraj teden dni zmrzovali, ali pa svojce umrlih v bolnišnicah, ki pacientom niso mogle pomagati, ker so bili njihovi računalniki žrtve izsiljevalskih virusov.
Informatika v energetiki ima zadnje desetletje polne roke dela. Najprej je morala poskrbeti, da so »od sveta odrezani« sistemi postali povezani z internetom. Stalno jih mora varovati in preverjati, tudi nadgrajevati in krpati ranljivosti. Ob tem pa naj bi oddelki IT v elektroenergetskih podjetjih skrbeli še za inoviranje po vzoru zagonskih podjetij in uporabnikom dali to, kar si želijo. V teoriji bi šlo, v praksi pa stvari šepajo.
Zgovoren primer je eno izmed najbolj nepredvidljivih področij energetike – elektromobilnost. Njen razvoj je, vsaj v Sloveniji, verjamem pa, da tudi drugje ni bistveno bolje, izrazito vrtičkarski. Podjetja in ponudniki postavijo svoje polnilnice, ki jih bolj ali manj uspešno upravljajo, posebej neposrečeno pa delijo podatke z uporabniki električnih vozil, čeprav so ti od njih dejansko močno odvisni. Moj sosed, velik navdušenec nad elektromobilnostjo, pogosto tarna nad tem, kako »kavbojsko« je vse skupaj. Posebej stresno je takrat, ko je baterija najetega električnega vozila v ruralnih predelih Slovenije skoraj izčrpana in velike izbire, kje jo napolniti, praktično ni. Takrat se lepo vidi, da elektromobilnost v prometu še zdaleč ni na ravni druge kritične infrastrukture, saj informacije o tem, katera »klasična« črpalka je kje in ali je odprta, na internetu dobimo takoj in so natančne, medtem ko tega za električne polnilnice nikakor ni mogoče trditi. Tako se mu je že večkrat primerilo, da se je zaman pripeljal do polnilne postaje, ki mu jo je ponudil sistem, češ da je prosta in na voljo, pa ta sploh ni delovala. Tudi klici v klicni center ponudnika sadove obrodijo v nekako polovici primerov (ponovni zagon električne polnilnice), kar je slaba tolažba za nekoga, ki manično razmišlja, kako in kje, za vraga, naj preživi hladno noč, če kljub vsem izpolnjenim pogojem, ki jih zahteva ponudnik, ne more do niti kančka elektrike. Ne, elektromobilnost vsekakor še ni del slovenske kritične infrastrukture – tudi po zaslugi informatikov, ki niso opravili domače naloge.
